24. november, 2010 | Dušan Rutar

Etika hendikepa skozi film Otrok z Marsa (Martian Child, Menno Meyjes, 2007)

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Psihoanalitične izkušnje z začetka XXI. stoletja odpirajo nova obzorja za razumevanje modernih subjektivnosti ljudi, njihovih vse bolj simuliranih eksistenc v hiperkapitalističnih okoljih ter notranjih doživetij in predstav o sebi, ki so vedno bolj posredovane z digitaliziranimi medijskimi vsebinami. Izkušnje so pomembne zlasti zaradi tega, ker štirje univerzalni in temeljni koncepti teorije subjekta, kot jo je artikuliral Alain Badiou v drugi polovici sedemdesetih let XX. stoletja, niso sočasno le ključne koordinate psihoanalize kot diskurza, temveč so tudi edina možna simbolna orodja, s katerimi je mogoče misliti katero koli resno spremembo, pa naj gre za spremembo posameznika, ki končno leže na analitikov kavč, ali pa družbeno revolucijo.

Koordinate zastopajo štirje klasični liki iz grške književnosti in mitologije: Orest, Atena, Antigona, Kreon. Katera koli teorija subjekta, pravi Badiou, se mora nujno posvetiti konceptu poguma, pravičnosti, tesnobe in nadjaza, če zares hoče kaj pojasniti. A teoretska misel ne more biti produktivna, če se njeni nosilci ne lotijo še materije in identitete; materija je kajpak primarna, a na zelo poseben način, kot nas uči sodobna fizikalna teorija enodimenzionalnih strun. Če hočemo razumeti katero koli človeško bitje in njegovo delovanje v materialnem svetu, se moramo zlasti zelo potruditi in dobro razumeti kraj, ki omogoča njegovo eksistenco. Noben človek namreč ne more stati na kraju, ki ne bi bil kraj, ne more lebdeti v praznem, ne more kar biti.

Ko mislimo subjekt in njegovo delovanje, mislimo kraj, a ta je vselej nenavaden. Na njem se odloča o subjektovi usodi, o njegovem delovanju (ne odloča torej jaz ali ego ali self), o vsem tem pa je mogoče razvijati vednost. Ko torej govorimo o subjektu, govorimo o materiji (kraju) in vednosti – to dvoje je neločljivo.

Vednost, ki pri tem nastaja, ima značilnost, zaradi katere je možna teorija in kultura hendikepa, kajti njen pogoj naj bi bila človekova zmožnost za refleksijo. Toda vsaka refleksija ima značilnost, zaradi katere ni zrcaljenje objektivnega ali pravega stanja stvari v svetu, temveč je odpiranje in je odprtost. Teorija hendikepa izhaja iz odprtosti – vsake mogoče vednosti. Ta ne nastaja kot učinek linearnega napredovanja ljudi pri spoznavanju objektivne realnosti, temveč nastaja kot učinek ostanka, ki ga ne more zajeti nobena še tako natančna in vztrajna refleksija.
Vednost zaradi zapisanega ni serija podatkov, znanj, matematičnih formul ali informacij in ni znanje; vednost je učinek delovanja subjekta, katerega identiteta je vselej nedoločena in nedoločljiva, možna pa je le na nekem kraju. Subjekt je zmožen za vednost natanko toliko časa, dokler vztraja v svoji nedoločljivosti, ki je njegov hendikep. Natanko zaradi njega subjekt ne opisuje objektivnega sveta iz različnih zornih kotov, kar je danes zelo modno razmišljanje, temveč ga konstituira, in sicer from nowhere. Stoji na kraju, kjer je to mogoče, obenem pa je ujet v dialektični odnos z Realnim. To se ne vrača na isti kraj, ampak ustvarja nekraj, ki je nowhere. Kraj, ki se večno vrača na isti kraj, je nekraj. Realno se vselej vrača na nekraj in brez njega ni mogoča nobena vednost, ni mogoče nobeno znanje.

Zaradi takega vračanja je možna subjektivacija človeškega bitja. Pomeni podreditev, podložništvo, a ne temu ali onemu empiričnemu gospodarju. Subjekt je nujno podložnik resnice, kolikor je ta vselej v Realnem. Torej se ne oklepa lastne identitete, saj se je niti ne more, ker jo prepoznava kot iluzorno. Vsaka subjektivacija je razpeta med dve koordinati: tesnobo, anksioznost in pogum. Vsako vztrajanje v življenju je podrejeno bodisi nadjazu in njegovim kapricam bodisi etičnim principom, ki so vselej onkraj njega.

Nadjaz ne zmore pravičnosti, saj zmore le preračunavanje in konformizem, prilagajanje, ki je nujno prežeto s tesnobo. Analitična izkušnja končno omogoči pacientu prehod od tesnobe k pogumu in od podrejenosti kapricam nadjaza k ideji pravičnosti. V tem smislu bi lahko definirali samo normalnost človeškega bitja: normalen je, kdor je zmožen za pogumno vztrajanje in zastopanje ideje pravičnosti v družbenem polju. Normalen človek je samozavesten, ni anksiozen, tesnoben, preračunljiv in ponižen. Njegova samozavest ni lažna ali simulirana, saj izhaja iz univerzalnosti. Naslanja se na zmožnost subjekta, da vztraja in ohranja samega sebe pri življenju, kar pomeni, da ohranja sebe kot subjekt.

Vsako podrejanje zamišljenim gospodarjem je na dolge proge uničujoče za podložnike in gospodarje. Torej je na strani smrti in ne more pomeniti izbire življenja. Končna izbira v diskurzu analize je zato življenje proti smrti, je izbira novega življenja v življenju.

Etika v tej luči ne more biti nič drugega kot zelo praktični, vsakdanji princip delovanja, ki ohranja subjekt pri življenju. Ta se mu podreja, zato njegovo zmožnost za podrejanje razumemo kot svojevrstno šibkost. Paradoks je, da je prav ta univerzalni in večni temelj njegove samozavesti, njegovega vztrajanja, ki edino omogoča, da postaja svet boljši. Ta ne more postati boljši, če se ljudje zanašajo na počasno linearno napredovanje, ki ga zagovarjajo muhavi gospodarji, katerih podložniki so.

V čudovitem filmu Otrok z Marsa vidimo, kaj pomeni zapisano. Dennis, tako je ime dečku, ki zase trdi, da je z Marsa, reče v nekem trenutku svojemu novemu očetu, da se uči biti človek in del družine. David, tako je ime očetu, mu odvrne, da verjame, da govori v imenu mnogih ljudi, njegova sestra Liz pa ob neki drugi priložnosti doda, da so tako ali tako vsi otroci z Marsa.

Vse skupaj ima še boljše nadaljevanje, kajti Dennis, za katerega reče Harlee, da je stara duša, kar pomeni, da resnično ve, za kaj gre v življenju, kaj je torej zares pomembno, pouči svojega očeta, da ima tudi marsovske želje, katerih število pa je omejeno. Res so nenavadne, a najbolj nenavadno je, da lahko da eno željo njemu – če želi. David želi in dobi marsovsko željo s pripombo, naj je nikar ne zapravi.

Natanko to se zgodi tudi v analizi: pacient končno dobi marsovsko željo, ki je ne sme zapraviti. S tem se konstituira kot subjekt želje, ki ni želeče bitje, kot bi rekel Lacan. Samo subjekt želje je obet boljšega sveta, kajti edino on svoje želje ne zapravi v kakem gigamarketu ali na svobodnem trgu, ampak jo vselej prihrani za kaj pomembnega, kot je Dennisu obljubil David.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
10 x komentirano
  • mimi je rekel/-la:

    Tale definicija normalnosti mi sede!

  • Samo je rekel/-la:

    Nujno si moram pogledat film!

    • Mateja je rekel/-la:

      Spomnim se tega filma.
      Po tragični smrti zaročenke osamljeni pisatelj znanstvene fantastike David (John Cusack) posvoji šestletnega dečka Dennisa (Bobby Coleman), da bi v svoje življenje spet vnesel nekaj ljubezni. Ko se z dečkom zbližata, mu ta začne pripovedovati, da v resnici prihaja z Marsa. Psihologi, s katerimi se očim posvetuje, mu zatrjujejo, da gre za tipični obrambni mehanizem otrok, ki so bili v preteklosti zlorabljeni, a po vrsti nenavadnih dogodkov in posvetom s sestro (Joan Cusack) David ni več prepričan v uradno razlago.

  • Forestina je rekel/-la:

    Klemenčič o diskreditacijskem pismu Dimičeve: Takšnega napada na komisijo ne pomnim

    http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042405130

    Takšnega napada na protikorupcijsko komisijo Klemenčič ne pomni. “Razen kakšne tožbe posameznika, ki ni bil zadovoljen z načelnim mnenjem, kaj takega še nismo doživeli,” je dejal. Ob tem ne dvomi, da bo komisija tudi v naslednjih dneh deležna različnih pravnih napadov.

  • Forestina je rekel/-la:

    napad banksterjev

    Mussomeli: Slovenska vlada neposredno ali posredno nadzira preveč slovenskih podjetij

    http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/1042405490

  • Nebo je rekel/-la:

    G. Rutar, to pa je visok nivo za Vest!

  • Dirlo je rekel/-la:

    OK, pa ne previsok

  • Forestina je rekel/-la:

    še en intermezzo:

    http://www.opednews.com/populum/linkframe.php?linkid=122475

    By Valerie Plame Wilson, Womens Media Center

  • Boris_j je rekel/-la:

    Jaz pa imam eno vprašanje za avtorja v zvezi s teorijo hendikepa. Upam, da se tudi kdaj internetno odzovete na kak internetni komentar, vsi vendarle niso tako nevmesni. Nekaj kolumen nazaj ste zapisali, da se razumevanju hendikepa lahko približamo, če razmišljamo o vsakdanji “odtujenosti” ljudi. Poleg vsesplošnega govorjenja o “odtujenosti” pa je prisotno še eno in to je govorjenje o tem, da skoraj nihče ni več “normalen”, oz. spraševanje o tem “kdo je sploh normalen”. Ali tudi na tem koncu trčimo ob logiko teorije hendikepa?