Vest

20. obletnica našega plebiscita omogoča in tudi zahteva osebno oceno takratnega, današnjega in tudi jutrišnjega trenutka. Sam gledam nazaj z domačimi-lokalnimi, evropskimi, in svetovnimi izkušnjami. Potreben je predvsem pogled naprej, najmanj 10, še bolje 20 let naprej bi morali razmišljati vsi politični voditelji.

Meni sta aktivno politično delo in poklic politika v teh 20. letih ponudila veliko priložnosti za preverjanje stališč, pridobitev različnih spoznanj in poprave lastnih mnenj. Še zlasti pa razumevanja širših dimenzij in posledic (naših) političnih odločitev in rešitev.

V začetku 90-ih let smo instinktivno, emotivno in razumsko doživljali globoke politične spremembe v Evropi, še posebej v Sovjetski zvezi. Takrat se je širši socialistični imperij SZ zelo hitro sesuval navznoter in navzven. Družbene spremembe kot glasnost in perestrojka, Solidarnost na Poljskem, baltska demokratična prebujanja, romunska revolucija so bili zgodovinski koraki naprej, prerazporejanje moči v Jugoslaviji pa pot nazaj, k spreminjanju meja in etnične sestave prebivalstva. Jasno, iskreno in zgodovinsko opozorilo Vinka Hafnerja je zaleglo doma - v Sloveniji, na Zahodnem Balkanu pa ni povsod prebudilo političnih elit.

V tistih okoliščinah je slovenska pomladna demokratična pravljica še pravočasno dozorela do spoznanja, da prava vprašanja lahko dobijo pravočasen, jasen in zavezujoč odgovor, ki prinaša odgovornost za uresničitev politične volje. Razpis slovenskega plebiscita je bilo prevzemanje odgovornosti na strani političnih elit, česar za referendume, ki smo jim priča v zadnjem obdobju, ne moremo trditi. Postali so predvsem orodje politične manipulacije in bežanja od politične odgovornosti.

V pogojih slovenskega članstva v EU, NATO, Evro(€) in Shengenskem območju na eni strani in ob razsežnostih finančne in gospodarske krize v svetu na drugi strani, je potrebno razsvetliti pogled in razširiti obzorje vsem socialnim partnerjem. Preživeti socialno in gospodarsko je mogoče le s povečevanjem naročil, prometa, prilivov in prodaje, z vzpodbujanjem in ne z davljenjem gospodarstva. Medgeneracijska solidarnost ne more biti parola, ampak način soočanja z največjimi izzivi sedanjosti in prihodnosti. Za nikogar ne bo prihodnosti, če ne bomo povečali deleža zaposlenih v odnosu do upokojenih. Brez novih generacij, brez povečevanja prebivalstva, brez aktivne priseljenske politike in brez večjega vlaganja v izobraževanje, bomo vsi skupaj le nazadovali in izgubljali. V tem trenutku so med bolj konservativnimi deli našega družbeno-političnega okolja nekateri »sindikalistični voditelji« medtem, ko se njihovo članstvo veliko bolj zaveda težav gospodarstva. Manipuliranje predsednika DESUS-a Karla Erjavca pa je nekaj, kar težko najdeš v EU. Pred nekaj leti sem bil predsednik LDS, ki je na programski konferenci sprejela programski dokument s sporočilnim naslovom Za ljudi pred profitom. Bilo je še pred izbruhom svetovne krize, vsaj kako leto ali dve prezgodaj. Včasih je dobro prebrati tudi kako v javnosti nekoč raztrgano in globoko arhivirano besedilo.

Nova razmerja sil v svetu bliskovito spreminjajo težo in vpliv kontinentov, naša Evropa pa je in bo ostala najmanjša med vsemi. Kitajska je drugo največje gospodarstvo na svetu, s svojimi razvojnimi odločitvami in (ne)odzivanjem na valutna razmerja pa pravzaprav odločujoče in odločilno gospodarstvo. Mi predvsem rešujemo naš položaj, težo in vlogo v EU, kar pa ne pomeni, da za nas svet izven Evrope ne obstaja. Rusija nam še nikoli v vseh pogledih ni bila tako blizu v gospodarskem, političnem, varnostnem in obrambnem smislu. Mi pa bi se znotraj Slovenije še kar delili in borili drug proti drugemu. To ni dobro, ne pametno in ne odgovorno! Potrebujemo dogovor in pogled naprej.

Gostobesednost nekaterih naših voditeljev ni najboljša pot za iskanje širšega družbenega dogovora. Poiskati moramo drugačne, operativne in pravočasne poti naprej.

Jelko Kacin (ALDE/LDS)