Vest

Veliki anarhistični načrt pa se ne naslanja le na teorijo subjekta, ki je zmožen za univerzalno, in teorijo hendikepa, ki poudarja pomen lokalnega, singularnega, temveč tudi na to, kar je zagovarjal in zastopal JK pred dvema tisočletjema, povezano pa je z razmerjem med vero, srcem in razumom.
Zagovarjal in zastopal je velike ideje, ki so kasneje, v XII. stoletju, na poseben način pomagale pri rojstvu kapitalizma. Čeprav se sliši čudno, je bilo Jezusovo življenje ena sama dolga demonstracija takih idej, ki ne prenesejo despotizma, fevdalizma, suženjstva ali katerekoli druge oblike gospostva nad ljudmi razen božjega. Ideje so: sveti duh kot simbolni Drugi, Bog kot um oziroma razum, svoboda in svobodna volja ljudi, enakost vseh ljudi, zmožnost ljudi za ustvarjalno in kreativno delo. Kapitalisti se z njimi vse prehitro strinjajo – v tem je problem kapitalizma in njegovih subjektov.
Kjer sta dva, sem jaz med njima. Tako je govoril JK. Ta je potemtakem med ljudmi kot sveti duh, kar pomeni, da predstavlja temeljni pogoj politične svobode enakih posameznikov in posameznic, ki so zmožni za kreativno misel in praktično delo v družbenem polju. Pomembne so zlasti ideje, empirija manj.

JK je bil v empiriji seveda delavec. Bil je dninar, morda je celo mizaril. Družil se je z drugimi delavci, med katerimi je bilo veliko ribičev, ki so bili največkrat tako rekoč brez vsake lastnine. Bil pa je tudi mislec, kar pomeni, da se je priganjal k simbolnemu delu, ne le k fizičnemu. Gotovo je imel tudi veliko srce, toda pomembneje je, da je priganjal misel k delu. Ni priganjal le sebe, enako je pričakoval tudi od drugih. Ne zaradi svojega narcizma, temveč zato, ker so naštete ideje univerzalne in nujne za vsako človeško bitje.

Vsak človek je namreč posameznik ali posameznica, vsak je enak vsakemu drugemu, vsak je zmožen za razmišljanje in vsak je zmožen za kreativno delo. Ko je JK umrl na križu in se nato tretjega dne vrnil kot sveti duh, je bilo že jasno, da se bodo cerkveni očetje odločili za razmišljanje o njem, saj ni ničesar zapisal. In so se res. Umovali so in modrovali o naravi poslanstva, ki ga je zagovarjal. Skušali so tudi dojeti, kakšne načrte ima Bog, ki je vsekakor umno bitje. Preprosto: Boga je mogoče razumeti, so končno ugotovili, kar pomeni, da ga je tudi treba. O tem so sicer razpravljali in pisali že pogani, kakršna sta bila Platon in Aristotel. Nič novega se ni zgodilo: krščanski so se učili pri Starih, le da mnogi niso bili dovolj dobri učenci. Napredek je bil sicer mogoč in celo nujen. Empirično je zato veliko svobodnih mislecev umrlo, ker gospodarji niso bili sposobni vesti se skladno z idejami, o katerih teče beseda, toda napredka kljub temu ni bilo mogoče preprečiti.

Ideja svobodne volje je bila dobesedno nujna, saj se JK drugače sploh ne bi mogel naslavljati na učence in druge. Če bi bili ti sužnji in bi morali biti sužnji tudi vnaprej, njegovo govorjenje preprosto ne bi imelo nobenega smisla. Tudi sam je dokazal, kaj pomeni svobodna volja, saj se je svobodno odločil za simbolni mandat, ki naj bi nanj prišel od Očeta. Enako bi lahko storil vsak drugi človek.

Pravzaprav bi to tudi moral storiti, kajti v nasprotnem primeru bi sama ideja svobodne volje postala absurdna. Ne morejo imeti svobodne volje le nekateri ljudje, drugi pa ne. Ali jo ima vsak človek ali pa je nima nihče.

Ko ima vsak človek svobodno voljo, ima tudi pravice. Ne more biti drugače. Sužnji nimajo niti enega niti drugega. Če se hoče roditi kapitalizem, morajo krščanski v srednjeveški Evropi ostati zvesti ideji o svobodni volji posameznikov.

Seveda je težko biti zvest taki ideji, kajti vsak človek je sposoben tudi za oblastne drže. Ko pride na oblastni položaj, se lahko hitro spremeni in se začne obnašati do podrejenih v nasprotju z idejo o univerzalnosti svobodne volje.

A pomembne so ideje, kot rečeno, saj te vselej preživijo empirične ljudi. Svobodna volja kot Božji dar, o katerem je govoril sveti Avguštin, je bržčas najpomembnejša od vseh. Če je človek svoboden, je zmožen prevzemati odgovornost za svoja dejanja, za svoje izbire in odločitve. Tudi če njegovo vedenje določajo zvezde, geni ali nevronske mreže, je še vedno svoboden, da se odloči za prevzemanje odgovornosti. Tega ne zmorejo niti živali niti rastline.

Svobodno voljo kot Božje darilo mora človek spoštovati natanko tako, kot je treba spoštovati vsako darilo. Tega je treba vzeti, se zanj zahvaliti, nato pa ga uporabljati. Svobodna volja namreč ni predmet, ki jo postaviš v vitrino in nato občuduješ ali zaklinjaš, ampak je orodje, namenjeno vsakodnevni uporabi.

Raba svobodne volje pomeni, da med človekom in Bogom ne sme in ne more biti nobene ovire. Nihče nima pravice ukazovati nobenemu drugemu človeku. Ukazuje mu lahko le – nekoliko paradoksno, seveda – rabo svobodne volje. Če človek skrene s poti in preneha uporabljati svobodno voljo, mu mora drugi človek ukazati, naj se vrne na pravo pot, saj očitno zanemarja Božji dar, tega pa nikakor ne sme narediti.

Martin Luther je to zelo dobro razumel, zato se je mirno uprl papežu, ki je takrat na veliko prodajal odpustke in zbiral denar za žure v Vatikanu. Vsak človek z racionalno dušo lahko spoznava – tudi Boga. Kdo ima potemtakem pravico, da mu to preprečuje? Nihče.

V vsakdanjem kapitalističnem življenju se to vendarle nenehno dogaja. Vedno znova so ljudje, ki skušajo nekaj razumeti, politi z gnojnico. Ljudje so res čudni. Še več. Sveti Avguštin je zelo dobro rekel, da mora vera očistiti srce, da bo odprto do razuma in bo lahko sprejelo njegovo luč. Koliko ljudi ima zakrknjena srca, da ne morejo sprejemati luči razuma!

Vera sama torej ni zadosti. Ni dovolj, da rečem, da sem veren. To pravzaprav ni niti začetek. Vera mora namreč očistiti srce. Torej mora nekaj narediti, da ne bo srce zaprto, trdo kot kamen, zakrknjeno. Šele ko je srce očiščeno, ko je odprto in ko ni trdo kot kamen, je možen progres, razvoj, napredek.
Ki je vselej v razumu, saj Avguštin ne govori o luči srca, ampak o luči razuma. Samo razum meče luč, razsvetljuje in omogoča napredek.

Torej je preprosto mogoče sklepati, da je za človeka zares daleč najbolj pomembno, da ima vero, ki čisti srce, in je zmožen misliti. Vera je kajpak v Boga, ne v to ali ono minljivo zemeljsko avtoriteto. Ko je človek zmožen misliti, je svoboden, da misli, kolikor hoče, o čemer hoče. Spoznanja mora nujno priobčiti, prenesti sotrpinom, saj je taka njegova dolžnost, kajti drugače napredek v razumevanju Boga preprosto ni možen. Ker je Bog ustvaril človeka in mu naložil dolžnost spoznavanja, je vsako odstopanje od nje smrtni greh in neodpustljivo dejanje; tudi v kapitalizmu, seveda.

Dušan Rutar