1. december, 2010 | Dušan Rutar

Hendikep v prihodnosti in prihodnost hendikepa

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Življenje v vizualnih kulturah in kulturah simulacij oziroma simularov. Podobe so naša realnost. Onkraj podob ni nobene realnosti. Podobe invalidov skušajo vključiti v sistem obstoječih podob, zato jih simulirajo. Verjamejo, da je s sistemom vse v redu, le še bolj čist mora postati, le še nekaj posameznikov je treba vključiti vanj. Seveda ne vedo, da je nekaj narobe s samim sistemom, tega pa se tudi bojijo, zato vedno znova zatrjujejo, da je s kapitalizmom načelno vse v redu, le nekaterih vrednot je premalo, pa etike tudi in morale. Neoliberalni kapitalizem je zato čisto dober sistem, trenutna kriza je le trenutna, zamašili bomo vse luknje, postali bomo bolj etični in moralni, rešili bomo vrednote, nato pa se skupaj odpravili radostni proti lepši in vse bolj simulirani digitalni prihodnosti.

A realna prihodnost je možna le, če ravno ne bomo zamašili vsaj ene luknje, če bomo vztrajali pri dogodku, ki jo povzroča oziroma ustvarja. Hendikep je zato beseda, vendar je zlasti ime (takega simbolnega dogodka). Ne opisuje kakega stanja sveta, še manj opisuje psihološke značilnosti ljudi ali njihove sposobnosti, saj je predvsem performativna; torej deluje. Nekateri ljudje imajo zaradi nje velike težave, ker ne vedo, kako naj se odzivajo na njeno delovanje, ki ga čutijo tudi na svoji koži.

Čutijo delovanje resnice, vendar se ji refleksno upirajo, zato tudi verjamejo, da je s sistemom (na primer kapitalističnim) vse v redu in da je s posamezniki, ki se mu upirajo, nekaj narobe. Namesto da bi se subjektivirali in postali zvesti resnici, jo odganjajo od sebe, kar pomeni, da skušajo tudi zapirati družbena polja, v katera je vdrla. To je zanesljivo znamenje, da hočejo oblast in še več istega, to je simuliranega. Ker jo hočejo, ne morejo spoznati resnice, saj je to logično nujno, zato prekomerno uporabljajo žargon, s katerim krepijo oblastna razmerja in kapitalistična razmerja moči, ki jamčijo za natanko določene tipe subjektivnosti ljudi – te je kajpak mogoče nadzorovati, ne zgolj simulirati.

Primer take rabe žargona je inkluzija ali neodvisno življenje invalidov. Prihodnost hendikepa na primer ni inkluzija in ni vključevanje invalidov ali ljudi s posebnimi potrebami v normalno ali zdravo družbo (sane society), v kateri bi živeli neodvisno in samostojno. Zakaj ne? Za odgovor je dovolj že minimalni vpogled v trenutna dogajanja v svetu. Empirično vzeto namreč že čez nekaj desetletij ne bomo živeli neodvisni v srečni družbi, vsi drugačni in vsi enakopravni znotraj dobrega liberalnega kapitalizma s prijaznim obrazom. Zadeve bodo precej drugačne, kot so danes, in precej drugačne, kot verjame večina ljudi. Sreče ne bo prav veliko, neodvisnosti bo zelo malo.

Hitrost življenja je namreč že nekaj časa vse večja, zato je danes v hiperkapitalističnem svetu neskončnih količin dobrin že mogoče realno zahtevati to, kar imenujemo instant. V tem ni časa, ni diferenc in ni gibanja. Kar je instant, je povsem simulirano, lahko pa je tudi povsod navzoče, omniprezentno. Življenje ljudi se zaradi tega nujno krči in postaja vse manj dinamično, čeprav je napredka domnevno zelo veliko; pravzaprav je življenje že zelo statično. V tej perspektivi je gibanje le še bedna iluzija.

Neodvisnost je paradoksna: pomeni odvisnost – od resnice, pomeni njeno zvesto sledenje. Prihodnost ljudi je lahko v svetu, v katerem prevladuje omniprezentno, zgolj ena in samo ena: prihodnost subjekta, ki je subjekt hendikepa.

Francoski filozof Paul Virilio v izjemni knjižici z naslovom Prihodnost takojšnjega (Le Futurisme de l’instant, 2009) najprej opozarja na dobro, staro spoznanje, da besede delujejo, da z besedami vselej že delamo, kar pomeni, da proizvajamo učinke, ustvarjamo, pa tudi rušimo. Raba besed ja kajpak lahko kreativna ali pa ni. Vedno enaka raba besed je morda učinek želje ali interesa uporabnikov, da bi v občestvu proizvajali vedno enake učinke. Logika oblasti in njenega zastopanja se napaja prav tukaj. Prihodnost bo drugačna le, če se bodo ljudje subjektivirali, na nove načine podrejali logiki hendikepa.

Hendikep namreč pomeni tudi boj proti zlu in vsem, ki so na kakršni koli osi zla. Inkluzija že sicer ni mogoča, ker je narobe premišljena, poleg tega pa prav ta hip že poteka ekskluzija, veliko izključevanje. Virilio zato resno razmišlja o novi milijardi ljudi, ki bo v naslednjih nekaj desetletjih dobila status okoljskih migrantov. Nastajali bodo megalopolisi izključenih, med katerimi bodo zlasti delavci in iskalci začasnih pogodbenih zaposlitev, in nastajala bodo popolnoma estetizirana urbana naselja vključenih. Srečni turisti se bodo kajpak mirno sprehajali po slednjih, medtem ko o prvih ne bodo hoteli niti slišati. Delo bo težko dobiti, instantno globaliziranje profitov ali dobičkov bo imperativ vseh, ki bodo imeli delo. Industrializiranje življenja, kot ga imenuje Virilio, globalno standardiziranje javnega mnenja, sinhroniziranje občutkov in čustev bodo stalnice, ki nas že danes postavljajo pred nove in zelo težke naloge.

Alain Badiou razmišlja o njih in pravi: Naša današnja dolžnost se naslanja na razumevanje matematičnega spoznanja, da vsak nadaljnji korak predstavlja singularno kompleksno nalogo, kajti lokalno je problem, s katerim se ukvarjamo, vselej neprimerno težji kakor njegov globalni status.1 V tej perspektivi je teorija hendikepa natanko nov korak in resnični obet.
Najlepše in najbolj vznemirljivo pri tem je, da terja tudi nov subjekt. In vprašanje: Kdo ali kaj je subjekt hendikepa?

Invalid ni tak subjekt, pa če je še tako vključen, neodvisen ter samostojen in vpet v socialna omrežja. Subjekt je namreč bistveno drugačen. Badiou pravi takole: Subjekt je lokalni ali končni status resnice. Torej ne more biti vezan na subjektivna mnenja posameznika ali osebnosti, ne more biti njegova stalna simbolna identiteta ali telesna substanca.

Subjekt ni družabni človek iz krvi in mesa, ki bolj ali manj dobro razume svet in sebe v njem, temveč je dobesedno objekt resnice, je nekaj, kar resnica preči, kot poudarja Badiou.
Torej ne moremo reči, da subjekt ima resnico, da se je o njej poučil, da je o njej prebiral v knjigah in da jo mora braniti pred nepridipravi, ki bi mu jo domnevno radi ukradli. Ne, subjekt neosebno preči resnica, kar zlasti pomeni, da gre dobesedno skozi njega, tudi skozi njegovo telo. Na njem zato prepoznavamo učinke resnice in njenega prečenja, delovanja.

Badiou pravi, da resnica ni iz reda znanja ali vednosti, ampak je luknja v njem. Natanko to velja tudi za odnos med človekovim telesom in resnico: resnica preči telo, ga zaznamuje, fragmentira, preluknja, meče iz tira. Subjekt je priča takega delovanja.

Naloga ali dolžnost, ki je zaradi delovanja resnice pred vsakim človekom oziroma nad njim, je tale: človek mora biti kot subjekt zvest delovanju resnice na svojem telesu in mora slediti učinkom, jih dešifrirati in se pri tem truditi, da ne zaide s prave poti, ki pomeni sledenje resnici in njenim vsakokratnim učinkom.

Badiou govori o generični proceduri, za katero je subjekt. Ta je tudi njen učinek in lokalni status, saj subjekt brez resnice sploh ne more obstajati.

Prihodnost hendikepa je torej zavezana statusu resnice, empirični posamezniki in empirične posameznice pa jo bodo ustvarjali s svojim pogumnim bojem zoper vsako obliko zla oziroma simuliranja in oblastnega delovanja. Zakaj? Ker je tako delovanje dobro v strogem pomenu besede. Film Scott Pilgrim proti svetu (Scott Pilgrim vs. The World, Edgar Wright, 2010) je izvrstna filmska ponazoritev zapisanega.

Subjekt hendikepa vselej ustvarja prihodnost, ki je odprta. Prav zaradi tega je hendikepirana, to je odprta – za vsako novo prihodnost, ki omogoča inkorporiranje generičnih procedur resnice v empirična družbena polja. Brez subjekta in njegove geste, ki omogoča subjektiviranje, resnica ni mogoča, brez nje pa ni možna prihodnost ljudi.

Ali še nekoliko drugače: ker je današnja realnost narejena iz simuliranih podob, ker so podobe naša resnična realnost, so podobe hendikepa in hendikepirane podobe naša edina priložnost, da se izvlečemo iz močvirja, v katerega smo zabredli. Potrebna je torej kreativna DESTRUKCIJA.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
13 x komentirano
  • Boris_j je rekel/-la:

    “Neoliberalni kapitalizem je zato čisto dober sistem, trenutna kriza je le trenutna, zamašili bomo vse luknje, postali bomo bolj etični in moralni, rešili bomo vrednote….”

    Mar ljudje res to mislijo? Naivnež bi pomislil kako napredujemo, kako fino je da zdaj “ta glavni”, managerji in podobni lepo govorijo o etiki in kako bo vse še lepše, v resnici pa je ravno obratno. To pa zato, ker instrumentalni, “interesni” um ne priznava nobenih meja, ničesar nad seboj. Sodobno žlobudranje o etiki je zato lahko samo okupiranje etike, okupiranje določenih pojmov in pomenov, ter njihovo vključevanje v kapitalistični univerzum. Razpravljanje managerjev & co., o etiki in morali je prav zares in v veliki meri, prej znamenje dekadence kot pa česar koli drugega.

  • politik je rekel/-la:

    Naš sistem je tako pokvarje, da ni primeren niti za neinvalide!

  • Kekec je rekel/-la:

    Od kje pa tale pisec ve toliko o invalidih in hendikepu? Sigurno ga je Pečarička podučila!

  • Mirco je rekel/-la:

    Po vsem prebranem nas ne čaka lahka prihodnost!

  • Zala je rekel/-la:

    Mislim, da vedno več se upurablja v slovenščini beseda hendikep na različnih področjih in ne samo pri invalidih!

  • Trn je rekel/-la:

    Zdj pa že skor štekam!

  • binebone je rekel/-la:

    Jelušičeva bi morala kaj o tem vedeti, ko je bila na obisku pri Washingtonovi vojski.
    Čaka nas samo taka prihodnost!

    DHS Whistle-blower: They’re Training Local Police to Suspend Rights

    Wednesday, 01 December 2010 09:22

    ‘Film maker William Lewis had the chance to sit down with former police officer turned whistle-blower Travis Maddox for an interview contained the newly released film Enemy of the State: Camp FEMA Part 2. During the interview, Maddox shares what became his concerns about the extensive training given to the local police department by the Department of Homeland Security in case of a nuclear, chemical, or biological attack.

    Maddox, also a former Missouri Constitution Party candidate for office, says the group in which he participated was “trained” to force people from their homes, disarm them, load them onto buses for transport to secured quarantine areas, “and if that weren’t enough, from there it gets pretty scary,” says Lewis of the interview.

    “DHS, parent organization for the Transportation Security Administration, could give the TSA a run for their money,” relays Lewis about the information given the viewer from Maddox’s first hand experience during training. The procedures for decontamination require removal of clothing, by force, if necessary. Maddox also stated during the interview that when the order is given, no one will have a choice, basically saying that you lose your rights to your private property, your guns, even your own body.’

    Read more: DHS Whistle-blower: They’re Training Local Police to Suspend Rights

  • Forestina je rekel/-la:

    http://www.democracynow.org/2010/12/1/us_pressured_spain_to_drop_case

    U.S. Pressured Spain to Drop Case of Cameraman Killed in 2003 Attack on Journalists in Baghdad

    • Forestina je rekel/-la:

      “I am outraged,” says Javier Couso, the brother of José Couso. “I can’t believe my government conspired with a foreign government… It seems we are citizens, or at least a small province, of the empire of the United States.”

  • Boris_j je rekel/-la:

    O inkluziji invalidov in kakršnihkoli ljudI z drugačnimi, posebnimi potrebami, je na nek način res nesmiselno govoriti. Kajti kapitalizem je po defaultu ekskluziven, izključujoč sistem in vedno bodo nekateri (to je lahko celo večina ljudi) zunaj.

    Zanimivo je videti lansko predavanje Renate Salecl v Državnem zboru na temo kaznovanja. V njem med drugim pravi, da je naredila neko mini analizo priročnikov za samopomoč in osebnostno rast in pogledala kako so se spreminjali skozi leta. Tovrstne knjige na zahodu izhajajo že zelo dolgo. Ameriški priročniki te vrste, ki so imeli v sebi še nek duh 19. stoletja so bili prepredeni z ideologijo kako je prostora dovolj še za vse, priročniki z začetka 20. stoletja pa so imeli že povsem drugačen ton. Prostora ni bilo več dovolj za vse. To je ta ekskluzivnost, ki od ljudi terja brezobzirnost in surovost v delovanju.

  • Forestina je rekel/-la:

    http://www.democracynow.org/2010/12/2/attorney_confirms_wikileaks_founder_julian_assange

    Attorney Confirms WikiLeaks Founder Julian Assange in Britain, Responds to U.S. Attacks