Vest

Kaj torej pomeni biti človek?

Vprašanje je seveda naivno in povsem nepotrebno, saj odgovor nanj pozna vsakdo že po definiciji oziroma po naravi. Potemtakem si ga lahko zastavlja le nekdo, ki nima dosti pojma o življenju, ki je nekoliko butast, malce nor ali pa se preprosto pretvarja. Poleg tega obstajajo pomembnejša vprašanja. Na primer: kako zaslužiti še več denarja, ali kaj narediti, da bi človek v življenju čim prej in čim bolj uspel.

Uspeh je namreč skoraj na dosegu roke in je zelo pomemben. Identiteta človeških bitij je dandanes tako popolno dekodirana in razvozlana, da jo je mogoče že poljubno spreminjati in kajpak določati. Želje ljudi, da bi bili kdorkoli kadarkoli, je mogoče zadovoljiti tako rekoč mimogrede, pogoj je le, da ima posameznik dovolj denarja. V kibernetičnih vesoljih ni potrebno niti to, saj si lahko kdorkoli nadene masko, si pripne vzdevek in že je somebody, varno skrit v ozadju, uspešen. Logika uspeha je res uboga.

Žalost sveta je prav zaradi tega velika, ljudje na veliko proizvajajo simptome, in sicer natanko tako, kot je predvideval Freud. Odpori do psihoanalize so res velikanski, toda sam odpor psihoanalize, o katerem je pisal Jacques Derrida, je še večji pa tudi pomembnejši. Ljudje želijo nove in nove dobrine, ki naj spremljajo in zagotavljajo uspeh, a staro se nenehno vrača kot v kaki srhljivki. Vraževerje je kajpak povsod, znanost je vse bolj zlorabljena, saj so managerji sveta prepričani, da mora biti zlasti uporabna & koristna, zato je tudi nemoč ljudi velika, le da tega zlepa niti ne spoznajo niti ne priznajo.

Kar je uporabno & koristno, ima kajpak dodano vrednost. Izraz je žargonski in ne pomeni dosti, toda ekonomisti in managerji ga ljubijo. Zavzemajo se zanj, širijo ga na vse mogoče načine, toda zares vredna človeška eksistenca ima korenine čisto drugje. Neoliberalci o njih ne vedo ničesar, a saj nimajo niti želje, da bi o tem kaj vedeli.

Enega najbolj prepričljivih filmov, posnetih v zadnjih dveh letih, je režiral japonski režiserski velikan Yôji Yamada. V njem spremljamo usodo mlade japonske družine v času velikega svetovnega klanja, ki se je pričelo leta 1939, zavito pa je bilo v idealistične ideje o vladanju, obvladovanju, širjenju, razvijanju čisto novega človeka, ki bo končno premagal vse, kar je invalidnega, nižjerazrednega in kakorkoli defektnega, nato pa se dvignil v višave kot evolucijski presežek, krona stvarstva in utelešenje vseh mogočih idealov.

Očeta nekega dne brutalno pograbi in odpelje policija, saj naj bi bil zakrknjeni zločinec, poleg tega pa še komunist, kar je nemara celo bolj grozno in nerazumljivo. Njegov zločin je pravzaprav zelo preprost in skoraj trivialen: razmišlja, bere knjige, poleg tega pa jih tudi piše. O vojni, v kateri koljejo ljudi z vsemi mogočimi sredstvi, nima nobenega dobrega mnenja, o nadzorovanju ljudi in sveta tudi ne. Bere Tostoja, Nietzscheja, Hegla, Goetheja, Hesseja in druge mislece, vendar ne more storiti ničesar, da bi preživel, čeprav je evolucija na njegovi strani in na strani njemu podobnih. Navidez je nemočen, toda vsaj njegova soproga misli povsem drugače.

Danes ni bistveno drugače. Predstavniki sodobnih vizualnih digitaliziranih kultur spretno nagovarjajo množice ljudi, naj se bebavo odzivajo na simbole, kode in digitalne podobe, naj nenehno komunicirajo med seboj, si izmenjujejo podatke in se predajajo ekstazi informiranja, pri tem pa naj ne razmišljajo preveč. Od razmišljanja se človeku namreč prej ali slej zmeša. In ko se mu zmeša, je z njim nepreklicno konec, saj se mu tudi skisajo možgani, lobanjo raznese, kri špricne na vse strani, smrt nastopi v enem samem trenutku. Pomembno je zato zgolj to, da v kratkem življenju, ki mu je na voljo, zasluži čim več denarja, zanj pa si privošči žur in dogajanje, poleg tega pa še uspeh.

Film je zares izvrsten. Dve uri gradi kompleksni svet, v katerem se ne prepričamo zgolj glede tega, da se ljudem ne meša zaradi branja knjig, temveč natanko zaradi pomanjkanja branja, pač pa predvsem glede tega, da je človek zares človek šele ob drugem človeškem bitju, ki nepopustljivo vztraja v dostojanstvu in spoštovanju samega sebe, česar generali in drugi, mahnjeni na vojskovanje, nikdar niso razumeli in bržčas tudi nikoli ne bodo.

Histerično preoblikovanje identitet in sledenje modnim trendom ali zapovedim, kot jih ljubkovalno imenujejo, ni danes nič drugega kot pokorno klečeplazenje, naddoločeno z občutki krivde, manjvrednosti, neadekvatnosti in nesmiselnosti. Enako velja za oblastiželjno vztrajanje pri določenih identitetah, češ da so najboljše in povsem razvidne, kar naj bi pomenilo, da se splača v njih še nekaj časa vztrajati, kajti vztrajanje utegne prinesti koristi.

Seveda: preizkušnje, ki jih prinaša življenje, so lahko izjemno trde in krute. Toda enako velja, da je človekova zmožnost za ljubezen in vztrajanje pri tem, kar je zares vredno in univerzalno na tem svetu, neuničljiva. Srečevanja med ljudmi so zato lahko brutalna, lahko pa so tudi polna medsebojnega spoštovanja, iskrivosti, ognja in nepopustljive življenjske radosti.

Invalidnost danes zato ni zgolj to, da je človek modno oblečen, da sledi trendom, da uboga kapitalistično retoriko in neoliberalni novorek, da skuša uspeti za vsako ceno, invalidnost je predvsem to, da je človek preveč zaverovan v lastno trenutno egocentrično identiteto, zaradi česar ostaja sam v boju z drugimi egocentričnimi posamezniki, zaljubljenimi v svoje prav tako določene identitete, ki se nenehno spreminjajo.

Nasprotno pa odprtost do drugega človeškega bitja ni invalidnost, ampak je hendikep. Umetnost življenja zato ni premagovanje hendikepa ali njegovo brisanje, temveč je vztrajanje v njem. Vztrajati je treba, ker tudi življenje vztraja in potrjuje. Ne tako, kot trdijo zastopniki bank in zavarovalnic, temveč bistveno drugače. Red se zaradi tega rojeva iz kaosa, ta je vselej zelo urejen. Je povsem določen, a vendarle tudi odprt, saj je svojevrstni presežek nad seboj. Brez odprtosti življenje ni mogoče, zato je na svetu in med ljudmi veliko nekrofilije: ljubezen do denarja, ki ne more biti živ, že sodi mednjo.

Želela sem ga ob sebi tukaj, ne v onem življenju, reče na smrtni postelji Kayo. Da, želela je biti z njim, saj ga je ljubila, tako kot je ljubila tudi hčerki. Ni prebirala moževih knjig, a je kljub temu vedela, s kakšnimi idejami se ukvarja. Vedela je, da so ideje močne in dobre, zato ga je podpirala. V zapor mu je nosila nove knjige, ki predstavljajo svetove. Nikoli ni popustila, čeprav je bilo življenje hudo. Pomanjkanje je bilo veliko, toda njeno vztrajanje je bilo močnejše. Preizkušnje so bile trde, toda sama je bila trša. Umrla je mirno, želja je bila izgovorjena. Ni se dopolnilo le življenje, dopolnila se je tudi pripoved. Narejena je na poseben način, za katerega pričuje ta izjemni filmski dosežek. Do njega smo lahko brezbrižni ali pa se odpremo do njega – da bi postali boljši ljudje. Ne le zase, ali celo za kapitalizem in kapitaliste, temveč zlasti za druge ljudi. Resnično, kdor se ne odpove svoji identiteti, pa če je še tako digitalno zloščena, ne more biti odprt, in zgolj simulira življenje. Še več: kdor ni odprt, je mrtev že za časa življenja. Torej ga je zapravil, še preden ga je sploh začel živeti.

Dušan Rutar