Svetla prihodnost književnosti
Pred nekaj dnevi so bili na Siolu objavljeni rezultati spletnega natečaja za kratko zgodbo – seznam najboljših zgodb po izboru občinstva. Izsledke sem nestrpno čakal, kajti prav res me je zanimalo, kaj ljudje radi berejo … In kaj radi berejo? Povsem očitno besedila brez vsebinskih in oblikovnih okraskov – čist, jasen, enoznačen jezik – iz katerih ni razbrati ne odkritega ne prikritega namena, cilja ali sporočila. Pisanje zaradi pisanja o ničemer zanimivem, pomembnem, vrednem ali lepem. Leposlovje brez leposlovja. Tudi nekaj drugih zgodb, ki sem jih naključno prebral, je zvesto sledilo temu obrazcu.
Pretresen nad izsledki sem skušal doumeti vzroke. Hitro sem jih našel … Ocenjevalci so skoraj zagotovo s plebiscitarno večino mlajši od 30 let, pisci pa od 40. Starejšim rodovom splet po mojem ni dovolj blizu, da bi se na njem izpostavljali v merjenja vrednem številu. Gre torej za vzorec bodočih piscev in bralcev. To so ljudje, ki so jim v šoli leposlovje brali učitelji, doma pa so – če se je le dalo – brali povzetke. Iz besedil so potegnili, kar so zahtevali učitelji ali delovni zvezki. Na pisna vprašanja so odgovarjali z najmanjšim skupnim imenovalcem potrebnih besed ali še raje z obkroževanjem. Če so se zmotili, so v besedilu, ki se ga zaradi zaščite njihovih nežnih dušic ni dotaknilo rdeče pisalo, popravili napake. Pisali so spise in kasneje eseje na določeno temo. V gledališču in kinu, na televiziji in radiu so poslušali popačeno narečno slovenščino …
To so ljudje, ki so se v najboljšem primeru naučili pisati berljivo in razumljivo ter doumeti osnovni pomen tega, kar berejo. Besedilo med vrsticami je za večino njih nedostopno – niso se naučili gesla: »Sezam, odpri se!« s katerim bi lahko prišli do tega zaklada.
To seveda ne velja za vse, vsekakor pa za dovolj velik delež med njimi, da te veščine ne bodo mogli več načrtno prenašati na rodove svojih potomcev; preprosto ne bo dovolj učiteljev jezika in književnosti, ki bi sami to znali. Ko bomo umrli zadnji predstavniki rodu, ki smo v šoli leposlovje brali sami, naglas, drug za drugim; ga brali tudi doma, zase in za svoj užitek in ga doživljali po svoje; na pisna vprašanja odgovarjali s celimi odgovori; iz rdeče počečkanih besedil pravilno prepisovali cele povedi ali kar cela besedila; pisali proste spise ter v gledališču, kinu, na televiziji in radiu poslušali izborne mojstre knjižne materinščine … bo celotna zakladnica svetovne književnosti izgubljena za vse, razen za peščico ‘čudakov’ … In to kljub temu, da bo dostopna, shranjena in ohranjena bolje, kot je bila kdajkoli v zgodovini.
Gregor Hrovatin
Iskrena hvala piscu, s katerim se v vsem povedanem zelo strinjam in mi ni popolnoma jasno, do kod segajo meje računalniško-virtualne “naprednosti”, ki spodbuja izogibanje književnosti kot mojstrovini tisočletij, saj ponuja povzetke, izseke,”na kratko”, “na najlažji možni naičin” in druge poti, ki s(m)o jim očitno tako naklonjeni, da je moč pozabiti na čudovite osnove. Lepo je biti in ostati “čudak”.:)
Dragi Grega, dragi bralci teh vrstic!
Moja edina želja, moj srčni up je, da je tale sestavek preveč črnogled.
Žal se moram strinjati, da tudi sam opažam upadanje znanja domačih napevov med mladimi, kot tudi spoštovanja domače glasbe.
Vendar se mnogim tem neprijetnim resnicam lahko v nadaljevanju izognemo.
Ukinemo SAZAS in kulturnim društvom podelimo več ugodnosti, ki niso vedno vezane le na materialna sredstva, predvsem in na prvem mestu pa v učbenike vnesemo narodovo zgodovino. Posnamemo predavanje g. Kunaverjeve in ga predvajamo… Čemu tiščimo v Evropo in si ogledujemo neke stolpe, ko pa imamo doma izjemne zaklade v ljudskem izročilu, praktično v vsaki vasi!
Grega, kritično pero je zdravo. Kot sem že dejal; upam, da si bil v oceni prestrog…
Lep pozdrav, Marjan
Še dobro, da v vsakem okolju, kakršno koli že je, obstajajo posamezniki, za katere ne velja tvoj članek. Tako kot so bili vedno - tisti najboljši, so vedno nekako pokukali na plan. V tem življenju in pa kasneje, ko jih že davno ni bilo več. V marsičem napisanem se strinjam (da se v osnovni šoli premalo bere in piše, …), a tako črnogledo kot si napisal, vendarle ni. Verjamem v slovenski jezik in množičnost tistih, ki so sodelovali na natečaju kaže, da je ljubiteljev pisanja kar veliko. Verjetno bi jih bilo še več, pa si nekateri enostavno ne upajo pokazati svojih izdelkov. Tako se mi zdi zelo fajn, da je ta natečaj sploh bil in upam, da jih bo vedno več - tudi s tem se bralna in pisalna kultura viša. Pravzaprav imamo veliko srečo, ker živimo v svetu, kjer je informacij in znanja veliko in dostopno veliki večini. Počasi, prav lepo počasi, pa se učimo luščiti to - kar je dobro.
Lep pozdrav, Vanja