Vest

Ljubite svojega bližnjega. Kaj to pomeni z vidika teorije hendikepa? Ne pomeni, da ljubimo bližnjika, ki nam je podoben, ki je enako oblečen kot mi, ne pomeni, da ljubimo invalide in druge drugačne ljudi v imenu usmiljenja ali ljubezni do drugačnosti. Pomeni natanko tole: bližnjika zares ljubim šele, ko sem sposoben spoznati, da je hendikepiran, da je onkraj vsakdanjih mask desubjektiviziran natanko tako kot jaz sam.

Ali še nekoliko drugače rečeno. Resnična ljubezen do drugega človeka se ne kaže kot sposobnost neposrednega gledanja drugemu človeku v obraz, ki nas ne spravi v stisko, ampak kot sposobnost gledanja v njega onkraj obraza in nas TAK POGLED ne spravi v stisko.

Sodobni poskusi vključevanja invalidov in ljudi s posebnimi potrebami v vsakdanje okolje (inkluzija) so – gledano iz tega zornega kota – povsem zgrešeni. Prava inkluzija namreč ne pomeni vključevanja družbenih marginalcev in izključenih skupin ljudi nazaj v harmonično družbeno okolje, temveč nasprotno: problematiziranje same domneve o družbeni harmoniji ali dvig hendikepa na univerzalno raven, kar pomeni vpogled, da se mora vsak človek vsak dan spopadati z univerzalnim hendikepom, ne le nekateri (na primer invalidi); vsakdo ima zato posebne potrebe. Natanko to je delo teorije hendikepa.
Veliki anarhistični načrt se zato ne naslanja le na teorijo hendikepa in na teorijo subjekta, temveč tudi na koncept negativne globalizacije, kot ga razume Zygmunt Bauman, zlasti pa na psihoanalizo kot diskurz resnice. Freudovo razumevanje psihoanalize namreč ni bilo ujeto v ozko razmišljanje o talking cure ali brskanje po preteklosti in spolnosti histeričark. Freudov pogled ni bil zainteresiran, brezbrižen, hladen; ni bil niti obseden s spolnostjo, kot je Freudu očital že Jung. Kje pa! Freud je psihoanalitični proces razumel natanko kot zelo zainteresirano dogajanje. Njegovo domnevno hladno in oddaljeno vztrajanje v vlogi analitika je prav to: zelo zainteresirano vztrajanje – v resnici in zanjo!

Resnica je, če lahko parafraziramo zapisano, zelo zainteresirana za vsako človeško bitje. Poanta je natanko v tem, da človek, dokler je ujet v lastne iluzije in zapreden v nitke vsakdanjega simbolnega in strukturnega nasilja, preprosto ne more biti odprt do resnice, čeprav prenaša na svojih plečih njene učinke v obliki simptomov, kar tudi pomeni, da ne kaže nobenega interesa zanjo, čeprav se paradoksno ves čas sooča z njo in zre vanjo, poleg tega pa ima še močno voljo ter je duhovno in osebnostno razvit kot strela, saj se to danes tudi spodobi. Ko se torej končno odpravi k Freudu ležat na kavč, se – ne da bi to vedel – odpravi raziskovat resnico. Analiza je zato odpiranje človeškega bitja – resnici. Taka je definicija psihoanalize in analitičnega procesa, ki nima nobene resne zveze s psihoterapijo, z duhovnim razvijanjem, z emocionalnim IQ-jem, vraževerjem in drugimi sodobnimi modnimi dodatki življenja.

Odpiranje resnici je nujno travmatično in boleče, saj postavlja pod vprašaj vse, v kar smo zapleteni, v kar verjamemo, česar se oklepamo. Še več: vztrajanje v Resnici pomeni neprestano postavljanje pod vprašaj tudi samega sebe in svoje identitete, pomeni neprestano spraševanje, ali sem še na liniji, sem še na ravni lastnega simbolnega mandata (ne imaginarnega!), ki sem ga sprejel, je tudi spraševanje o tem, ali sem ga sploh sprejel ali pa se zgolj prilagajam kot list v vetru in sem povsem brez hrbtenice, preplašen kot ovca pred volkom. Spraševanje je analogno tistemu, v katerega je bil zapreden Descartes pred štirimi stoletji: kako naj bom absolutno prepričan, da sem še na pravi poti, kdo mi bo povedal, kaj jamči za to, da še nisem skrenil z nje?

Vztrajanje torej ravno ne pomeni, da se človek ne premakne s svojega kraja, da ničesar ne spremeni pri sebi, da stoji na določenem kraju in vsem drugim okoli sebe soli pamet. Res je ravno nasprotno in natanko v tem obratu lahko prepoznamo logiko relativnosti, ki je zaznamovala XX. stoletje. Ne gre namreč za to, da je resnica relativna, da je odvisna od pogleda, okvirov, znotraj katerih se gibljejo ljudje, ki so kajpak vsi različni in vsi enakopravni. Res je, da je Resnica absolutna in prazna, zato se moramo mi nenehno premikati, da bi jo sploh še uzrli. Neprestano moramo spreminjati pogled, saj drugače tvegamo, da je v nekem trenutku preprosto ne bomo več videli, ker bo naš pogled preveč začaran s spektakli.
Zapisano lahko vidimo tudi v digitalni filmski mojstrovini z naslovom 300 (Zack Snyder, 2006). V njem se odpravi špartanski kralj Leonidas s peščico bojevnikov v vojno z milijonskim perzijskim nasprotnikom. Seveda je vsem že vnaprej jasno, da ne bodo preživeli, saj nimajo nobenih možnosti. Zakaj se potemtakem sploh odpravijo na smrtonosno misijo?

Natanko ZARADI MISIJE, zaradi logike simbolnega poslanstva. Kralj in njegovi sodrugi so tako zavezani ideji svobode, da jo hočejo ohraniti pri življenju tudi za ceno lastnih empiričnih življenj. Seveda bi lahko ostali doma in žurirali, kot jim svetujejo in celo ukazujejo njihovi sodržavljani, toda potem bi izdali univerzalnost, konstituirali bi se kot konformisti. S tem bi bili že poraženi, tudi če bi po naključju preživeli. Postali bi sužnji v novem imperiju, morda bi v njem celo dobro živeli, toda v resnici bi bili luzerji, zgube brez vsake vrednosti. In zgodovina bi jih obravnavala natanko kot take.

Veliki anarhistični načrt je v tej luči morda res videti brez repa in glave, kot trdijo zastopniki sodobne tiranije mnenj, morda je res patetično razmišljanje osamljenega človeka, toda v resnici, natanko V RESNICI je že danes svojevrstna zmaga nad podrepniki, konformisti, povzpetniki in drugimi, na katere se zgodovina ne bo nikoli ozrla, pa če imajo mnenj kot listja in trave. Ali drugače rečeno: seveda je res, da se nekateri na položajih redijo in bohotijo, res je, da uživajo vse privilegije tega sveta, dejstvo je, da imajo vpliv in moč, toda prav tako je res, da so utilitarne zgube, hedonistični podrepniki, ki se priklanjajo sami logiki kapitalističnega izkoriščanja, zato bo zgodovina nanje zrla s prezirom.

JK je zato pravi vzornik vsakega resnega anarhista, ki preprosto mora biti dovolj pogumen, da vdre v navidezno harmonično in samozadovoljno življenje sodobnih nosilcev mnenj, avtoritet, gospodarjev in zastopnikov oblasti, kot je vdrl JK v tempelj in od tam izgnal krošnjarje. Sodobni kapitalizem seveda ni nič drugega kot krošnjarjenje, od katerega imajo koristi pripadniki elit, vsi drugi pa se morajo zadovoljevati z drobtinami, pri čemer imajo lahko tudi mnenja. Toda JK nam je sporočil: bodite kakor jaz in naredite gesto, s katero sem vam pokazal, kako se upirati tolstim in debelim avtoritetam. Ne bojte se torej!

Naslov še enega Snyderjevega filma iz leta 2004 (Dawn of the Dead) dobi na ozadju zapisanega nov pomen za naše vsakdanje življenje v svetu globalnega kapitalizma: zora bo nastopila natanko v tistem trenutku, ko si bodo mrtvi potrošniki dobrin na ramena oprtali povsem novo dobrino, ki se imenuje simbolni mandat, do katerega absolutno ne bodo nezainteresirani.

Dušan Rutar