26. november, 2010 | Ian Parker

Zabava v Berlinu

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Prvi kongres državljanov NSK je potekal v Berlinu med 21. in 23. oktobrom. Tu ne bom pripovedoval o dobro poznani poti od Neue Slowenische Kunsta v 1980-ih kot umetniško-aktivistističnega gibanja, ki je oblikovalo ‘avtentično’ slovensko umetnost do ‘Države NSK v času’, ki je bila ustanovljena leta 1992 kot odgovor na realnost Slovenije kot nove nacionalne države in bila deležna navdušenega sprejema s strani evropske prestolnice. Vprašanje, ki je privedlo k sklicu kongresa državljanov s potnimi listi NSK, je bilo ‘Kaj sedaj?’ Čutiti je bilo neko nelagodje pri starejših članih, utrujenost tistih, ki so vztrajali pri tisti politični neopredeljivosti, ki definira projekt – Laibachov projekt ‘Volkswagner’, ki tekmuje skupaj z nedavno razstavo skupine IRWIN v Tel-Avivu – nekaj tesnobe pa je zagrabilo nekatere druge, celo strah, ko se je kongres bližal, da utegnejo skrajno desničarski elementi prevzeti nadzor nad dogodkom.

Moja naloga tam je bila, da sem pomagal eni izmed treh skupin državljanov, in ta vloga je pomenila, da sem moral ohraniti svoja stališča zase, dogovor je bil, da se vsi zavežemo k intenzivnemu delu v the treh dneh, ki se je, verjemite, začelo zgodaj in končalo pozno. Sklad Evropske unije je omogočil izbrani skupini približno tridesetih delegatov, izbranimi med tistimi, ki so izpolnili spletni vprašalnik o tem, kaj jim NSK pomeni, da so prišli iz Slovenije (vključno z zvezdami kot je Igor Vidmar) in še bolj od daleč, z drugih koncev Evrope in Amerike, Nove Zelandije in Afrike. Evropska unija je menda projekt NSK v svojem pozitivnem mnenju razpisne ponudbe opisala kot ‘ironičnega’, kar je, seveda, samo precej ironično, če upoštevamo problematizacijo kakršnekoli oblike geografsko povezane državne identitete, ki jo ti tovariši edine globalne države v vesolju spodbujajo.

Ironija na ironijo se je dejansko nalagala na dneve kongresa. Potekala je razprava o vprašanju diplomatskih odnosov z ‘mikro-nacijami’, ki so najbolj sorodne državi NSK kot ‘Državi Sabotaže’ in kraljevini ‘Elgaland-Vargaland’, ki zaseda medmejni teritorij vseh obstoječih držav sveta (in je pred kratkim priključila državo v izgnanstvu), sama NSK pa se je zgrozila ob tem, da bi jo kakorkoli primerjali s katero od izmišljenih deželic, ki si jih otroci postavijo v svojih sobah. Obsežno se je razpravljalo o tako imenovanem ‘Nigerijskem vprašanju’, ko je 25 odstotkov državljanov NSK prodalo svoje potne liste zaradi prevare, ker so mislili, da gre za evropsko državljanstvo. Na podobno težavo so naleteli še nekateri drugi majhni narodi, ki prav tako prodajajo svoje potne liste, čeprav so se odzvali tako, da so preprosto ustavili delovne operacije. V NSK so, hvale vredno, poslali pisma prosilcem v Nigeriji in nato obiskali Lagos, da so z njimi opravili pogovore. Delegati so slišali, kako je nekaj tamkajšnjih intervjuvancev vztrajalo na tem, da država NSK res obstaja, saj imajo prijatelje, ki so jo obiskali in se jim je zdela očarljiva.

Ta globalna država funkcionira kot bizarna, moteča senčna stran raznih socialističnih ‘internacional’, in vnaša post-punkovsko zavračanje oblik identite, in v levičarsko politiko prinaša nekaj, na kar se pogosto gleda kot nevarno in tudi je - užitek. Bilo je zelo zabavno, vendar je izjava, ki so jo sestavili državljani in jo bodo posredovali NSK, dokaj medla. IRWIN, Laibach, Kozmokinetično gledališče Noordung (državna Cerkev) so preprečili dostop majhnim skupinam zato, da jim njihovi zveličavni državljani ne bi enostavno ponavljali tisto, za kar mislijo, da bi njihovi gospodarji radi slišali, in precej delegatov mi je povedalo (takrat, ko niso komentirali, da niso ‘feni’ in da bi bilo grozno, če bi jih imeli za takšne), da niso zares verjeli, da jim je sploh bila prepuščena oblast. Če se je v Berlinu zgodila kakršnakoli revolucija kot posledica te čudaške, dobro vodene ustanovne skupščine, je bila to zagotovo take vrste, ki je posnemala to, kar se je zgodilo v Sloveniji v zgodnjih 1990-ih. Videti je bilo, da je politična neopredeljivost projekta države NSK končno razrešena, dvajset let po dogodku, z zmago liberalnih ‘demokratičnih’ form, s posebnostjo; za to demokratično fasado – in upajmo, da v tem primeru dejansko gre za to pri NSK – še vedno obstaja močna in enigmatična država, ki obvladuje dejanski naslednji korak, ki bi lahko bil nekaj bolj vznemirjajočega.

Ian Parker

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
1 x komentirano
  • Kocka je rekel/-la:

    Sori, ker sem negativen, ampak po moje bi se morali NSK preprosto ukiniti, ker so samo se sami sebi v namen in popolnoma nic drugega. Naj jim postavijo muzej in podelijo medalje, potem pa naj ze javnost pustijo pri miru in dajo prostor cemu novemu in svezemu. Predvsem pa manj morbidnemu.