Vest

Pahorjevi vladi prav nič ne pomaga, da je zaprla neljubo poglavje s Hrvaško, da je v času krize skrbela za socialo ter povečala sredstva za razvoj in znanost, da je po dolgih letih kršenja človekovih pravic uredila problem izbrisanih, da želi izpeljati potrebno pokojninsko reformo, da ni izvajala radikalnih kadrovskih cunamijev, da je omejila rast plač v javnem sektorju, da so se začeli procesi proti osumljenim vpletenosti v gospodarski kriminal …

Ob takšni predstavitvi opravljenega dela, bi se lahko podatkom o javnomnenjski (ne)podpori vladi, njenemu predsedniku in strankam koalicije samo čudili. Pojasnilo, da je nepriljubljen vsak, ki želi kaj spremeniti, je seveda premalo. Vtis, ki ga pušča vlada je namreč ravno nasproten od tistega, ki bi ga lahko prepoznali ob njenih dosežkih. Pahorjevo vlado javnost prepoznava predvsem po krizi, ki se poglablja, brezposelnosti, ki narašča, pravni državi, ki je neučinkovita, kreditnem krču, ki je neverjetno vztrajen, plačilni nedisciplini, ki je vsak dan hujša … in seveda po aferah, ki neizogibno spremljajo vsako oblast. Veselinovič, Golobič, Baričević, Dimic, Jeretič. Vse te primere so ljudje razumeli kot afere, ki pričajo o elitah, ki se jih kriza ne tiče, o (ne)pravni državi, pridobitništvu privilegiranih in bitkah med njimi samimi.

Obvladovanje gospodarske krize je kajpak najpomembnejša naloga vlade. Socialna pomoč je samo eden od inštrumentov. Celo tiste, ki so je deležni nikoli ne zadovolji. Na drugi strani stoji skrb za podjetnike. Ti se zadnji dve leti spopadajo s plačilno nedisciplino in kreditnim krčem. Tu je vlada odpovedala. Težave z NLB so presenetljivo velike in se očitno stopnjujejo. Ko začne na njih opozarjati guverner Banke Slovenije, postane stvar zelo resna. Na drugi strani na plačilno nedisciplino opozarjajo samo mali in srednji podjetniki. Vlada se z njo sploh ne ubada. Več kot 5000 firm je že šlo pod vodo. Stanje pa je vedno bolj zaskrbljujoče. Kredite je tako rekoč nemogoče dobiti. Podjetniki velik del naporov in časa namenjajo negotovemu izterjevanju zasluženega denarja. DDV pa plačujejo ob izdaji računov, ki morda nikoli ne bodo plačani.

Eden osrednjih problemov je postala pravna država, oziroma njeno dojemanje. Da se bo to zgodilo, je bilo jasno, še preden je sedanja koalicija zmagala na volitvah. Finska obtožba Janeza Janše je lahko pomenila samo to, da se primer v Sloveniji ne sme zgoditi (v primeru, da bi SDS zmagal na volitvah, se najverjetneje tudi ne bi), oziroma, da je potrebno, če bo do procesa prišlo, razvrednotiti celotno slovensko pravosodje. Pri tem niti ne gre za zelo zahtevno početje, saj pravosodni sistem resnično ni v zavidljivi formi. Potem se je zgodil še primer Baričević, ki je napad izdatno olajšal. Zgodba, ki je imela vse atribute filmskega političnega trilerja je globoko podprla široko ljudsko prepričanje, da je pravna država za nekatere pač bolj pripravna. Da so v pravosodnih mlinih končali nekateri tajkuni, daje pravosodju vsaj nekaj možnosti, za to, da dokaže svojo učinkovitost.

Prav tako pomembna težava koalicije je njena trdnost. Pismo Sebastijana Jeretiča s čustveno neposrednostjo, oziroma netaktnostjo, nadaljuje demontažo Pahorjeve vlade na ravni, ki ji doslej nismo bili priča. Če smo doslej pogosto opazovali nesporazume med koalicijskimi partnericami, se je s “pisemsko bombo” razkril razkol znotraj prve vladne stranke. Ta je v ozadju tlel že dalj časa. SD ni enostavna stranka. Je pravzaprav edina velika demokratično organizirana stranka v Sloveniji. Ostale niso velike ali pa notranje demokratičnosti pri njih ni zaznati ravno v obilnih količinah. Tako spopadi, kakršnemu smo priča, pravzaprav ne bi smeli presenečati. Posebej ne v sedanjih okoliščinah. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je del stranke prepoznal nevarnost, ne le, da v prihodnjem mandatu ne bodo več vodili vlade, ampak da se bo njihov doseg resno zamejil.

Te strahove SD krepijo vse javnomnenjske ankete. Zdi se pričakovano. Kar ob tem preseneča, je pomanjkanje optimizma in idej pri opoziciji, ki se zdi podobno brez odgovorov kot vladna koalicija, oziroma še bolj.
Osrednje vprašanje je seveda, kaj bi opozicija naredila drugače. Nekaj razlik lahko nesporno razberemo iz izjav opozicijskih voditeljev. S Hrvaško ne bi podpisali arbitražnega sporazuma. Ne bi rešili vprašanja izbrisanih. Ne bi procesirali Patrie. Ne bi se ukvarjali s pokojninsko reformo. Ne bi zaustavili rasti plač v javnem sektorju. Razlik je torej kar precej, že če ne upoštevamo, kaj vse bi opozicija storila, česar Pahorjeva vlada ne naredi. Vprašanje je seveda, ali bi bila Slovenija, v primeru, da bi bila vodena drugače, oziroma tako kot opozicija pravi, da bi jo vodila, boljša. Odgovor seveda ne more biti za vsakogar enoznačen.

Razlike, ki jih je mogoče detektirati med delovanjem vlade in obljubami opozicije so vsekakor izrazite. Vendar za razpoloženje ljudi ne tako pomembne, kot tiste, ki jih ne moremo zaznati. Te se vežejo na oživitev gospodarstva, oziroma na želodce in to, kako polni so. Glede tega so odgovori na obeh straneh neprepričljivi. Prav zato javnomnenjske raziskave zaznavajo vedno večjo naklonjenost javnosti za neke drugačne rešitve, druge ljudi in nove programe, čeprav teh sploh ni. Zaenkrat nedefinirane alternative obstajajo zgolj v virtualnih svetovih volivk in volivcev. A takšni so običajno začetki novega, ki je potem, ko nastane, videti tako enostavno in predvidljivo. No, zaenkrat še nismo tam. Jasno ni niti to, od kod naj bi alternative prišle. Še manj, kaj bodo v resnici ponujale. No, stave na populizem nedvomno kotirajo najvišje.

Jani Sever