Vest

Dne 18.11.2010 sem se kot nič kolikokrat doslej zavedla nemoči, katera me kot mora spremlja v obliki neznosnega slabega zraka. NIč ne morem, diham slab zrak in pika. Pa je res tako? Ne, ne more biti, ker mi nihče nima pravice ukazovati, da naj počnem nekaj, kar so se drugi odločili namesto mene. Naj diham zrak, ki me duši in mi kvari kvaliteto mojega vsakdana. Ne zahtevam nič drugega, kot tisto kar piše v ustavi-pravica do čistega zraka. In ker menim, da nas nihče ne posluša sem poklicala kabinet predsednika vlade in sicer osebo zadolženo za odnose z javnostjo.

Predstavila sem ji svojo trenutno stanje kakšen zrak diham in da seveda želim odgovor od predsednika vlade, kdaj se bo v Zasavju kaj premaknilo, da bomo lahko zadihali. Očitno je bila moja predstavitev zelo natančna, ker mi je gospa s katero sem se pogovarjala odgovorila, da je predsednik že predstavnikom protesta obljubil, da bo vse še enkrat preveril pri pristojnih službah in se potem odločil. Ker pa seveda nisem bila zadovoljna z odgovorom, ker jaz pač ne morem počakati z dihanjem do takrat, ko bo kdo preveril kak je prav in kaj ne, jaz pač diham danes, bom jutri in ne morem čakati.
Potem mi je gospa odgovorila, da razume moje stališče in mi je nazorno povedala, da, tudi ona, ki živi v starem delu Ljubljane težko prenaša slab zrak in ima tudi ona samo dve možnosti in sicer, da diha slab zrak ali pa, da se odseli iz Ljubljane. Ker sem to razumela kot provokacijo in ne kot primerjavo sem vprašala ali naj potem prodam hišo (mimogrede, jo nebi nihče kupil, ker imamo slab zrak) je odgovorila, da pač. Za nameček, mi je pa še dodala, da nihče nikogar ne sili, da živi v Sloveniji. Seveda sem bila šokirana in kot rojena Trboveljčanka, kjer živim že štiriinšestdeset let nisem našla razlage za takšno primerjavo med zrakom Trbovljah in Ljubljano.
Potem sem poklicala tudi MOP Ljubljana. Povedala sem isto zgodbo in prejela skoraj isti odgovor. Vsi vse vedo, vendar ne morejo nič. Celo razumejo me,
toda uradni dokumenti kažejo, da je vse v redu. In če grem na sodišče bom izgubila. To je odgovor (verjetno res, ker pravica nikoli ne zmaga). Ker pa je bila iz našega telefona tudi prijava na inšpektorat za okolje in prostor, so tudi s te strani prišle reakcije. Inšpektorica pristojna za Trbovlje je poklicala in povedala, da je bila z naše strani podana lažna prijava, kar pa ni res, ker so na številki 112 prejeli več klicev pritožb Trboveljčanov in so tudi oni do devet in sedeminpetdeset minut podali prijavo na inšpektorat. Toliko v vednost s kom in s čim se borimo za zrak katerega dihamo.

Pa je res tako? Res nič ne moremo? Mame, očetje, babice, dedki vsi ki vemo, da je pomembno kaj dihamo, bomo res to dovolili? Da nas odpravijo z nekaj stavki? Je tako malo vredno življenje naših otrok?

Bi se vsak pri sebi vprašal, si dal na to odgovor. Verjetno bo potem drugače.