Vest

Ko je odšel JK k reki Jordan, da bi ga krstil Janez Krstnik, se je zgodilo nekaj nenavadnega, osupljivega, čudežnega. Matej (3, 16) o dogodku poroča takole: Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode, in glej, odprla so se mu nebesa. Videl je Božjega Duha, ki se je spuščal kakor golob. JK se je natanko v tistem trenutku znašel v posebnem položaju, v katerem je nase voljno sprejemal simbolno poslanstvo, kot pravimo v psihoanalizi. Sprejemal ga je kot subjekt, ponižni podložnik, ki ne ugovarja, ko mora narediti, kar je treba. Sprejel ga je, ker je verjel v pravičnost in potrebo po pravičnem delovanju na tem svetu. Že pred odločilnim dogodkom je namreč rekel Janezu tole (Matej 3, 15): (…) spodobi se nama, da tako izpolniva vso pravičnost.

JK se ni obotavljal, ni odlašal in ni mencal, češ da ravno takrat nima časa ali da še ni pripravljen. Pravzaprav je že ves čas vedel, da se bo zgodilo nekaj podobnega, saj je verjel, verjel pa je zaradi odprtosti sveta in eksistence, ki se je je zavedal. Česa natančno se je torej zavedal? Zavedal se je strukturno nujnega, neizogibnega vprašanja, ki je tole: Kako živeti v svetu, da bo življenje vredno Ideje? Vprašanje lahko razumemo še drugače. Takole: Kako živeti v svetu, da bo človeško bitje maksimalno uresničilo, razvilo, potrdilo svojo identiteto?

Torej ne gre za nenehno spreminjanje identitet, kar je danes zelo razvpito in v modi. V igri je nekaj čisto drugega, vrednejšega. Človek namreč lahko potrdi svojo identiteto v svetu minimalno ali maksimalno. Vmes so različne stopnje intenzivnosti, kot bi rekel Badiou. JK nam je pokazal, da človek ni gospodar v svoji hiši, saj ima nad seboj dolžnost, da potrdi svojo identiteto maksimalno, ne zgolj minimalno ali na način, ki je nekje vmes. Prav zaradi tega ni rekel, da se spodobi, da naredi nekaj spektaklov, čudežev ali pravičnih dejanj, da bo njegova vest pomirjena in da sosedje ne bodo imeli strupenih pripomb, ampak je rekel, da se spodobi, da izpolni VSO pravičnost.

Janez (1,32) je namreč pisal: In Janez je izpričal: videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. Ostal je nad njim; to je ključno. JK se je torej voljno podredil temu, kar je bilo nad njim, pri tem pa je vztrajal. Saj je tudi glas iz nebes rekel (Marko 1, 11): nad teboj imam veselje.

JK bo torej izpolnil vso pravičnost, ker se je tako odločil. Toda pot, po kateri bo odšel, nikakor ne bo lahka, ne bo enostavna, ne bo udobna, ravna in široka. Prav zato ni naključje, da je takoj po sprejetju poslanstva odšel v puščavo. Ali natančneje (Marko 1, 12): Takoj nato ga je Duh odvedel v puščavo. Torej JK ni odšel tja zaradi svoje močne volje, trdnega značaja ali jeklene osebnosti. Daleč od tega: odveden je bil kot kak hlapec.
Morda bi lahko celo rekli, da je odšel v puščavo proti svoji volji. Freud nas je namreč poučil, da človeški jaz tako ali tako nima svoje volje, saj si jo sposoja od Onega. V puščavi je bil zato JK izpostavljen Skušnjavcu. Boriti se je moral s Satanom, ki ga je skušal. Zadeva torej ni bila enostavna, gladka, pot ni bila brez ovir, Sveti Duh mu ni prinesel nikakršnega miru ali celo pokoja, kot bi kdo utegnil sklepati.

Pri tem je najpomembneje to, da se je JK boril za svojo identiteto, za poslanstvo, ki ga je sprejel za svoje. Boj s Skušnjavcem, spopad z njim, borba – vse to je pomembno natanko zaradi tega, ker je JK obstajal, še preden ga je Janez krstil. Obstajal je v svetu, toda ni eksistiral – razloček je zelo pomemben. Njegova navzočnost v svetu je bila minimalna, zato o njegovem življenju pred krstom ne vemo tako rekoč ničesar.

Ko je v reki Jordan nase sprejel simbolni mandat, se je nekaj v svetu dramatično spremenilo. Spremenil se ni le JK, spremenilo se je še nekaj. Zastavilo se je namreč radikalno vprašanje, kakšna bo njegova politična eksistenca, kakšna bo njegova prihodnost in prihodnost sveta. Na tej točki se moramo spomniti, kaj je pisal Pavel v prvem pismu Korinčanom. Takole je dejal (4, 20-21): Božje kraljestvo namreč ni v besedi, temveč v moči. Kaj vam je ljubše? Da pridem k vam s palico ali z ljubeznijo in v duhu krotkosti?

Moč, o kateri govori Pavel, se nanaša na spremembo sveta. Pavel zato dodaja (4, 13): Postali smo kakor smeti sveta, kakor izvržek vseh, vse do tega trenutka. Do tega trenutka, potem pa nič več. Seveda pa to ne pomeni, da bodo kristjani zavladali svetu in dobili v roke vso oblast, ki je prej niso imeli. Moč ni oblast, ampak je življenjska energija, s katero si človeška bitja pomagajo, da bi izpolnila Vso pravičnost, kot je rekel JK; izpolnjevati pravičnost pa je nekaj čisto drugega kakor kopičiti dobrine, denar, oblast, moč ali vpliv na druge ljudi.

Natanko tukaj ima svoje oprijemališče teorija in kultura hendikepa. Biti hendikepiran zato ne pomeni le nositi simbolnega poslanstva, ne pomeni biti subjekt resnice, kar je v današnjem svetu simulacij nujno potrebno in je celo kritično, če hočemo, da bo svet sploh še obstajal, temveč pomeni tudi spreminjati svet tako, da se vselej že izpolnjuje vsa pravičnost. To torej ne pomeni, da bodo invalidi zavladali svetu ali da bo inkluzija končno pogoltnila vse in jih integrirala v ta prijazni globalni svet. Prav nasprotno se bo zgodilo. Ta svet se bo spremenil, da sploh ne bo več ta svet. Nastal bo drugi svet, ki bo bistveno drugačen od tega. Prav zato govorimo ne le o teoriji hendikepa, temveč tudi o njegovi kulturi, ki naj postane globalna.

A ne govorimo zaradi tega, ker ne bi imeli pametnejšega dela, temveč zato, ker tako delovanje logično nujno sledi iz narave vsakega simbolnega poslanstva. Ali kot je dejal JK (Janez 8, 29): (…) kajti jaz vedno delam to, kar je všeč Njemu.

Morda bodo mnogi končno začeli verovati in spreminjati svet na bolje.

Zapisano pride do izraza tudi v izvrstnem filmu Borec (The Fighter, 2010). Borca sta pravzaprav dva ali pa so borci čisto vsi v tisti nori družini, kar je še pomembneje, kajti njena norost je kljub zaslepljenosti za resnico, neuspehe, poraze, droge, nasilje in vse drugo tako dobra, tako silovita, tako prepričljiva, vztrajna in tako čudežna, da smo ob koncu filma, ko mlajši od bratov, ‘Irish’ Mickey Ward, vendarle zmaga v ključnem boksarskem dvoboju, srečni in zelo utrjeni v prepričanju, da je kdaj v življenju treba preprosto vztrajati in verjeti do konca, kot je verjela zlasti mama, Alice Ward, ta neverjetno žilava ženska, ki je preprosto ni bilo mogoče premagati in odvrniti od prepričanja, da natanko ve, kaj je dobro (za sinova).

Dušan Rutar