Vest

Invalidski voditelji, politični povzpetniki, državni administratorji in stremuhi se še vedno spravljajo na pisca teh vrstic, ga skušajo poslati pred sodnika za prekrške in ga obtožujejo vsega mogočega: da je fašist, ki v ozadju vleče nitke življenj ubogih hendikepiranih posameznikov in posameznic, da plešejo po njegovih taktih; da je teoretski manipulator, ki zavaja mlade ljudi z nebulozami o hendikepizmu, ki je v resnici out od date, zastarel in sploh povsem zgrešen način razumevanja družbenega položaja invalidov in drugih marginalcev na začetku XXI. stoletja; da je prebrisan in ciničen človek iz sence, ki ne upa stopiti v svetlo ospredje in se skupaj z drugimi boriti za resnično pomembne konkretne družbene spremembe življenja invalidov in drugih, da bi postali bolj samostojni in neodvisni, ampak raje prazno teoretizira, pri tem pa ne opazi, da njegovih knjig sploh nihče ne bere; da je strahopetec, narcisoidni nakladač, ki piše kolumne brez repa in glave samo zato, da bi bil v središču pozornosti.

Vse te obtožbe se vlečejo že dvajset let in se niso spremenile niti za dlako, kar je vsekakor simptomalno, saj je za simptome prav tako značilno, da se ponavljajo, dokler jih ne doleti dekonstrukcija. Teorija hendikepa se je medtem kajpak razvijala in spreminjala, postala je kompleksna in izjemno močna, njeni nasprotniki pa očitno niso prebrali niti odstavka avtorjevih besedil, da bi razumeli njen pomen in njeno simbolno moč. Napadi na avtorja so zato že na tej začetni ravni izraz nebrzdanega nasilja, ki ne more biti zgolj subjektivno, ampak je očitno tudi simbolno in objektivno, to je posredovano, kar preprosto pomeni, da sploh ne izvira iz konkretnih posameznikov. Namesto da se posvetimo prav takim posameznikom in posameznicam, ki jih obvladuje jeza, namesto da psihologiziramo, je zato treba hladno analizirati strukturna ozadja, ki take izbruhe šele omogočajo.

Ozadje je najprej historično, objektivno, strukturno. V današnjem kapitalističnem svetu je kajpak kapitalistično, finančno, ekonomsko. Po domače: realnost, tudi realnost invalidov in njihovih medsebojnih odnosov, najprej določa in strukturira kapital s svojim navideznim samostojnim življenjem, ne pa ti ali oni posamezniki. Prav zaradi tega se nenehno dviguje prah, ki je povezan s prelivanjem sredstev, z njihovim razporejanjem, z demokratičnim dodeljevanjem sredstev invalidskim organizacijam, društvom in podobno, kar potrjuje, da ima avtor teh vrstic zelo prav, ko analizira mehanizme delovanja kapitalizma in ugotavlja, da kapital potrebuje invalide natanko tam, kjer tudi v glavnem so, verujoč, da so se sami odločili glede lastnega družbenega položaja, nad katerim se lahko vsaj sem in tja še pritožujejo.

Problem na tej ravni torej ni, da Rutar ni invalid in da nikoli ni sedel v invalidskem vozičku, kar naj bi pomenilo, da preprosto ne ve, kaj pomeni biti invalid, saj nima nobene primerne izkušnje. Ne, problem je, ker Rutar to še predobro ve, saj ravno ni obremenjen z lastno invalidnostjo, kar pomeni, da lahko gleda na zadevo od strani, z razdalje ter jo hladno analizira in spoznava, da invalidi niso družbeni marginalci zaradi tega, ker je že v njihovi naravi nemoč ali nesposobnost za delo, temveč zaradi sodobnih kapitalističnih zakonitosti, ki tako rekoč same od sebe arbitrarno generirajo pogrešljive in nepomembne marginalne družbene skupine, med katere ne sodijo le invalidi, temveč tudi brezdomci, nezaposleni, gospodinje, starci, norci, lezbijke itd.

Logika strukturnega, sistemskega, nevidnega kapitalističnega nasilja je taka, da ljudem v vsakdanjem življenju ne omogoča vpogleda vanj; v tem je res velik problem. Brez razdalje in kompleksnih teoretskih orodij ga tudi dejansko ni mogoče zaznati oziroma razumeti, zato ostaja ljudem zgolj subjektivni pogled, s katerim pa prepoznavajo le posameznike, tem pa skušajo nato naložiti breme odgovornosti za probleme, kot so jih sposobni zaznati; ni treba poudariti, da je tak pogled povsem zgrešen, in se morajo njegovi nosilci nujno sklicevati še na demokratičnost, prijaznost, naklonjenost, spoštovanje pravice ljudi do drugačnosti, solidarnost in podobno.
V knjigi z naslovom Nasilje (Violence, 2008) Slavoj Žižek nenehno opozarja na preprosto spoznanje, ki je v resnici radikalno natanko v času, v katerem živimo. Živimo namreč v časih navidezne prijaznosti, tolerance, brezkonfliktnega reševanja konfliktov, medsebojne naklonjenosti in spoštovanja različnosti, čeprav nam že vsakdanji zdravi razum pravi, da so to tudi časi izjemnih oblik nasilja, kot je tisto v Iraku, kjer zavezniki že leta osvobajajo ljudi in jim z orožjem prinašajo demokracijo, ali pa tisto, ko nas ure in ure tiranizirajo vsakdanji ljudje, češ da imajo pravico do svojih mnenj.

Teorija hendikepa se opira na spoznanje, da je resnica nujno militantna in kruta ter da nas natanko kot taka osvobaja izpod jarma nevidnega vsakdanjega simbolnega nasilja, zaradi katerega se nam zdi, da so obzorja pomenov vselej taka, da je pomen ali smisel na naši strani, pa če govorimo še take neumnosti.
Vsakdanje življenje je ujeto v tiranijo tega, kar imajo ljudje za normalno, navadno, običajno, povsem sprejemljivo. Kar odstopa od tega, je avtomatično nasilno, neobičajno, nevarno in prekleto. Bolj ko se torej držimo vsakdanjega in domnevno normalnega, bolj smo ujeti v logiko simuliranega miru in nasilja – in bolj nasilni smo. Lastnega nasilja seveda ne prepoznamo, saj ga niti ne moremo. Če bi se odmaknili, da bi ga uzrli, bi spoznali, da je tudi naše nasilje možno le v okvirih strukturnega, simbolnega nasilja, ki ga ljudje z navadnimi očmi niti ne prepoznajo.

Teoretski pogled je vsekakor prodornejši od vsakdanjega in je nujno potreben. Za konec tega zapisa zato priporočam ogled filma Črni labod (Black Swan, Darren Aronofsky, 2010), potem pa še mojstrovino Socialno omrežje (The Social Network, David Fincher, 2010), v kateri postane očitno, da sodobno simulirano prijazno, prijateljsko socialno življenje ljudi v kibernetičnih in virtualnih okoljih, ki jih podpirajo zmogljivi računalniki, ravno ni to, kar bi si človek želel, kajti realno socialno življenje ljudi izhaja iz narave človeške eksistence, ki pa ni mogoča brez boga in vere vanj; ta ni podaljšek našega ega in ne izpolnjuje naših želja, da ne bo nesporazuma, temveč jamči natanko za univerzalnost hendikepa, ki nas prav meče iz navideznih ravnovesij, prijaznih harmonij in tolerantnih medsebojnih odnosov, pri čemer je dodatno pomembno staro Freudovo spoznanje, da lahko človek zavida celo samemu sebi, da lahko sabotira ne le lastno srečo, temveč tudi srečo svojih bližnjih, zato je hendikep kot odprtost univerzalnosti in vsake mogoče singularnosti edini strukturni pogoj našega nenasilja in resnične solidarnosti.

Dušan Rutar