Vest

Lackawanna je sorazmerno majhno naselje, ki leži na zahodu ameriške zvezne države New York. Tam živijo številni belci in maloštevilni temnopolti ljudje. Nastopajo tudi v filmu. Vse skupaj se dogaja po drugem velikem klanju in traja. Piše se leto 1956 ali nekaj takega. Politika sveta gre seveda svojo pot, ljudje pa tudi. Pomembno je namreč njihovo življenje, pomembno je, kar imajo med seboj, kar znajo imeti, kako se znajdejo v vrtincih vsakdanjega. Realnost velikokrat ni prijazna in ni dobra, toda filmska realnost ni izmišljena – prav zaradi tega.

Film Lackawannski blues je namreč izvrstno pričevanje. Vse se je namreč dogajalo zares. Danes je morda drugače, kot je bilo pred desetletji, toda to ni zelo pomembno. Pomembno je, kar je ostalo. Vse je namreč na traku, kot je nekoč pripomnil David Lynch. Naša dolžnost je, da prisluhnemo in slišimo, da gledamo in vidimo, da sprašujemo in se česa naučimo, da nehamo biti strahopetni in postanemo dovolj pogumni, da se odločamo za dobro, in ne zgolj za to, kar nam je domnevno v korist, o čemer nam nenehno pridigajo kapitalistični pridigarji.

Egocentrizem, ki ga podpihuje kapitalizem, pridružuje pa se mu zavist, je namreč destruktiven, pa če se korporativni piarovci postavijo na glavo in razcepijo na dvoje. Ni namreč res, da ljudi žene sebičnost ali težnja, da bi povečevali profite. Daleč od tega; zapisano velja za sam kapitalizem, ki hoče vedno več, ne pa za ljudi. Odločanje za dobro je zato pravi vzvod, če hočemo razumeti samo bistvo človeških bitij in tega, kar imajo med seboj ali pa bi lahko imeli. Kapitalizem namreč ni končno stanje sveta, čeprav je včasih vtis drugačen. Njegova prihodnost je odvisna natanko od zmožnosti človeških bitij za dobro, za odločanje, v katerem dajejo prednost dobremu ter obenem onemogočajo zlo in ga blokirajo od znotraj. Kapitalizem se bo zato nekega dne kratko malo znašel na smetišču zgodovine, saj ga bo nasledil socializem.

K filmu. Epatha Merkerson je Rachel Nanny Crosby. To je nepremagljiva, najmočnejša, največja, najbolj srčna, najbolj zlata, najbolj odprta in najbolj trdoživa mama na tem in vsakem drugem svetu. Je najboljša in na noben način ni povezana z materinskim sadističnim nadjazom, čeprav ima vsega tri razrede osnovne šole za seboj, kot pove socialni delavki, ki hoče biti pametna. Nikoli se ne pritožuje, a če storite kaj žalega njej ali njenim, ste si nakopali na vrat vraga, ki se ga zlepa ne boste znebili. Ruben Junior Santiago je mladenič, ki ga vzame pod svoje okrilje. Nanny namreč sprejme vsakogar. Ni pomembno, od kod prihaja, kakšen je na pogled, vseeno ji je, ali je invalid ali bodybuilder, boksar, pijanec ali trezen človek, temnopolt ali bel. Nanny namreč ve, kaj je hendikep, ve, kaj pomeni biti sam in brez vsega na tem širnem svetu, ve, kaj pomeni izguba tega, kar imaš najraje, zato nikoli ne sprašuje, ampak odpre vrata na stežaj, ko kdo potrka, pa če je to sredi noči. To pa še ni vse. Včasih mirno odide v kako norišnico in ponudi svoje prebivališče komu, ki je čisto sam. Pod njeno streho so zato Ol’lem Taylor, enoroki Mr. Lucious, frizerka Bertha, vietnamski veteran Lonnie, nekdanji zapornik Mr. Paul, mesar Ricky in številni drugi. Polna hiša jih je in vsi brez izjeme spoštujejo Nanny v najbolj čistem pomenu besede. V tisti velikanski hiši so tako skupaj hazarderji, kršitelji zakona, temnopolti in beli, prizadeti, ponižani, sesuti, mešani in zmešani, norci in neuki, nepismeni marginalci, ljudje z eno nogo, eno roko, enim prstom na roki, hendikepirani vseh sort, mladi in stari, ženske in moški, toda vsi po vrsti zavezani najvišjim vrednotam tega sveta, ljubezni, resnicoljubnosti, prijateljstvu in glasbi, bluesu in ritmom življenja, akordom, ki jih je mogoče igrati in z igranjem čarati, pa čeprav znaš en sam akord, kot je dejal John Lee Hooker, preden je čisto počasi krepko potegnil iz steklenice.

Življenje z Nanny je zato prepleteno z medsebojnim spoštovanjem, ki ga drugače lahko iščete z lučjo pri belem dnevu, pa ga – ravno zaradi kapitalistične blaznosti – ne boste našli, saj izginja v nori ekstazi kapitalistične produkcije vsega, z bluesovsko glasbo, ki vas neodvisno od vaše volje potegne vase in vas nikoli več ne izpusti, saj je čarobna, s plesom, ki vam vsakič znova požene kri po telesu, da osupli ugotovite, da dotlej sploh niste vedeli, kaj vse pomeni živeti, z ljubeznijo, ki ne pozna nobene meje razen te, ki je povezana z naravo zla, z občasnimi spori z mlajšim soprogom Billom, ki včasih ne ve, kaj je ljubezen in kaj pomeni spoštovati žensko, a ga ima Nanny kljub temu rada, z neskončnimi pogovori o zgodovini, belih in črnih ljudeh, Bogu, življenju in smrti, z dobro hrano, ki jo pripravlja Nanny z neverjetnimi, čudežnimi rokami, s počasnim minevanjem časa, ki nam vsem brez izjeme čisto tiho polzi med rokami in se izgublja neznano kam, z nostalgijo, ki polni srca in včasih požene kako solzo po licu, s spomini na zlate čase, ko je življenje neustavljivo, nezadržno kipelo kvišku in na vse strani, ter s počasnim odhajanjem tega, kar nas neskončno privlači na tem svetu in v tem življenju, prepojeno pa je z upanjem, da morda vendarle obstaja še neki drugi svet, v katerem se bomo ponovno srečali in še kako rekli, zaplesali, si dali duška, zaigrali kak akord, nato pa za vse večne čase mirno legli k počitku.

Ruben odrašča v okolju, ki silovito polni njegovo mlado dušo z vsem lepim, dobrim in močnim, pa tudi v okolju, v katerem nenehno potekajo surovi in ne povsem razumljivi spopadi za prevlado, zato se končno nauči, da belcu nikoli ne smeš storiti kaj takega, da bi ga prizadelo, saj je njegovo maščevanje strašno. Toda to so vendarle obrobnosti, ki ne smejo zagreniti življenja, saj je to preveč dragoceno in prekratko, zato Nanny po hudi bolezni, osivela, navidezno povsem nemočna in zelo postarana, nenadoma odločno odpre oči, elegantno kot srna vstane s postelje in se odpravi domov, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu. Tam so zopet zbrani vsi njeni. In minil bo še en dan, napolnjen z glasbo in s plesom, z ritmom bluesa, svet pa se bo obrnil, morda nekoliko upočasnil in malce spremenil, ljudje se bodo česa naučili, razmislili in postali boljši – morda pa tudi ne.

Dušan Rutar