26. december, 2010 | Dušan Rutar

JK in njegov hendikep

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

JK naj bi se rodil 25. decembra. Seveda nihče ne ve, kdaj se je zares rodil, a to morda niti ni pomembno. Pomembno je namreč dejstvo, da se je rodil – brezmadežno spočet ali ne. In še bolj pomembno je, da je hodil okoli in pričeval za nekaj. Za kaj?

Za enega samega Boga in za to, kar zmore človek v odnosu do njega. Ne smemo misliti, da je monoteizem nekaj enostavnega. Resnica je daleč od tega. Modrost ljudi, ki so prvi v zgodovini zmogli misliti enega samega Boga, zlasti pa nujnost takega razmišljanja, je neposredno pomagala razvijati intelektualno delo, ki v Evropi enajstega stoletja vznikne kot čisti čudež. Moderna znanost je neposredna naslednica tega čudeža, zato ni nobeno naključje, da je na primer nemški matematik Georg Cantor konec XIX. stoletja zrl neposredno Bogu v obraz ali pa je verjel, da je bilo res tako, ko je spoznaval, kako velika je neskončnost. Spoznaval pa je zato, ker se je najprej vprašal, ker ga je najprej zanimalo, kako je z neskončnostjo.

Razodetje Boga je zato prava besedna zveza, ki jo velja raziskovati še in še. To je pomembno zlasti zaradi tega, ker ljudje največkrat ravno niso naklonjeni razodetju, za katerega pričuje ta ali oni posameznik – naklonjeni niso celo tisti, ki zase trdijo, da so zelo verni. Ivana Orleanska je zato končala na grmadi, Giordano Bruno tudi, Cantor je pristal v norišnici. Bog je kajpak lahko tudi bridka zabloda, kot pravi Dawkins, vsekakor pa velja vztrajati pri spoznanju, da človeško bitje vselej znova nujno išče in potrebuje univerzalni in koherentni vir lastne kreativnosti in moči, saj je drugače povsem izgubljen. V današnjem svetu zelo primanjkuje kreativnih človeških razmerij z Bogom (nekreativnih je seveda, kolikor hočete).

Psihologija človeškega je namreč ena sama. William James je bil zelo prepričljiv s svojim raziskovanjem človeške psihologije, ki mu je pomagalo spoznavati, da je psihologija ljudi samo ena, kar seveda pomeni, da religiozna občutenja niso niti nadnaravna niti značilna za redke posameznike. Zakaj je potem tako malo ljudi, ki zmorejo biti kreativni v odnosu do Njega, saj je videti, da je danes človeška psihologija uporabljena in zlasti zlorabljena na vsakem koraku?

Kar je resnično in učinkovito, je sicer lahko objekt uporabne množične psihologije, kot jo je razumel Freud, toda to še ne pomeni, da človek ni zmožen tudi za Resnico in njeno učinkovitost v družbenem polju, ki se rojeva šele onkraj množične psihologije. Danes še vedno živimo v obdobju množične psihologije, ki je že prerasla v globalno, zato je sinhroniziranje občutkov, misli, idej in čustev velikanskega števila ljudi nova generalna zapoved, spočeta v nedrih digitalnega hiperkapitalizma, ki terja nove in nove dobičke, kar je menda jasno.

Trivialnosti je zato več kot včasih, kreativnosti je malo. Manipuliranja z dušami in telesi ljudi je neskončno veliko, o sami neskončnosti razmišljajo redki. Cantor je moral imeti neverjetne izkušnje, ko je zrl neskončnosti v obraz. A kdo si upa tako daleč, kot je odšel on? Za kaj vse torej jamči On? Čemu smo pripravljeni slediti, ko trdimo, da verjamemo vanj? V kaj verjamemo, ko trdimo, da verjamemo Vanj in nas fascinira množična psihologija?

Bog vsekakor ni odgovoren za množično psihologijo, manipuliranje in druge oblike koristnega zla na svetu. Zlo je najprej logično in strukturno možno, kot je pokazal Leibniz, zanj pa je v zadnji instanci odgovoren človek, zmožen za svobodno podrejanje, pokornost, discipliniranost in hlapčevanje. Ne subjekt, pač pa predvsem psihološki človek s svobodno voljo. Danes je na svetu še veliko zla, ker je tudi pripravljenosti psiholoških ljudi, da bi se mu upirali, malo.

Zapeljevanja je veliko, simulacij in simulakrov tudi, to pa še ne pomeni, da take pripravljenosti ni. Kdor zastopa zlo, mu namreč ne gre zaupati in verjeti. Ljudje na žalost velikokrat prehitro zaupajo in verjamejo, zato podpirajo zlo, tudi če tega ne vedo in ne želijo. Največkrat naivno mislijo, da zgolj ubogajo, ker je tako prav in razumno. Včasih je to celo res, največkrat pa ni. Gospodarji se zato redijo in debelijo na njihov račun, poleg tega pa se še veselijo, ker vedo, da se jih podrepniki tudi bojijo.

Tukaj stojim in drugače ne morem, Bog mi pomagaj. Stavek je pred pol tisočletja izrekel Martin Luther. Z njim se je uvrstil med vse tiste ljudi, ki so dojeli, kaj pomeni biti subjekt, podložnik Najvišjega, ki edini jamči za dobro na tem in vsakem drugem svetu, to pa nikakor ni iz kapitalističnega reda koristnega & uporabnega. Danes zato ni nič drugače, a subjektov je kljub temu malo, premalo.

Luther ni bil prvi, zato je tudi zapisano, da se je uvrstil med druge. Jan Hus je bil na primer tudi med njimi. Zakaj so ti ljudje tako zelo pomembni? Ker so vedeli in razumeli, da je Bog izjemno pomemben za vsako človeško bitje. Današnje družboslovne raziskave na primer dokazujejo, da rituali niso tako pomembni, kot je pomemben Bog in je pomemben človekov odnos do njega. Do Njega, ne do šefov, direktorjev, predsednikov in drugih, ki so na položajih, kot pravijo prestrašeni, in so uspeli.

Odnos je lahko kreativen ali pa ni. V tem je pomembna razlika, ki je obenem tudi neusahljivi vir upanja. Živijo ljudje, ki preprosto ne zmorejo kreativnosti, ker so zamrznjeni v odnosu do Boga, ki ga razumejo kot nekakšno energijo ali kaj podobnega, namesto da bi ga razumeli kot čisti vrelec ustvarjalnosti in kreativnosti, razuma ter človekove zmožnosti za spoznavanje sveta in vsega, kar je v njem.

Vse to je neposredno povezano z naravo hendikepa. Zaradi nje mora biti človek nujno v odnosu do enega samega Boga, ki jamči za odprtost sveta. S tem jamči tudi za človekovo psihologijo, kreativnost ter zmožnost za razmišljanje in spoznavanje, saj je vse v Bogu in je razumno oziroma odprto. Človek zato lahko razume in se odpira temu, kar je razumno; ničesar ni, kar bi že načelno uhajalo razumu. Napreduje in se ne boji strmeti v obraz neskončnosti. Pravzaprav se radosti, saj ga vpogled absolutno osvobaja.

JK je zato vzor vsem ljudem in tisti, ki je Pot. Ni le pokazal Poti, ampak tudi je Pot. Čudežno pa je, da je Pot lahko čisto vsak človeški osebek. A najprej se mora pravilno odločiti. Natanko v odnosu do Njega, ki jamči za vsako Pot, to pa je mogoče tudi razumeti. V tem ni nič nadnaravnega; vse to je zelo naravno. JK ni umrl na križu, ker je bil šibak. Umrl je, ker je bil močan. Natanko v tem je bil njegov hendikep, zaradi katerega se v teh dneh še posebej radostimo.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
11 x komentirano
  • ali je rekel/-la:

    pojdi rajši pisat komentarje v “obraze” ker za komentiranje tako resnih ten si prekratek.

  • andro je rekel/-la:

    že, ampak tisto o brezmadežnem spočetju bi pa že lahko utovili za kaj gre, če ne drugače po datumih Marijinih praznikov

  • Neja je rekel/-la:

    O čem pa je govoril Zaratrustra?

  • kosec je rekel/-la:

    dušan zadel si bistvo praznikov - imaš hudo pomanjkanje duhovnih vrednot.
    predlagam da v prihodnosti delaš le tisto kar znaš, ker tukaj si pokazal da si pravi kekec.
    tudi če si ateist ti predlagam da se zgolj zaradi sebe malo pozanimaš o verstvih sveta ker tole ni nič.

  • Nives L. je rekel/-la:

    Ful se strinjam z napisanim!

  • MEFISTO je rekel/-la:

    Ubogi rdeči bratje, saj sploh nimajo svojih praznikov.

    Krščamske praznike, ki bi jim napolnili dušo, odklanjajo, večino komunističnih praznikov pa smo jim ukinili.

    Ostal jim je le še 27. april, dan ustanovitve PIF ( Proti imperialistične fronte), ki pa je bila akt kolaboracije s stalinizmom in nacifašizmom.

  • clovek je rekel/-la:

    Dušan je za vas vse bog, kot vsak človek zase, kleriki in priučeni teologi, ki imate od tega boga poklcino korist pa tega nočete razumeti, zato raje verjamete iluzijam kot lastnim sposobnostim in res vse zlo tega sveta je v imenu boga naredil človek in tudi vse kreativno, ustvarjalno. Zanimivo ni kaj. Človek si sam postavlja omejitve in jih tudi sam podira.

  • [...] This post was mentioned on Twitter by Vest, Damjan Jagar. Damjan Jagar said: JK in njegov hendikep. http://bit.ly/i9Voey (via @vest) [...]

  • Marjana je rekel/-la:

    Upam, da bo to v bližnji prihodnosti knjiga!

  • Boris_j je rekel/-la:

    …”vsekakor pa velja vztrajati pri spoznanju, da človeško bitje vselej znova nujno išče in potrebuje univerzalni in koherentni vir lastne kreativnosti in moči, saj je drugače povsem izgubljen.”

    Zelo pomembna misel. Še posebej v današnjih časih ko velja splošno sprejeta ekonomistična mantra, da človek v življenju počne in naj bi počel karkoli samo iz sebičnih, “sef-interest” razlogov. Velja pa tudi domneva, da ga slednje izpolnjuje in da človek v življenju ne išče ničesar drugega. Le zakaj so potem ljudje v takem svetu vse bolj neizpolnjeni, votli, depresivni in tako naprej? Očitno nekaterim določene stvari nikakor nočejo biti jasne.