Vest

Vsakdanje delovanje ljudi niti približno ni odvisno zgolj od njihovih zavestnih idej, motivov, interesov, idealov, ki jih zagovarjajo ali bi jih radi zastopali, tako opevane močne volje. Sodobna znanost na žalost močno podpira nasprotna prepričanja, češ da so človekova delovanja vendarle odvisna od zavesti in vsega drugega, kar je iz reda čiste racionalnosti.
A racionalistično znanstveno razmišljanje je vendarle prekratko, kajti zavest je le vrh ledene gore, glede česar nas je Freud prepričal že zdavnaj, prepričuje pa nas tudi vsakdanja praksa. Nezavedni vzgibi tako niso le številčnejši od zavestnih, pač pa so tudi prvotnejši in močnejši. Poleg tega moramo pojasniti, kako človeško bitje sploh lahko kaj racionalno ve, saj naj bi njegovo delovanje usmerjala spoznanja, ne refleksi ali naravni instinkti tako kot živali.
Iz vsakdanjega življenja nam je dobro znano, da lahko tudi dvomimo v spoznanja, ki se neprestano kopičijo pred našimi očmi, saj je danes znanost povsod okoli nas; ni namreč vse zlato, kar se sveti, in osebnostni razvoj ne pomeni, da ima človek močno voljo, s katero vztraja pri svojem. Zaradi možnosti, da dvomimo in da vztrajamo v dvomu, lahko znanje tudi zavračamo. In včasih se zgodi kaka znanstvena revolucija, zaradi katere lahko zavrnemo celotno znanje z nekega področja. Pred kratkim so na primer znanstveniki v kalifornijskem jezeru Mono Lake odkrili bakterijo GFAJ-1, katera zgradba DNK nasprotuje vsem doslej znanim biološkim in biokemičnim spoznanjem o naravi molekule in njeni strukturi; bakterija ima namreč v DNK arzen namesto fosforja, kar je veljalo še pred nekaj tedni za povsem nemogoče.
Dvom je torej potreben in koristen. Politiki in ekonomisti praviloma pozabljajo na pomen zapisanega, ko pridigajo, da občestvo potrošnikov potrebuje več koristnega znanja. Morda je dvom – na primer v pravljice o svobodni trgovini, globalizaciji s prijaznim obrazom, bližajoči se blaginji za vse in drugem, kar je iz reda kapitalističnega – danes najbolj koristen in celo odločilen za nadaljnji razvoj človeštva, saj je tudi vrabcem na strehi jasno, da kapitalizem kratko malo ni dober sistem družbe proizvodnje in porabe dobrin.
Glede narave dvoma se lahko prepričamo ob branju knjig, ki imajo danes status klasičnih del. Jacques Lacan je zato prebiral dela, ki jih je spisal Rene Descartes pred malo manj kot štirimi stoletji, in naposled prišel do zanimivega spoznanja, da je mogoče primerjati znanost in psihoze. Spoznanje je bilo vsekakor osupljivo in na prvi pogled celo nekoliko srhljivo. Descartesove meditacije so namreč radikalen poskus razumevanja, zakaj lahko človeško bitje upravičeno zavrne to ali ono znanje. Še več: Descartesa je živo zanimalo, kaj se dogaja, ko človek zavrne kako znanje, kajti očitno je, da ga z zavračanjem ravno potrjuje.
Descartes je torej razmišljal o neki operaciji, za katero je zmožno človeško bitje, ki lahko misli in obenem verjame, da obstaja – ravno kot misleče bitje. Proizvodnja znanja zato ne more biti nepomembna za človeško bitje, ki je zmožno misliti. Prav obratno je res.
Proizvodnja znanja je zato pomembna. Toda nikar ne pozabimo, da vsako znanje nastane s selekcijo, da je učinek dvoma in spraševanja, novih, drugačnih vprašanj. Žargon o svobodnih trgih, dodanih vrednostih, političnem zavzemanju za pravno državo, svoboščine in državljanske pravice sicer lepo zveni, vendar ne pojasni dosti že zaradi tega, ker se v glavnem zgolj nesmiselno ponavlja. Pravzaprav sploh ne pojasni ničesar in deluje bolj kot megla, ki naj prikrije, kar je očitno treba prikriti. Na tak način se dodatno utrjuje pomen Freudovega spoznanja o naravi nezavednega.
Ljudje pač niso samo zavestna bitja. Daleč od tega. Freud je že davno tega jasno pokazal, da je človek prvenstveno subjekt nezavednega, sodobne nevrološke raziskave možganov pa prav tako jasno dokazujejo, da je imel prav, ko je trdil, da so vse človekove odločitve najprej nezavedne in da je zavest o svobodni volji zgolj iluzija, ki jo potrebuje ubogo človeško bitje.
Temeljno spoznanje o naravi človekovega odnosa do realnosti je torej tole: realnost nastaja le, če je subjekt zmožen dvomiti in zavrniti to, kar naj bi bila realnost v svoji brutalni, masivni in statični objektivni navzočnosti. Pomen dvoma in zanikanja je zato veliko večji, kot verjame večina ljudi.
Freud je končno moral iznajti nov koncept, s katerim je lahko mislil orisana razmerja med zavestnim in nezavednim; razvil je koncept o razdeljenem, razcepljenem jazu. Ni mogel misliti notranjega, nerazcepljenega jaza, ki misli in ima svobodno močno voljo. In tudi če bi ga skušal misliti, bi povsem zgrešil.
Razcepljeni jaz lahko misli realnost le, če je prešita in simbolno strukturirana. A njena struktura je vselej nujno taka, da je potrebno in možno vedno novo prešitje, o čemer je pred desetletji prvi razmišljal Jacques-Alain Miller. Zmore ga subjekt, ki je zaradi tega tudi subjekt znanosti.
Subjekt psihoanalize je tudi subjekt znanosti. Psihoanaliza je nova znanost.
V vsakdanjem življenju pride zapisano spoznanje velikokrat do polnega izraza. Vsi lahko spremljamo procese, ki se začnejo z visokoletečimi besedami o napredovanju, razvoju, blaginji, vsi pa tudi vemo, kaj se je v tej deželi dogajalo z zgodbo o uspehu. Ja, nekateri so res uspeli, če je kopičenje denarja sploh smiselno razumeti kot uspeh, velikanska večina pač ne.
Človekovo delovanje pa ni ujeto le v strukturni razcep, temveč je izjemno močno ujeto tudi v logiko inercije, zaradi katere je vsak človek že kdaj doživel na lastni koži, da se ne more premakniti naprej, čeprav racionalno ve, da se želi, zares to želi narediti, ve, kako bi to lahko naredil … Pa vendar se nič ne zgodi.
Zakaj se ne zgodi? Ne zgodi se natanko zaradi tega, kar je Freud prepoznaval v samem jedru človekove eksistence in znotraj meja čistega uma, kot bi rekel Immanuel Kant. Tam je namreč naletel na imaginarni scenarij, fantazmo, ki se je človek lahko oklepa, tudi če mu to neposredno škodi in ga uničuje. In oklepanje fantazem je pomembnejše, kot je videti na prvi pogled.
Ni naključje, da je Freud ob tem spregovoril o Tanatosu ali gonu smrti. O njem je začel razmišljati, ker je notranji razcep v jazu neposredno povezan z razcepljenostjo same realnosti, ki jo na neki osnovni ravni razumemo kot čisto neosebno mašino, pred katero se človeško bitje brani s proizvodnjo realnosti. Hendikep ima zato dve pobočji: individualno/univerzalno in obče. Odprtost same realnosti je obenem hendikep in pogoj človekove svobodne volje. Ta je svojevrstni presežek, ki ga ni mogoče stlačiti v nobeno realnost, zato je človek svoboden tudi, če je njegovo delovanje povsem določeno. Svobodna volja namreč pomeni zmožnost človeka, da prevzame odgovornost za svoje delovanje na lastna pleča.
Hendikep je torej neposredni pogoj vsakega resnega anarhizma, ta pa je logično nujen, saj je realnost notranje razcepljena. Človek kot svoboden je zato anarhist ali pa psihotično taji zmožnost za svobodno delovanje in hoče biti žival. Znotraj meja čistega uma je zato religija, kot je nekoč zapisal Kant, ta pa ne sme biti nič drugega kot hendikep, saj so drugače posledice uničujoče ne le za posameznike, temveč tudi za občestva.