Vest

V filmu z naslovom Najemnina (Rent, Chris Columbus, 2005) nas skupina tako imenovanih bohemov, ki živijo v New Yorku, prepriča, da ravno ne živijo neurejeno in kaotično oziroma brez vsakega smisla in cilja v življenju, da niso brezbrižni do družbenih norm in da je šele način, kako sami skrbijo drug za drugega, vreden resnega premisleka in tega, da se po njem zgledujemo. Res je, da med njimi divja virus HIV, ki terja življenja mladih ljudi, toda obenem je tudi res, da prav zaradi svoje različnosti, ki jo globoko spoštujejo, to pa kot gledalci resnično čutimo na svoji koži, prav zaradi nesreč, s katerimi se nenehno spopadajo, nesreče pa so tudi razdiralne in tragične, doživljajo globoke preobrazbe, zato je ob gledanju filma čutiti, da se zaradi njih predvsem ne bojijo izkušenj, ki sodijo pod rubriko življenje. Ne bojijo se ničesar, zato si ne zavidajo, ne tekmujejo drugi z drugim za nekakšne obljubljene kapitalistične dobrine, temveč se podpirajo – zlasti ko pridejo težki časi.

Pomembno je natanko to, da se ne bojijo. V filmu je zato veliko bolečine, trpljenja, pa tudi solz, sreče, humorja, radosti in izjemno močnih čustev, ki pretresajo gledalce. Hendikep je povsod, zato jih mečejo iz že tako bornih stanovanj, zasmehujejo, zmerjajo in skušajo utišati. Zaradi tega so prizadeti, včasih obupani in žalostni, toda nikoli se ne spremenijo v nemočne žrtve, ki naj bi se smilile drugim ljudem.

Hrbtna stran hendikepa namreč ni to, da je nekdo normalen, drugi, ki je imel srečo v življenju, pa ne. Daleč od tega. Hendikep pomeni tudi to, da človek ravno ne zmore ceniti tega, kar ima na voljo, in usmerja svojo pozornost vselej drugam, računajoč, da bo prišel do kake koristi zase. Današnji hendikep ljudi je prav gotovo zavist, vgrajena v same temelje kapitalističnega delovanja. Kaže se tudi v egocentričnosti in narcisoidnosti ljudi, ki nenehno preračunavajo, kako bi zaslužili še več in tudi na račun drugih, sotrpinov.

V filmu imajo ljudje zelo malo materialnih dobrin, zato pa imajo drug drugega. Vedno znova so zato skupaj, čeprav se zdi, da nenehno odhajajo vsak po svoji poti prihodnosti naproti. Odhajajo, vendar se tudi srečujejo. Podpirajo se, kot bi se človeška bitja morala podpirati, saj nihče ni nič brez drugih ljudi. Njihova telesa so mlada, toda tudi ogrožena, saj je virus močan in pretkan.

Telo je kajpak pomembno, saj brez njega ni duha. Jean-Luc Nancy v sijajni knjigi z naslovom Telo (Corpus, 2008) razmišlja o tem, kako sploh razumeti človeško telo, saj ni že vnaprej jasno, kaj naj bi bilo. Njegovo razmišljanje se prične z zagovorom teze, ki sijajno dopolnjuje naše razmišljanje o naravi in funkciji hendikepa v vsakem občestvu. Nancy pravi takole: telo ni nič drugega kot način, kako ga vedno znova iznajdemo. Torej ni dano enkrat za vselej, pa naj gre za atletsko ali invalidno telo.

Da bi ga iznašli, moramo biti kajpak zmožni za kaj takega; obenem je res, da telo ne more biti od nekdaj, ne more biti danost, ki jo zgolj objektivno opišemo. V tej perspektivi ne obstaja normalno telo in ne obstaja defektno, invalidno telo. Vselej obstaja zgolj odprto, hendikepirano telo.

Hendikepirano telo je tisto, ki ga lahko vedno znova iznajdemo, ustvarimo, kreiramo, preobrazimo, spremenimo. Pravzaprav ga celo moramo vedno znova iznajti, saj drugače preprosto ne obstaja. In še: sama zmožnost za iznajdbo hendikepiranega telesa je posledica hendikepa. Ta je zato univerzalen.

Univerzalnost hendikepa pomeni, da je vsako človeško bitje zmožno za kreiranje lastnega telesa, za njegovo dizajniranje in redizajniranje, za singularnost. Prav zaradi tega ni vnaprej določeno, kakšno je žensko telo in kakšno je moško, kakšna je ženska identiteta in kakšna je moška.

Nancy nadaljuje s svojim razmišljanjem in pravi: Ni nujno, da telo obstaja tukaj in sedaj. To nikakor ni nujno, ne moremo biti prepričani, da telo zares obstaja tukaj in sedaj. Vsakič ga moramo namreč šele iznajti, zato je potrebno spoštovanje do vsakega mogočega telesa, in ne le do nekaterih, do tistih, ki veljajo za lepa, zdrava in močna.

Kako potem popravljati, normalizirati telo, če pa ne moremo biti prepričani, da sploh obstaja? Kako ga razvijati, kako ga spodbujati, da bo doseglo svoj maksimum? In kaj maksimum sploh je?
To telo je navidezno zmožno tudi za normalnost, a v to ne moremo biti nikoli povsem prepričani. V kaj pa smo lahko prepričani?

Odgovor na vprašanje najdemo, če razmišljamo v povsem drugi smeri, kot smo navajeni. Premik je vsekakor dober in produktiven. V kateri smeri moramo torej razmišljati, če želimo odgovor?
Razmišljati moramo o pomenu in smislu, kajti za vsako človeško bitje obstaja svet (in telo v njem) le, če obstajata pomen in smisel.

Pomen in smisel pa obstajata le pod natančno določenim pogojem. Nancy ga natančno opiše, ko reče, da je telo samo že pisanje. To ni pisanje o telesu, ni znanstveno in objektivno opisovanje telesa, ni njegovo razvrščanje vzdolž dimenzij invalidnosti, normalnosti in zdravja, ampak je telo kot pisanje, zapisovanje, formalna gesta, simbolna dejavnost. Razlika je velika, obrat v razmišljanju je zelo pomemben, celo odločilen za razumevanje hendikepa.

Razumevanje hendikepa potemtakem terja natančen in poglobljen vpogled v naravo pisanja in govorjenja, teh ključnih človeških dejavnosti. Telo kot pisanje, kot posebna simbolna praksa torej, ustvarja pomen in ustvarja smisel, iz katerega je tudi samo telo. A vse to je mogoče le, če se telo premika. Če miruje, če se ne giblje, ne more ustvarjati pomena in smisla.

Človek, ki verjame v statičen pomen in statičen smisel, v telo kot statični stroj, ki ga je ustvarila narava, je brezupno izgubljen, da bi kdajkoli razumel hendikep in usodo slehernega človeškega bitja, ki ni v oklepanju danega, lastne identitete, svojih mnenj ali izkušenj, temveč je natanko v odpiranju odprtemu, v odpiranju odprtega, v dizajniranju in redizajniranju, v tem, o čemer je razmišljal Kant proti koncu svojega življenja, ko je spoznaval notranjo razlomljenost univerzalnega, religijo znotraj meja čistega uma. Če ima etika sploh kak smisel v svetu poznega kapitalizma, potem jo ima prav v Kantovem obzorju, za katerega pričuje tudi prečudoviti film Najemnina, ki ga sam razumem kot poklon teoriji in kulturi hendikepa; seveda ga tudi priporočam v branje (pardon: v gledanje).

Dušan Rutar