Svetinje smrti
Ko pogovor nanese na vprašanja smrti, pridejo razlike med svobodoljubnimi in nadzoroljubnimi ljudmi najbolj do izraza. Lahko ljudje s seboj počnemo, kar hočemo? Lahko noseča ženska odloča o delu svojega telesa, ki je hkrati tudi drug človek? Smemo vplivati na čas in način lastne smrti? …
A lahko najdemo odgovore, ki bi zadovoljili nasprotujoča si stališča do teh vprašanj? Če nam to uspe, bi lahko na podoben način poiskali odgovore tudi na druge težave, glede katerih se ljudje nikakor ne moremo zmeniti. Za takšne odgovore pa moramo najprej poiskati prave težave …
1. Mamila – palica
Mamila in zdravila, prekomerno delo, mnogoštevilni zahtevni konjički, hrup, andrenalinske dejavnosti in prepirljivost, prekratko spanje, nedejavnost in zatekanje v domišljijske svetove, opravki okoli hrane in nezdrava hrana imajo tri skupne učinke: 1. škodljivi so že v majhnih količinah; 2. manjšajo našo prisebnost in s tem polno doživljanje življenja (za kar vsak trdi, da je ravno to tisto, kar ga pričara); 3. obenem pa počasi slabijo naše telesne in duševne zmožnosti in kakovost druženja ter nam krajšajo življenje. Gre torej za načrten samomor pri razmeroma polni zavesti, ki ga v tej ali drugi obliki izvajamo skoraj vsi ljudje.
Prva težava, ki jo vidim, je nedoslednost obravnave. V vsaki družbi so nekatere oblike omamljanja prepovedane, druge pa sprejemljive, zaželjene ali celo zahtevane. Dosledni rešitvi bi bili dve: vse dovoliti ali vse prepovedati.
Žal je večino tega nemogoče prepovedati. Marsikaj je neopazno. Marsikaj je preveč osebno. Marsikaj je tako samoumevno in vseprisotno, da bi prepoved naletela na odpor in bi bila neuspešna. To se je npr. pri nas zgodilo s prepovedjo nudenja alkoholnih pijač na kulturnih in športnih prireditvah. Torej bi bilo pravično vse dopustiti? Tega bi bil marsikdo vesel. Vendar je dejstvo, da gre za samouničevalno početje večine prebivalstva. To pa se pozna v ravnanju ljudi, na odnosih in vzdušju v družbi.
Duševno zrel, telesno zdrav in v družbo zadovoljivo umeščen človek ne potrebuje mamil. Tak človek ne želi umreti. Razširjenost, pogostost in jakost omamljanja na katerikoli način so boleče natančni pokazatelji (ne)zdravja posameznikov, njihovih bližnjih, družbe in človeštva.
Dosledna rešitev bi se torej namesto z omamljanjem ukvarjala z razlogi zanj. Skušala bi oblikovati družbo tako, da bi v njej našlo spodoben prostor zase kar največ ljudi, ki bi bili tako zreli in zdravi, kot se le da. Omamljanje bi se počasi odluščilo kot krasta s stare rane in ostalo bi ga le za brazgotino – tako malo, da ne bi bilo vredno niti omembe, kaj šele zakona.
2. Splav – Prstan
Zagovorniki in nasprotniki splava govorijo drug mimo drugega: eni zagovarjajo pravico žensk do prostega razpolaganja s svojim telesom, drugi pravico otrok do življenja. To sta sami po sebi neizpodbitni in neodtujljivi pravici, ki pa v tem izjemnem primeru druga drugo izključujeta.
Tudi tu naletimo na težave v zvezi z doslednostjo: prepovedati, razen v primeru, da je ogroženo življenje matere ali pa je nosečnost posledica posilstva; dovoliti, vendar ne več kot tolikokrat pri isti ženski … Bla bla! Če je prosto razpolaganje s telesom dovoljeno enemu človeku, mora biti vsem. Če je prepovedano enemu, mora biti vsem. Potem bi morali kaznovati tudi tiste, ki niso upoštevali navodil za okrevanje po operaciji, zaradi česar je prišlo do zapletov; pa gorolazce, ki se vračajo z ozeblinami, ipdb …
Vsesplošne rešitve ni, za navdih pa se vseeno lahko ozremo k mamilom. Duševno zrela, telesno zdrava in v družbo zadovoljivo umeščena ženska ne želi splaviti, razen če je ogroženo njeno življenje; ne želi živeti z duhom svojega otroka, ampak z njim samim … V zadovoljivi družbi, kjer odraščajniki nimajo težav pri seznanjanju s spolnostjo in ljudje obvladajo uporabo lahko dostopnih zaščitnih sredstev, skoraj ni neželenih nosečnosti in posilstev (pa tudi ne ljudi, ki ne celijo svojih ran in ki se omamljajo s skrajnimi življenjskimi razmerami v visokogorju). V zadovoljivi družbi splavov skorajda ni, tisti ki so, pa večinoma rešijo vsaj toliko življenj, kot jih pogubijo.
3. Samomor in evtanazija – Plašč
Ta zadeva je zelo podobna prvi. Če je ljudem dovoljeno izvajati počasen samomor – kar je nemogoče preprečiti, ker si skoraj vsi tega želijo –, jim mora biti dovoljeno izvesti tudi hitrega.
In zakaj bi tudi obsojali samomorilce? Ker si drznejo biti nesrečni? Ker želijo uveljaviti pravico do samih sebe? … Ali ker so natančen pokazatelj dobrote svojih bližnjih? Ne bi potem raje kaznovali njihovih družinskih članov, sorodnikov, prijateljev, sodelavcev in sosedov (no, če bi kaznovali sosede, bi bil verjetno marsikdo za)? Zanimiv svet: ne gledamo krivo tistih, ki delajo zlo, ampak tiste, ki z njega odgrnejo plašč nevidnosti …
Samomor pri nas ni kazniv, je pa kazniva pomoč pri njem. Siljenje že, toda zakaj pomoč? … Evtanazija je zgolj zavesten, prostovoljen, hiter samomor prisebnih, na smrt bolnih ljudi, ki ga ne morejo izvesti brez pomoči drugih. Če smo dosledni in pravični, je naša dolžnost, da jim priskrbimo pripomočke, s katerimi ga lahko izvedejo, in tako njihove možnosti izenačimo z možnostmi drugih. Pa je okoli tega takšen cirkus …
Duševno zrel, telesno zdrav in v družbo zadovoljivo umeščen človek ne želi umreti. Če pa že umira, bi mu spodobni ljudje omogočili, da to stori dostojanstveno, če želi.
Sem odkril načrt za preseganje nasprotij v družbi? Bojim se, da ne, čeprav poskus niti ni tako slab … Sem pa na tem sociološkem najdišču nažličkal dragoceno težavo, ki povzroča mnogo naših nesporazumov – nedoslednost …
Gregor Hrovatin
Veliko ljudi si želi evtanazijo, pa ne zato, ker si ne želijo več živeti, vendar zato, ker bi tako razbremenili svoje svojce, ki zaradi njihove težke bolezni, ne morejo več lahkotno živeti.
Itak!
Ja, mislim da bi druzbeno sprejeta evtanazija resila mnogo problemov, saj bi bolniki z rakom, Alzheimerjevo boleznijo, multiplo sklerozo in podobnimi stanji, ki obremenjujejo druzino lahko castno, hitro in neboece odsli. Nobenih nespodobno bolanih ljudi v domovih za ostarele in nobenih težav s tem, kdo naj skrbi za obnemogle ne bi bilo več.
praktičen naslov: klinika Dignitas v Švici.
ANGIE jo je že večkrat obisjal in ostal živ, le za delo ni več tak, kakšen bi moral biti.
tebi ni pomoči, mefić, je ni injekcije, ki bi prijela: zate je življenje pervezno do bolečine.
ANGIE, odkar sem videl, kaj si počel s Sandro, še otrokom, ki se ti ni mogla ne zoperstavlja in ne braniti,
sem spoznal, kaj je perverzija.
In to le zaradi očeta, ki ga ne maraš, ki ti bo pa vendarle vzel mero.
Spostovani: zal, sem mnenja, da clovek cloveku nikakor ne sme vzeti zvljenja!
Seveda so v meni tudi dvomi, kaj bi jaz z sabo, v funkciji nesamoobvladljivega!
Toda, nisem za Hitlerjev sistem, ubijanja drugacnih!
Toda to je vprasanje osebne integritete in odnosa do Boga, jaz se ga bojim in bi ne posegel ne po svojem, ne po tujem zivljenju!
to nima zveze s Hitlerjevo metodo ubijanja drugačnih!
za evtanazijo se odloči na smrt bolni sam, pri zavesti.
Vaši so bili potemtakem hujši od Hitlerja.
Nič se niso po ppodobi razlikovali od njih, le mislili so drugače, pa je že bilo dovolj za poptni list na oni svet.
Vsak naj se sam odloči!
Pogled na življenje od fetusa do smrti je stvar svetonazora vsakega posameznika in družbe. Verjetno glede tega nikdar ne bomo imeli enotnega mnenja. Bilo bi narobe, če bi ga imeli. Težko je govoriti o evtanaziji dokler ne prideš v stanje, ko postane skušnjava. Da o prošnji bolnega za evtanazijo odloča nekakšen konzilij je iz prej navedenih razlogov nesprejemljivo. Menim, da ima človek pravico oditi iz življenja, če to izrazi pred uradnim organom,osebnim zdravnikom, svojci, duhovnikom ali psihiatrom, ki lahko potrdijo, da je izjavo dal pri polni zavesti, po lastni volji in brez pritiskov. Potem naj se mu pusti oditi. Če se je odločil prezgodaj je to njegov rizik. Tvegamo celo življenje, zakaj bi bilo to tveganje prepovedano? Najslabše pa je moraliziranje o svetosti življenja. Življenje je vrednota posameznika, o kateri mu družba ne pusti odločati, po drugi strani pa ga pošilja v situacije kjer izgubi življenje neprostovoljno in velikokrat proti svojemu prepričanju.
Ni lih tko!
O madonca, kakšna globoka filozofija, jo je povzročila obilna praznična prehrana in preveč žlahtne kapljice?
Andrenalinske dejavnosti, delo in zahtevni konjički, nočna mora na kavč zalimanih slovenčkov. Si že kdaj videl ljudi, ki preživljajo prosti čas na tak način? So zdravi, krepki in zadovoljni ljudje, ne pa zagrenjeni zasmrajenci, ki v kolumnah, tviterjih in FB-jih jambrajo vsakič, ko imajo slabo prebavo in imajo zaradi teh tegob hudo idejo o tem, kako bi ustvarili boljši svet in oz. kakšen bi ta moral biti (to je počel že neki neki mali brkati Avstrijec z veliko ritjo).
Glede splava: Monty Python je posnel eno zelo fino pesmico Every sperm is sacred, ki se ponorčuje iz borcev za dragocena človeška življenje in zaderne žebljico na glavico. Sicer je tam bolj govora o nasprotovanju kontracepciji, vendar bi stvar lahko razširili tudi na borce proti splavu. Tako vam je hudo za tistih par celic, ki kanijo postati človek ali pa za bolanega revčka, ki ga bodo ubili pohlepni svojci, tam nekje zunaj pa strada in zaman čaka na našo pomoč na milijone malih sirot, ki so se rodile napačne barve, narodnosti in ob napačnem času. Črni celini veleselo krademo naravne vire, ji prodajamo orožje, navdušeno kupujemo poceni kitajški šit in pomagamo naftarskim kavbojem pobijati civiliste, hkrati pa jokamo, ker se vsako sekundo zgodi splav ali evtanazija “dragocenega” človeškega življenja. Bolano.
Jep, dragi kolumnist, si en mali zahodnjaški potrošniški narcisistični ignorantski razvajenec, ki svet rešuje z nakladanjem na kao družbeno ozaveščenem novičarskem portalu, da si še malo napumpa svoj bedni ego.
Pejt se raj’ zapohat, boš bolj koristen, humanističnih kavč reševalcev sveta in nakladačev je preveč že v Tranzistorju in Studiu City.
ANGIE: pravis, da se za evtanazijo odloci clovek sam pri zavesti! Seveda, nezavesten se tako in tako nic ne odloci. Torej je evtanzija samomor!
Da se razumeva, ANGIE, jaz ti ne nasprotujem! Kajti vsak se odloca sam zase, to je ze Bog rekel iz biblije! Toda vsak za svoje odlocitve nosi sam tudi svojo odgovornost. Jaz tu samo izrazam svoje gledaje! Se posebej, ker, po pravici, sam zase ne vem, kako bi se odzval na tako prezkusnjo, eno je modrovati zdrav, drugo je boriti se brez upanja!
Tretje je, ko vi zelite evtanzijo uzakoniti, to pa je po tem spet kot z spolno netradicionalnimi, brez konca. Najprej jih priznati, potem jim dati svobodo, po tem pa tuje otroke,…..
Tedaj, pa smo pri koncni Hitlerjevi resitvi. Hoces ali ne! O evtanziji odlocajo tuji (konzilij) za vsakega, ki je drugacen, fizicno in umsko.
Vcasih nas pac zivljenje preizkusa, nalozi nam breme, pa ne brez cilja! Cilj pa mi ne poznamo in torej bi ne smeli obupati!
Nobeno verstvo, judizem, krscanstvo, muslimanstvo, budizem, ne priznava evtanzije. Tako, da to ni stvar svetovnega nazora.
Kot sem rekel, so odlocitve, ki jih nismo v stanju procesirati do konca, ker nam je Bog “zablokiral” 90% delovanja mozganov. Hvala Bogu, kaksne zveri bi sele bile, ce bi nam samo se 30% vec delovali.
IVAN: se strinjam! Strinjam se s tvojo razlago! Vsak se razumno odloca o svojih dejanjih in o sebi. Toda, vsak pred Bogom tudi nosi odgovornost za svoje odlocitve. Se strinjas?
Pred Bogom odgovarjajo tisti, ki vanj verujejo, pred bogom, to je naravnim pa vsi.O tem, ali je naravno božje, ali je Bog del narave bi lahko in verjetno bomo razpravljali dokler bomo bili.
“Kekec magazine te nagrajuje!!! Čestitamo!”
A te je uciteljica pohvalila, pa moraš takoj vsem pokazat?
IVAN: ni moj namen kogarkoli “pokrscenjevati”, “pomuslimanti” ali “pobudizmiti”, vsak si svoje prepricanje izbira sam.
Sedaj pa je vprasanje katerega dela narave, ali pa gre pa morda za vesolje?
Jaz sem blizje prepricanju, da gre za vesoljni razum.
Einstein, zelo veren, je nekoc izjavil, da o Bogu pa ne bo komentiral.
Njegove teorije veljajo zgolj za soncni sistem.
Vojager 1 je na meji prehoda v drug soncni sistem po 27 letih.
Obcasno na RU TV spremljam razprave doktorjev znanosti na to temo.
Vsa vprasanja so ponovno odprta.
O Darvinovi teoriji nihce vec ne verjame, dvomljio.
O velikem poku so resni pomiseki, nedokazano, dvomljivo.
Ta razprava je res, kot pravis, akademska, ter bo trajala, doler bo obstajal clovek.
Toda, ce bi vedeli, bi se imeli svobodno voljo? Ne! Bili bi samo se roboti.
Bog pa je pri stvarjenju cloveku dal svobodno voljo in odgovornost za njegovo delovanje.
Budizem govori o karmah in reinkarnaciji.
Muslimanstvo, Judizem, Krscansvo o grehu.
Morda pa je clovestvo, tako kot smo Slovenci po teoriji Panslavizma, samo priseljenci na tuji zemlji?
Morda pa Bog ni namenoma, ko je ze ustvaril cloveka po svoji zunaji podobi, vzel sebi pravico omejitev svojemu izdelku v obliki umrljiosti in zablokiranja delovanja 90% mozgan?
Kakorkoli, tud pred policajem odgovarjajo samo tisti, ki jih policaj zaloti, da vozijo vinjeni.
Ja, spoštovani avtor … zelo fino je biti pametnjakovič o tem ali onem, kako da bi bilo dobro ali zveličavno, a opažam, da svoje bolne fantazme tule zlivaš, namesto da bi se lotil resnega dela. Saj ne rečem - teme, o katerih ta novinar piše, so zanimive, a to je tudi vse. Več ali manj gre za ego-filanje, nakladanje in nič konstruktivnega. Hajdi, naredi nekaj, ne samo klobasat in filozofirat. A imaš preveč časa? Upam, da kak komentar spoštovani avtor tudi prebere, saj bi bilo dobro, da bi si nastavil ogledalo in videl, kako bolan je. Flancanje o tem ali onem, kako naj bi bilo … naredi kaj, da bo, ne samo zabijat časa! Kdor res hoče kaj spremeniti, dela na tem in se bori za spremembe, naš veleavtor pa samo pametuje in javno kaže svoj psihološki profil … Je mar duševno zrel, telesno zdrav in v družbo zadovoljivo umeščen človek? Hm?