Vest

Morda je danes zares ključna beseda naših življenj zvestoba. Na kapitalizmu, medijem, piarovcem, oblastnikom ali principom, ki domnevno omogočajo profite, temveč goli resnici, v odnosu do katere smo nujno hendikepirani, hendikep pa ni naša šibkost ali nemoč, temveč je ultimativna moč, ki je obenem tudi moč resnice. Šele v odnosu do nje je mogoče odkrivati koordinate prihodnosti življenja in razmišljati o vprašanju, ali ta sploh še obstaja, ali je še mogoča.

Trinajstega julija letos je imel francoski filozof Alain Badiou izjemno zanimivo predavanje, v katerem je govoril tudi o dveh možnostih življenja, o dveh izbirah, ki sta kar najtesneje povezani z razliko med življenjem in smrtjo. Naslov njegovega predavanja je prav tako zanimiv in vznemirljiv: We Have No Power Against the Truth. Danes živimo v res vznemirljivih časih, ki niso taki zgolj zaradi podnebnih sprememb in drugih katastrof.

Naslov predavanja nam daje misliti, kajti če nimamo nobene moči nad resnico, imamo na voljo eno samo možnost: da jo izberemo, da se ji podredimo, da ji sledimo, da pustimo, da vpliva na nas, da nas trga, da trpimo v njej, da prenašamo bolečino, da žrtvujemo, kar je domnevno najbolj pomembno na tem svetu, da se učimo, da se razsvetlimo, da se prerodimo. In natanko v tej domnevni šibkosti, v tem podrejanju, v katerem se rojeva subjekt, je moč, ki jo je Nietzsche razumel kot moč življenja, s katero je mogoče vedno znova prevrednotiti vse vrednote in začeti živeti znova, na nov način.

To je moč kreativnosti, katere učinek je vselej novo življenje, kot bi rekel Dante. To je univerzalna moč, ki je večna in neuničljiva, kar je seveda očitno in logično. Torej ni res, da ima človek na voljo dve možnosti – smrt ali življenje –, saj ima eno samo – življenje.

Filozofovo predavanje je zaradi zapisanega sijajno izhodišče za razmišljanje o neki nujnosti, ki jo lahko razumemo s pomočjo koncepta hendikepa, o katerem že lep čas teče beseda in bo tekla tudi v prihodnje, saj je naše edino upanje, obenem pa je tudi obet prihodnosti. Badiou namreč v nekem trenutku spregovori še o vojni, sodobni vojni, ki poteka med dvema možnostma, med dvema izbirama, ki ju imamo človeška bitja na voljo. V grobem lahko rečemo, da imamo ljudje na voljo možnost, da izberemo življenje, in možnost, da izberemo smrt. Na prvi pogled se seveda zdi, da praviloma izbiramo prvo možnost, vendar je resnica daleč od takega razmišljanja.

V sodobnem svetu simulakrov, simulacij, spektaklov in brezmejnega izkoriščanja ljudi kot mezdne delovne sile je pomembno tole spoznanje. Badiou namreč poudari, da nikakor ne smemo naivno verjeti, da je eksperimentiranje z vsem, zlasti pa s telesom, ki se vsak dan dogaja pred našimi očmi, kaj drugega kot eksperimentiranje z mejami. Meje telesa so seveda tudi meje življenja, zato je eksperimentiranje ujeto v dialektiko smrti. A namesto življenja po smrti bi morali izbirati novo življenje, nove oblike življenja, ki so obenem tudi nove oblike spiritualnosti. Danes ljudje vse prevečkrat izbirajo smrt, verujoč, da zgolj eksperimentirajo z mejami, kar naj bi bilo tudi dobro, koristno in sploh pogumno, v resnici pa je zgolj destruktivno.

Na tej točki uporabi Badiou besedo grace in jo komentira. To je zares čudovita beseda, ki pomeni vsaj milost. Milost ni nič drugega kot zmožnost človeškega bitja, da pravilno izbere življenje proti smrti. Ali drugače rečeno: človek ima vselej možnost, da kreira novo življenje, da se dvigne nad avtomatizme vsakdanjega življenja, zlasti nad oblastniške prakse, da ustvari to, kar imenuje Badiou novost življenja.

Novost življenja pomeni ustvarjanje življenja, novega življenja v življenju, ki ga ne more ustvariti nobeno vztrajanje v oblastni drži, v podrejenosti oblastnim praksam. JK je zaradi tega pravi naslov, na katerega se moramo vedno znova obrniti, kajti njegova izbira simbolnega poslanstva je natanko pravilna izbira, ki nas zavezuje že dva tisoč let. Zavezuje vsako človeško bitje posebej, saj lahko izbira samo posamezni človek, ne pa množice ali multitude. Kaj je torej izbral JK in zakaj je njegova izbira za nas tako zelo pomembna?

Najprej je videti, da je izbral smrt, zato ga imajo nekateri za blaznega samomorilca. Toda v resnici – natanko V resnici – je izbral novo življenje. Povsem logično je, da novega življenja ne moremo izbrati brez odpovedovanja, brez žrtvovanja. Novo življenja pač ni mogoče brez odpovedi nečemu staremu, ni mogoče, če zgolj maksimiziramo profite, v katere so zaljubljeni ekonomisti. Tak je minimalni dispozitiv človekove svobode.

Človekova svoboda je danes na resni preizkušnji, kajti eksperimentiranje z življenjem, ki je vsepovsod okoli nas, je eksperimentiranje s smrtjo. Ljudje naivno verjamejo, da bodo vse bolj srečni, toda to se nikakor ne zgodi. Vse več je patologije in vse več je nezadovoljstva, depresij, psihoz in drugega, kar je iz reda psihopatološkega, saj je dokazov za to več kot dovolj. Posamezniki niso vse bolj srečni in pika.

Vstajenje, za katerega pričuje JK, je pravi dogovor na sodobno eksperimentiranje s smrtjo. To je namreč afirmativno, pomeni potrjevanje življenja. Potrjevanje življenja po definiciji pomeni vselej novo življenje, kajti v njem ni ničesar statičnega, mirujočega. Mirujoča, statična je zgolj smrt.

In kakšno zvezo ima vse skupaj z anarhizmom, z velikim anarhističnim načrtom in s teorijo oziroma kulturo hendikepa? Bistveno.

Hendikep, ki nima absolutno nobene zveze z invalidnostjo, pomeni odprtost singularnosti, ki je vselej tudi odprtost duha in telesa. Natanko zaradi odprtosti je možen nov subjekt. JK zato ni bil upornik proti rimskemu imperiju, farizejem in verskim oblastnikom. Daleč od tega. Za vse to mu je bilo povsem vseeno. JK je bil namreč nosilec novega, je bil novi subjekt, zastopnik novega življenja. Njegovo pretepeno in mučeno telo je pomembno zlasti zaradi tega, ker to ni invalidno, šibko, nemočno telo. Prav nasprotno je res: to je telo, ki je krščeno v duhu in resnici, zato tudi vztraja in se vrača v življenje, kar je tako fasciniralo svetega Pavla.
Hendikep je zato tudi način, kako posameznik občuti na svoji koži, na svojem telesu krst v duhu in resnici, ki ga vselej nujno zaznamuje za vse življenje in mu nekaj odvzame, nekaj, zaradi česar se je zmožen vedno znova odločati za življenje in proti smrti.

Dušan Rutar