Vest

V kapitalizmu smo vsi delavci in vsakdo je hendikepiran, čeprav je hendikep univerzalen, in ne velja le za kapitalizem ali znotraj njega. Sanj je kajpak veliko, a so v glaven imaginarne, neuresničljive, invalidne, saj znotraj kapitalizma ni mogoče rešiti problemov, ki jih ta generira, generira pa zlasti imaginarije, v katere vpleta še sanje posameznikov in posameznic. Problem je ta, da noče prepoznati hendikepa, saj ga hoče predvsem psihotično tajiti in odstranjevati – ljudje ga pri tem nečednem poslu na žalost voljno množično podpirajo in se pri tem še radostijo.

Logika hendikepa je v radikalnem smislu izjemno preprosta. Slehernik to v vsakdanjem življenju čuti na svoji koži zlasti tedaj, ko razmišlja o tako imenovani odtujenosti ljudi. Vsakdo ima tako izkušnjo, zato mu ni neznano razmišljanje, da smo ljudje še kar odtujeni drug od drugega in da so današnja občestva polna alienacije. Svobodo iz ne čisto jasnih razlogov ljudje prepuščajo trgom, zato tudi pravijo, da so svobodni – trgi, seveda, ne ljudje.

Nekateri ljudje to čutijo še bolj kakor drugi. Na primer invalidi, delavci, norci, lezbijke, geji, starci, priseljenci, judi in drugi. A če čisto natančno premislimo, velja logika odtujenosti za vse ljudi. Torej so odtujeni tudi politiki, piarovci, psihologi in managerji, čeprav je na trenutke vtis drugačen in jim navadni ljudje kar malo zavidajo, ker jim je v življenju bojda zelo dobro.

Toda analitična izkušnja kaže povsem nekaj drugega. Ko ljudje ležejo na kavč, se hitro izkaže, kako pičle so iluzije, da jim gre v življenju dobro. In pri tem zares ni izvzet nihče.

V tej luči je sijajni film z naslovom Sanjsko življenje angelov pravi blagoslov, saj nam ne pomaga le do vpogleda v to, kar je v življenju zares dobro, temveč nam ponudi tudi izhodišče za resen premislek lastnega delovanja in zmožnosti odločanja za dobro.

Čisto na začetku srečamo Iso, svetlo in vedno nasmejano mlado dekle, ki ima dobesedno vse svoje premoženje v nahrbtniku, s katerim potuje po svetu. Njeno premoženje je zares borno, zato pa je njena volja do življenja velikanska. Okoli sebe širi optimizem, ne boji se ničesar in nikogar. Preživlja se na vse mogoče načine, zato skozi njene oči spremljamo življenje tekstilnih delavk, vsakdanjih priložnostnih mezdnih delavcev in drugih ljudi, ki se skušajo znajti v življenju, da bi se prodali kot mezdna delovna sila ter užili vsaj malo radosti, sreče in medsebojne naklonjenosti.

Tako rekoč mimogrede se znajdemo še v bolnišnici, kjer se zdravi drugo mlado dekle, njeno ime je Sandrine, s katerim se Isa pogosto pogovarja in ji prebira njen dnevnik, čeprav ji tega zares ne bi bilo treba. Dekle je v komi, a zdi se, da je njena popolna odsotnost paradoksno še najbolj pristna in predstavlja resnični obet boljšega življenja in drugačnih medsebojnih odnosov. Isa to zelo dobro ve, zato se čisto na koncu filma odpravi s svojim nahrbtnikom naprej in ne zavije k dekletu, čeprav ji medicinska sestra pove, da je zunaj nevarnosti, da se je že izvilo iz kome in da bi bilo dobro, če bi se pogovarjala z njim. Isa pritisne na kljuko vrat, onkraj katerih je Sandrine, vendar se mahoma ustavi, malo pomisli, se obrne in preprosto odide.

Vrne se v stanovanje, kjer začasno živi z Marie. Napiše ji pismo, sporoči, da bo s Sandrine vse v redu, zaželi, da bi našla življenje, po katerem tako hrepeni, in se poslovi. V tistem trenutku zasliši šum iz sosednje sobe, vstopi vanjo in zagleda Marie, ki že stoji na okenski polici in se hip pozneje vrže skozi okno. Na koncu jo vidimo kot delavko, ki ji nadrejeni reče, da bo morala delati vse življenje.

Logika hendikepa je pristno izhodišče za širjenje življenjske energije, upanja in radosti, zato je hendikep vselej odprtost, medtem ko se ljudje v vsakdanjem življenju vse preveč oklepajo domnevno danega, da bi ohranili lastne iluzije. Izgubljajo življenjsko voljo in se izmikajo hendikepu, toda v resnici se spreminjajo v duhovne in duševne invalide, nezmožne za zvestobo temu, čemur je treba biti zvest – volji do življenja, kot bi rekel Nietzsche.
Nič čudnega ni, da je na svetu vse več depresivnih ljudi.

V isti luči je zato dobro videti še filma Znanost o spanju (La science des rêves, Michel Gondry, 2006) in Odpri oči (Abre los ojos, Alejandro Amenábar, 1997).

Film Odpri oči nas spravi v resnično zadrego zlasti s prizorom, v katerem César (Eduardo Noriega) s povsem izmaličenim obrazom reče, naj mu pogledamo v oči in povemo resnico. Zadrega je velika, ker mu ne upamo pogledati v oči oziroma v obraz, kajti v sodobnih vizualnih kulturah je kult lepega, zdravega in močnega telesa tako močan, da nas je strah tako empiričnega hendikepa kot resnice. César se na koncu vrže s strehe nebotičnika, toda zadnji stavek, ki ga sliši, slišimo pa ga tudi gledalci, je usoden: Odpri oči.

Izraz je razsvetljenski, opogumljajoč, večpomenski, odpira pa okna v nove realnosti, zato ne pomeni le tega, da lahko César končno odpre svoje oči in uzre boljši svet, v katerem se je znašel, ne pomeni le tega, da metaforično odpremo oči tudi gledalci, ujetniki manipulativnih postopkov in tehnik, ki se nam demonsko prikazujejo kot razsvetljeni, mnogo bolj pomeni nagovor, naj skušamo na novo premisliti lastno prihodnost onkraj ideoloških praks, manipuliranja in egocentrične zaverovanosti v koristi, ki nam jih domnevno ponuja kapitalizem, prihodnost torej, v kateri bo veliko več solidarnosti med ljudmi in empatije z vsemi živimi bitji, kot pravi v nekem predavanju Jeremy Rifkin, ali pa civilizacije sploh ne bo več, saj ne bo več temeljev, na katerih bi lahko stala.

Teorija in kultura hendikepa predstavlja natanko tako prihodnost, ki bo prihodnost emancipacije, enakih možnosti, solidarnosti in empatije, razmišlja o njej in razvija konkretne družbene projekte, ki ne pomenijo le skrbi zase in za druge ljudi, temveč tudi odpiranje kritičnih prostorov, ki jih bomo branili do zadnje kaplje krvi, zato je cinično in zlonamerno vsako spraševanje, zakaj potrebujemo teorijo hendikepa, kaj to sploh je in o čem blebeče Rutar, ko piše kolumne brez repa in glave, kot pišejo tisti, ki niso razumeli niti enega samega zapisanega stavka.

Dušan Rutar

* (La vie rêvée des anges, Erick Zonca, 1998)