9. januar, 2011 | Dušan Rutar

Šesta teza o hendikepu ali Veliki anarhistični načrt XVIII

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Sem predstavnik ponižane misli, taka pa je vsaka misel, ki ni uradna. (Đuro Šušnjić, Cvetovi i tla, 1982, str. 9)

Sem na strani ponižane misli in bom tukaj tudi ostal; ni me mogoče premakniti. Prav tako sem na strani ponižanih ljudi in v tej drži bom trmasto vztrajal do konca. Sem tudi predstavnik prefinjenega platonizma, kot ga imenuje Alain Badiou, zaradi katerega imajo človeška telesa posebno naravo, o kateri medicina ne ve prav dosti. Prefinjeni ali sofisticirani platonizem je namreč način razmišljanja o vsakokratnem materialnem svetu in njegovi vsakokratni resnici, ki ne izhaja iz nekakšnega objektivnega spoznanja o naravi večnih idej, ampak se naslanja na preprosto spoznanje, da resnica nikoli ne more biti organski sestavni del katerega koli sveta ali časa. To pomeni, da vselej predstavlja posebni presežek, zaradi katerega je večna. Natanko zaradi takega presežka nobeno telo ni identično s seboj. Vztrajanje v takem telesu zato po definiciji pomeni vztrajanje v odprtosti in nedoločenosti.

Teorija in kultura hendikepa sta logična, torej nujna učinka zapisanega spoznanja. Potemtakem nista subjektivni domislici norega človeka, ki ne ve, kaj govori, ampak sta rezultat tega, kar je logično nujno.

Resnica vsakega sveta je logično nujna. Je možna in je nujna. Nobeno mnenje je ne more nadomestiti ali celo izčrpati. Resnica je večna, zato je kompatibilna s singularnostjo svoje pojavitve, kot pravi Alain Badiou v Drugem manifestu za filozofijo (Second manifeste pour la philosophie, 2009).

Nekoliko drugače rečeno: človeško bitje, kolikor je zmožno za razmišljanje, mora vedno znova artikulirati resnico sveta, v katerem živi. Taka je njegova sveta dolžnost, ki se je preprosto ne more znebiti, tudi če se hoče. Resnica je večna in neodvisna od človeka, vendar to ne pomeni, da je nekoč padla iz nebes in se do današnjega dne ni spremenila niti za dlako. Prav nasprotno: artikulirati jo je treba vedno znova, zanjo je treba garati.

Razmišljanje je zato delo, ne pa nizanje mnenj in trgovanje z njimi, ni komuniciranje in ni prenašanje znanja, informacij ali podatkov. Njen cilj je artikuliranje resnice iz materiala, ki je na voljo. Hendikep zato ni zgolj beseda, ampak je način razmišljanja o resnici vsakega konkretnega prostora in časa. Če je resnica sveta večna, predstavlja način, kako se večnost vsakič znova pojavi v konkretnem času in prostoru. Torej ni vedno enaka, ampak je vselej drugačna, saj je tudi svet vsakič drugačen.

Badiou zato upravičeno govori, da se resnica vselej pojavi. Pojavi se tako, da jo je mogoče artikulirati in zapisati. Torej ni dana v intuiciji, človek se do nje ne more dokopati drugače kot tako, da priganja svojo misel k delu.

Vztrajati v resnici pomeni vztrajati v razmišljanju, ki je delo. Misliti zato ne pomeni lenariti. Razloček je pomemben tudi za moje razmišljanje o naravi hendikepa, za katerega pričujem, čeprav nisem invalid.

Vzporednica z analitičnim procesom je na mestu. V analizi analitik posluša pacienta, kot je znano. Posluša ga zelo dolgo časa in zelo vztrajno. Ne posluša ga zaradi tega, ker bi bil len in se mu ne bi dalo govoriti, posluša zato, ker potrebuje material. Iz njega lahko artikulira resnico, ki je resnica konkretnega pacientovega življenja. To je obenem tudi resnica njegovega trpljenja in je resnica bolečine, ki jo čuti. Analitik zato ne more imeti resnice pacientovega življenja v svojem arhivu.

Kar čuti pacient in o čemer pripoveduje, ni nikoli zgolj njegovo trpljenje in ni nikoli zgolj njegova bolečina. Tako imenovani normalni ljudje ne morejo zviška zreti na nevrotike, češ da so nenormalni in da to, kar velja zanje, ne velja tudi za normalne ljudi.

Resnica je ravno obratna. Kar velja za paciente, velja tudi za normalne ljudi, kajti pomena bolečine in trpljenja ne moremo izčrpati z naštevanjem empiričnih elementov življenja tega ali onega pacienta. Drugače rečeno. Bolečina in trpljenje sta nekaj, kar doživlja na koži čisto vsak človek, ne le nevrotiki; ne obstajajo empirični elementi sveta, ki bi absolutno preprečili trpljenje in bolečino. Ne pomaga nobeno relativiziranje, kajti bolečina in trpljenje v zadnji instanci nastajata zaradi univerzalne resnice vsakega konkretnega sveta, v katerem se lahko znajde človeško bitje, ne pa zaradi okolja, v katerem človek živi, genov, Lune ali položaja zvezd na nebu. Natanko zaradi tega je večnost resnice kompatibilna s singularnostjo njenega pojavljanja, kot pravi Badiou.

Hendikep zato nikakor ne more biti sinonim za invalidnost, kajti invalidni so le nekateri empirični ljudje, ki se imenujejo invalidi. Hendikep pa je univerzalen, kar pomeni, da zaradi njega svet ne more biti končna multipliciteta vseh multiplicitet, ampak je lahko le odprta multipliciteta, zaradi katere je možen empirični svet z empiričnimi ljudmi vred. Slednji se nujno zavedajo sebe in sveta, zavedajo pa se tudi, da je njihova zavest vselej hendikepirana in kot taka kompatibilna s samo realnostjo, ki je nujno odprta in nedoločena, kar zopet pomeni, da se noben človek nikoli ne more absolutno naravnati nanjo tako, da bi bil normalen, saj se ne more naravnati na nekaj, česar ni mogoče enoznačno določiti. Hendikep pomeni v tej perspektivi parafrazo Freudovega spoznanja o naravi nemogočih poklicev, pri katerih smo lahko že vnaprej prepričani v neuspeh: hendikep pomeni, da smo lahko že vnaprej prepričani, da ne bomo mogli določiti niti svoje identitete niti sveta, v katerem je možna. Taka je šesta teza o hendikepu.

Še preden so torej nekateri empirični ljudje normalni, nevrotični ali invalidni, je vsak človek hendikepiran, zaznamovan z odprtostjo sveta in zavesti o njem. Natanko v tem smislu je vsak človek enak vsakemu drugemu človeku in natanko v tem smislu je možna solidarnost med ljudmi.

Vsako človekovo telo, invalidno ali ne, je vpeto v mrežo odnosov z vsemi drugimi telesi. Nobeno telo ne more biti povsem identično s seboj, saj je zaznamovano s hendikepom, kar pomeni, da je odprto (do vsakega drugega telesa) in je v duhu. Zaradi tega se lahko pojavi v svetu in se spreminja, preobraža. Telo ni statična danost v empiričnem svetu, ampak je odprta multipliciteta.
Vztrajanje v odprti multipliciteti je etično in sveto. In človek lahko vztraja le, če je hendikepiran in ima nekaj nad seboj. Ali kot je dejal JK (Janez, 12, 44-50): Kdor veruje vame, ne veruje vame, temveč v tistega, ki me je poslal. Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal. Jaz, luč, sem prišel na svet, da nihče, kdor veruje vame, ne ostane v temi. Če kdo sliši moje besede in se po njih ne ravna, ga ne sodim jaz, ker nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi ga rešil. Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; beseda, ki sem jo govoril, ta ga bo sodila poslednji dan. Kajti nisem govoril sam od sebe, temveč Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj govorim, in vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej jaz govorim, govorim tako, kakor mi je povedal Oče.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
9 x komentirano