Vest

Kakor se je zadnjič po TV ekranu izrazil novo in staropečeni župan mesta Ljubljane imajo ljudje dovolj političnega kupčkanja in politike. Jaz pa sem na preteklih lokalnih volitvah opazil, da na Slovenskem ni več niti politike niti kulture. O čem naj potem  govorim, ko pa sta oba predmeta mojega zanimanja nenadoma izginila in jih ne morem več preučevati. To se družboslovcem pogosto dogaja, kar naenkrat ni več predmetov našega zanimanja in interesa, kar izginejo, izginejo celo države in družbe – cele kulture, celo civilizacije.  Tako je v 30-ih letih prejšnjega stoletja izginila iz modernih družb tudi demokracija in ljudje so se začeli spraševati, kaj se z družbo pravzaprav dogaja. V ZDA se je tako iz konceptov politike in kulture skovala besedna zveza politična kultura.

Temu so botrovali antropologi (Margaret Mead, Ruth Benedict, Franz Boas in drugi), ki so za razliko od drugih družboslovcev (sociologov, psihologov) svoj predmet preučevanja še imeli – saj je človek kot politična žival še obstajal.

Ker ni bilo politike kot dejavnosti, ki se ukvarja s skupnostjo in skupnimi ter splošnimi problemi, ampak so jo nadomestili avtoritarni sistemi – stalinizem, fašizem, nacizem – se je antropološka teorija domislila in povezala kulturne probleme s političnimi.

Spraševanje je bilo vsestransko in v okviru teorije o osebnosti in kulturi (culture and personality) so se razvili prvi začetni koraki preučevanja politične kulture. Američane je zanimalo, kako je prišlo do velike gospodarske krize, kako je mogoče, da se po I. svetovni vojni lahko rodi v civiliziranem svetu takšna kultura ali protikultura, kakršen je bi nemški nacizem. Po drugi strani pa je Američane zanimalo tudi, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi. Širil se je strah pred komunizmom.

Tako sta Sidney in Beatrice Webb v letu 1935 napisala knjigo: Sovjetski komunizem, nova civilizacija ? v kateri sta predočila kulturne in politične značilnosti stalinskega komunizma, ki je po ameriških merilih predstavljal še večjo grožnjo svobodi posameznika in demokratični kulturi, kot pa Hitlerjev nacizem in Mussolinijev fašizem.

Torej je treba povedati, da se družboslovci, pa tudi antropologi (kulturni in socialni) lotijo iznajti nove pojmovne zveze, nove teorije šele tedaj, ko je to nekomu v interesu. Ponavadi gre za državne interese. Takšno interesno pogojenost družboslovnih teorij je Jurgen Habermas, nemški sodobni sociolog, dokazoval tudi v svoji spoznavni teoriji. Ničesar ni mogoče pojasniti izven človeških interesov. S temi pa se ukvarja politika. Zato je politika tista, ki premore racionalno jedro (raison d’etre) tudi tam, kjer takšnih jederc sploh ne bi pričakovali…Politika kuje dobiček tudi iz človeške mizerije in vse sorte katastrof.

Vendar nisem hotel povedati tega. Hočem povedati, da je težko iznajti kakšnokoli zamisel, ki bi pojasnjevala družbena dejstva. Kaj pravzaprav lahko pojasnimo s pojmom politična kultura ?

Brez kritičnega razmišljanja, brez refleksije in avtorefleksije, vsakega izmed nas se s tem in z vsakim družboslovnim pojmom ne da ničesar pojasniti. Ko naši politiki govorijo o visoki politični kulturi, mislijo pri tem na omiko, na politično higieno, kjer je potrebno kritično misel ustaviti in jo celo izločiti iz medsebojnega diskurzivnega polja. Če pa si zares želimo demokratične politične kulture, potem je potrebno ne samo dopuščati kritično razmišljanje pač pa ga spodbujati v medsebojni kritiki. Tu pa se že približujemo neki drugi zgodbi, ki se imenuje teorija komunikativnega delovanja. Naj s tem končam Če želimo imeti kakršnokoli že prihodnost,  potem moramo razviti lastne strategije življenja v prihodnosti, saj nam oblastniki predvsem kradejo naš čas, ki je sestavljen iz našega življenjskega načrta.

Če parafraziram Tomaža Mastnaka potem lahko zaključim takole:

Če je tradicionalna politična kultura naša prihodnost, potem je demokratična politična kultura lahko le še naša preteklost.

Dr. Janez Kolenc