Vest

Procesi, ki zdaj potekajo v Evropi (in s tem seveda tudi pri nas) so zelo podobni tistim, ki so pred deset in več leti potekali v Latinski Ameriki. Politiko “doktrine šoka”, ki jo je preživljala Latinska Amerika in tudi številne druge države po svetu, je več kot odlično popisala znamenita aktivistka in pisateljica Naomi Klein v istoimenski knjigi (The Shock Doctrine), po njenem delu pa je nastal tudi dokumentarni film. Logika doktrine šoka gre približno takole: Radikalne spremembe je mogoče vpeljati edino tako, da ljudi spraviš v stanje šoka. V tem stanju so pripravljeni “požreti” praktično karkoli – tudi najbolj drastične politične in ekonomske reforme. V stanje šoka jih lahko spravi bodisi naravna katastrofa ali pa je šok rezultat “človeške roke“ – v obliki vojne ali kakršnekoli hude krize. Ker je naravna katastrofa bolj redka stvar in v ljudeh večinoma vzbudi občutek sočutja in solidarnosti, je bolj priročno katastrofo sprožiti umetno.

V Latinski Ameriki so ti procesi potekali več desetletij. Prvi tak primer je bilo vojaško zrušenje demokratične čilske vlade predsednika Allendeja, 11. septembra 1973, in uvedba diktature generala Pinocheta. V šoku vojaškega udara, za katerim so seveda stale ZDA, je Pinochet tako rekoč čez noč uvedel radikalne ekonomske reforme, katerih “oče” je bil znameniti ameriški neoliberalni ekonomist Milton Friedman in njegovi “čikaški fantje” (na univerzi v Chicagu je Milton Friedman predaval ekonomijo in tam se je pod sponzorstvom različnih ameriških fundacij izobrazilo veliko latinsko-ameriških ekonomistov - “Chicago boys”, ki so kasneje vodili radikalno neoliberalno politiko v več državah Latinske Amerike). Preizkušen čilski model so kasneje na različne načine uporabili v več državah od Argentine in Brazilije do Indonezije. Vedno pa sta bila zraven še dve washingtonski instituciji: Mednarodni denarni sklad (MDS) in Svetovna banka (SB) ter različni ameriški špekulativni finančni skladi, banke in korporacije. A kaj ima to skupnega z današnjim dogajanjem v Evropi? Lahko govorimo o ponovitvi scenarija doktrine šoka na evropskih tleh oziroma kar o “latinizaciji” Evrope?

V Evropi je vendarle malo težje sprožiti državni udar, kot ga je bilo nekoč v Latinski Ameriki, veliko lažje pa je sprožiti ekonomski ali še lažje – finančni udar. Za globalno finančno krizo v letu 2008 sicer ne moremo reči, da je bila sprožena povsem namerno, temveč je bila prej logična posledica “divjega kapitalizma” oziroma skoraj popolne odsotnosti politične regulacije ekonomskega sistema. Kar pa je temu ultimativnemu šoku v letu 2008 sledilo in mu sledi še danes, pa je povsem načrtna politika, ki izhaja iz logike doktrine šoka.

Grški model “reševanja” Evrope

Ker imajo Američani že od izbruha globalne krize 2008 velike probleme s svojo ekonomijo (ZDA so hkrati daleč najbolj zadolžena država na svetu) in valuto in ker je evro postajal vse močnejši, sta v začetku leta 2009 Kitajska in Rusija začeli povečevati svoje valutne rezerve v evrih in celo predlagali uvedbo nove globalne obračunske valute. Vse to bi ogrozilo primat dolarja kot prve svetovne rezervne valute, kar ZDA omogoča, da skoraj neomejeno tiskajo dolarje (tiskati sicer ni povsem pravi izraz, saj večina novega ameriškega denarja prihaja v obtok z izdajo zakladnih obveznic, ki jih kupujejo druge države, predvsem Kitajska). Padec dolarja kot svetovne rezervne valute bi bila katastrofa brez primere za ZDA in njeno ekonomsko, politično in vojaško vlogo v svetu; kakršnokoli varčevanje zanjo pač ne pride v poštev.

Torej je močan in stabilen evro predstavljal grožnjo dolarju in ameriškemu načinu življenja nasploh; mnoge države bi evro začele uporabljati kot valutno rezervo in v njej obračunavati surovine kot je npr. nafta (prvi je to poskušal že Sadam Husein, a so ga hitro ustavili – vemo kako; tudi Iran je resno razmišljal o tem, zato so ga z mednarodnimi sankcijami hitro osamili). Američani so se zato že konec leta 2008 s pomočjo svojih bonitetnih hiš (S&P, Dun Bradstreet, Moody’s, Fitch), zasebnih bank in velikih hedge skladov najprej lotile koordiniranega finančnega napada na Grčijo, da preizkusijo “teren“. Grčija predstavlja zgolj okoli 2 % evropske ekonomije, zato je bila za test več kot primerna. Sistem “napada na Grčijo” je deloval nekako takole: hedge skladi so – z izvedenimi finančnimi instrumenti – vložili ogromne stave tako na padce bonitetne ocene Grčije kot na spremembo drugih elementov finančne politike (obrestna mera, zmožnost odplačevanja dolga itd.), hkrati pa so finančni skladi na veliko špekulirali z grškimi državnimi obveznicami in drugimi finančnimi papirji. Ključne bonitetne hiše, ki so vse ameriške, so ob določen trenutku (spomladi 2009) zmanjšale bonitetno oceno Grčije in že tako zadolžena država se je na finančnih trgih kaj hitro znašla v velikih težavah. Kredite je pridobivala vse težje (in posledično vse težje odplačevala stare kredite) in država se je znašla pred nezmožnostjo rednega odplačila svojih dolgov oziroma: država se je znašla pred bankrotom (glej: Infowars Ireland).

“Na pomoč” Grčiji je hitro priskočil MDS in ji priskrbel pomoč v obliki kreditov. Ker bi padec Grčije pomenil možen zlom evra se je morala odzvati tudi EU, znotraj katere bi se mnoge banke (predvsem nemške) znašle v velikih težavah. Pogoji za “pomoč” so bili testirani že v Latinski Ameriki: zmanjšanje javnega sektorja, zmanjšanje socialnih izdatkov (pokojnin, socialnih pomoči) in privatizacija javnih podjetij. Pomoč je bila seveda namenjena odplačilu dolgov tujim bankam in skladom, ki so prej na veliko špekulirali; poleg tega, da so skoraj uničili Grčijo, so pri tem še dobro zaslužili. [Tako tudi mi, ki smo bili seveda takoj “solidarni” z Grki, z davkoplačevalskim denarjem “rešujemo” banke in sklade v Nemčiji, Franciji, ZDA itd.; grški državljani od vseh teh milijonov in milijard ne bodo prejeli niti centa, nasprotno še odpovedati se bodo morali marsičemu.]

Grški model se zdaj ponavlja na Irskem. Je samo naključje, da ravno v času, ko so ZDA spet zabredle v finančne težave in so “natisnile” dodatnih 600 milijard $, s katerimi skušajo pomagati lastnemu gospodarstvu, a bi pri tem lahko povzročile hud padec dolarja. Zato so si tokrat “pomagale” z Irsko, v “rokavu” pa imajo še druge “adute”: Portugalsko, Španijo, Italijo itd. Evro je zdaj torej talec finančne politike ZDA, ki ima velike probleme sama s seboj in z vse močnejšim kitajskim juanom. Vendar sta Kitajska in ZDA v neke vrste soodvisnem razmerju: Kitajci svoje presežke investirajo v ameriške zakladne obveznice (oziroma nov denar) in s tem omogočajo, da Američani dobro živijo, kljub svojemu ogromnemu primanjkljaju (US National Debt). To sicer nemogoče razmerje je zaenkrat edino zagotovilo globalnemu finančnemu ravnovesju. Če se to občutljivo ravnovesje podre, se zamaje globalna ekonomija, zato Evropa oziroma njena valuta nikakor ne smeta postati močni; Evropa je tako rekoč kolateralna škoda občutljivega razmerja juan–dolar oziroma Kitajska–ZDA. Tisto, kar pa nam o reševanju “grške” in “irske” krize trosijo politiki, pa je čista neumnost.

Projekt Latinska Amerika

Latinska Amerika je po desetletjih “doktrine šoka”, ki so jo vodile washingtonske institucije in predvsem ameriški skladi ter korporacije, opomogla. Več držav je povsem odplačalo dolgove MDS (na čelu z Brazilijo) in za kakršnekoli “pakete pomoči” v obliki katastrofalnih kreditov MDS-ja niti slišati nočejo več. Zato te države beležijo vse večjo blaginjo in se povezujejo ter si medsebojno pomagajo. Američani in njihovi globalni mediji sicer govorijo vzponu socializma, a to je zgolj metanje peska v oči. V resnici v skoraj v celotni Latinski Ameriki danes potekajo izjemno zanimivi politični in ekonomski projekti ter gibanja, ki imajo velik vpliv na preobrazbo celotnih držav.

Evropa si bo tokrat morala vzore iskati v Latinski Ameriki ali pa bo morala sama poiskati pot do finančne osamosvojitve iz primeža ameriških finančnih institucij: bonitetnih hiš, hedge skladov, bank in seveda “mednarodnih” institucij MDS in SB. V nasprotnem primeru se lahko znajdemo v krizi, v kakršni se je v 70-, 80- in 90- letih prejšnjega stoletja znašla Latinska Amerika, ki jo je pretresala revščina, korupcija, zatiranje svobode, nacionalizmi, sistematično kršenje človekovih pravic itd. Iz izkušenj Latinske Amerike se lahko marsikaj naučimo.

Rok Kralj