Vest

Prehod iz obdobja mehanskega razumevanja sveta v obdobje anarhističnega razumevanja zaznamuje in bo v prihodnosti zaznamovala še bolj teorija hendikepa, ki ne izhaja zgolj iz preprostega obče sprejetega spoznanja, da ima vsak človek nujno nekaj nad seboj, kot bi dejal Martin Krpan, saj izhaja predvsem iz univerzalnega in nezamenljivega spoznanja, da je vsako človeško bitje zavezano manku, kot ga je imenoval Jacques Lacan. To kajpak še ne pomeni, da komu kaj manjka, saj manko pač ni manjko, kot je jasno razvidno. Invalidi zato ne morejo biti ljudje, ki jim kaj manjka v primerjavi z drugimi ljudmi, njihovimi sotrpini, ki se pač ne imenujejo invalidi; samo poimenovanje je seveda povsem arbitrarno in zgodovinsko naključno, zato se lahko nadejamo, da bo nekega dne preprosto izginilo z obličja Zemlje in utonilo v pozabi.

Natanko zaradi narave in logike manka obstaja možnost subjekta, možnost, da sploh govorimo o njem, možnost, da govorimo o subjektu kot možnosti. Obstaja tudi možnost prehoda, zaradi katerega človeško bitje končno spozna, da je res tako. Seveda ni nujno, da bo vsako bitje za časa svojega kratkega življenja naredilo tak prehod; če ga ne naredi, je brezupno ujeto v domneve o lastni identiteti znotraj zaprtega sveta, v najboljšem primeru pa še v take ali drugačne, bolj ali manj obskurne oblike refleksije in spoznavanja svoje prave narave, ki so na primer danes zelo v modi, nekaterim pa prinašajo tudi veliko zaslužka, saj so ljudje na žalost zmožni tudi za vraževerje.

Najprej je kajpak vprašanje Kdo sem? Pomembno je natanko kot vprašanje. Ki mu lahko pridružimo še eno: Ali obstaja subjekt, preden obstaja možnost takega spraševanja?
Zakaj je tako spraševanje pomembno vsaj od antike naprej ih zakaj je spoznavanje samega sebe celo ideal, ki nikakor ne izgubi na svoji univerzalni vrednosti? Pomembno je tudi zaradi tega, ker so človeški odnosi vselej ujeti v razmerja moči, kar preprosto pomeni, da nekateri ljudje vladajo drugim, ti pa se jim podrejajo in jih celo sprejemajo za svoje gospodarje. Preprosteje povedano: človeške identitete so vselej proizvod, produkt razmerij oblasti, so dobesedno izdelek, za katerega so zastopniki oblasti živo zainteresirani, saj hočejo imeti pod seboj podložnike po svoje meri. Ti zato govorijo kot njihovi gospodarji, se oblačijo kot oni in so jim celo fizično podobni. Michel Foucault je zato avtor, ki ne bo nikoli zastarel, saj je prvi široko razgrnil argumente za zapisano. Zastarel ne bo, ker je razmišljanje o subjektu in podrejenosti človeških bitij oblastnim razmerjem univerzalna tema, s katero se moramo vsakič znova resno ukvarjati. Kdor hoče zares spoznati in razumeti samega sebe, se mora nujno ukvarjati z dekonstrukcijo razmerij moči, v katera je vselej že ujet. Spoznavanje sebe je zato resna grožnja vsakemu oblastniku, ne le bolj ali manj prijazen projekt poglabljanja vase in odkrivanja skrivnih dimenzij podzavesti, ali česa podobnega.

V Drugem manifestu za filozofijo je Alain Badiou vnovič poudaril, da je misel medij univerzalnega. To zlasti pomeni, da človeško bitje z refleksijo in avtorefleksijo preprosto ne more zastopati univerzalnega, ampak lahko zastopa le svoja mnenja, saj je univerzalno strukturno in logično nujno. Danes živimo pod tiranijo takih mnenj. Univerzalno je namreč dostopno le subjektu, ne pa človekovi osebnosti ali tistemu self.

Skušali so ga že pokopati, vendar jim ni moglo uspeti. Razglašali so ga za nebodigatreba, a jim ni šlo od rok. Dekonstruirali so ga, toda nikoli niso razumeli, kaj dekonstrukcija sploh je in kako se je lotiti.

Jaean-Luc Nancy je v nekem razgovoru z Derridajem to razčistil. Subjekt ni subjekt interpelacije. Daleč od tega. Subjekt je onkraj vsake interpelacije in ideološke prakse – tak je aksiom. Invalidi se na primer krepko motijo, ko verjamejo v lastno invalidnost ali trdijo, da niso nič drugačni kakor drugi ljudje. Logika subjekta je namreč zavezana ontološkemu spraševanju, kot je pokazal Heidegger. Tako spraševanje je onkraj vsakdanjega modrovanja o tem, kaj je človek v svojem bistvu, kakšna je prava narava njegove subjektivnosti. Foucault se je nekoč pridružil nemškemu filozofu in pokazal, da je zaradi tega lahko zelo koristno, če se lotimo zgodovin subjektivnosti, preden razglašamo, kako pristni smo in kako nam je jasno, kdo smo.

Glede subjektove identitete je torej treba reči vsaj tole: posameznik ni subjekt, saj je ta vezan na posebno moč, ki jo Derrida imenuje moč spraševanja o tem, kdo sem, medtem ko je posameznik konformist že po definiciji.

Lepota celotne zadeve pa je, da subjekt ni le avtonomna moč spraševanja, temveč je tudi njen učinek. Prav v tem nastaja razlika med posameznikom, osebnostjo ali egom in subjektom, ki ga nikoli ni mogoče skrčiti na katero od naštetih kategorij.

Subjekt je zaradi tega zelo močan in nevaren vsakemu zastopniku oblasti oziroma moči, kajti njegova moč ustvarja singularnost, ki je ne more obvladati ali nadzorovati nobena oblast in je ne more vase posrkati nobena ideološka praksa. Pravimo, da je subjekt po definiciji nekonformist, ki ga ni mogoče izčrpati z naštevanjem lastnosti, kot to delajo psihologi in drugi dušebrižniki.

Njegova moč je moč upora, sočasno pa je tudi moč dekonstrukcije. Z njeno pomočjo ustvarja in vzpostavlja distance znotraj katere koli navidezne enotnosti, navzočnosti, pa če je navidez še tako pristna in neproblematična. Vztraja v nepomirljivem sporu ali konfliktu z vsakim zastopnikom oblasti, ki hoče prav navidezna soglasja, harmonije, domnevno ljubezen podrepnikov oziroma podložnikov, ki jo na žalost tudi vselej dobi.

Četrta teza o hendikepu je zato tale: subjekt se pri svojem delovanju, da bi ostal zvest temeljnim nalogam, ki jim je zavezan (to so odgovornost, svoboda, resnica, etika in zakon), naslanja na hendikep, ki zaradi tega predstavlja nekraj, kjer se človeško bitje upira vsaki subjektivaciji. Izkušnje svobode, ki pomeni odpiranje človeškega bitja univerzalnemu, ta pa omogoča singularnost kot njegovo absolutno nezamenljivost, ne more nadomestiti ali zamenjati nobeno empirično gospostveno razmerje, pa če so aktualni gospodarji še tako lepi, zdravi, prijazni, demokratični ter skrbijo za osebnosti, osebnostno rast in duhovni razvoj svojih ljubljenih podložnikov, ta stabilni in statični izdelek Zahodne civilizacije, kot ga je imenovala v svoji kultni knjigi z naslovom The war of desire and technology at the close of mechanical age Allucquère Rossane Stone (1995).

Dušan Rutar