Vest

Prvega januarja, ko je Estonija začela z zamenjavo krone z evrom, je bil žalosten dan za Estonijo in Evropo. Prehod na evro se je v Estoniji zgodil med najhujšo krizo v zgodovini skupne valute. S pridružitvijo evrskemu območju brez referenduma, se estonska vlada ne le igra z gospodarstvom in sistemom socialnega varstva tega baltskega naroda, a tudi s svojo demokracijo in pravico do samoodločbe.

Javnomnenjske raziskave so pokazale, da večina Estoncev ne le nasprotuje evru, ampak si tudi želijo referendum o tem vprašanju.

Oktobra 2010 je v raziskavi vodilnega estonskega ponudnika družbenih in tržnih raziskav Saar Poll sodelovalo 1524 ljudi. Pri odgovoru na vprašanje “Ali podpirate prehod z estonske krone na evro?” se je 53 odstotkov vprašanih izreklo proti evru, le 34 odstotkov je bilo za evro, 13 odstotkov pa ni imelo mnenja.

Dva meseca kasneje se je podpora zmanjšala še bolj. Anketa, ki jo je Estonski institut za gospodarske raziskave izvedel 29. decembra 2010 je pokazala, da le 25 odstotkov Estoncev podpira uvedbo evra. Estonski institut za gospodarske raziskave je v lasti Gospodarske zbornice, ki je največje poslovno združenje v državi.

Vendar se estonska vlada ni odločila slediti demokratičnemu zgledu svojih nordijskih sosed - Danske in Švedske, ki sta svojim državljanom omogočili svobodno in odprto glasovanje ter zadnjo besedo glede uvedbe evra.

Namesto tega je estonska vlada sledila vzoru tistih manj demokratičnih evropskih držav, ki se ne zmenijo za politično voljo ljudstva in jim ne dovolijo povedati svojega mnenja glede lastne prihodnosti. Tragično je, da si estonska vlada dovoli, da jo izkoriščajo za propagandno akcijo, ki bo dala verodostojnost evru.

V veliki želji, da bi pokazali, da izpolnjujejo zahteve monetarne unije EU (EMU), je Talin objavil, da jim je uspelo doseči najnižjo raven javnega dolga v EU. To se lahko sicer sliši kot lep rezultat, a so bile posledice za estonske prebivalce hude; stopnja brezposelnosti je več kot 16 odstotkov, sistem socialnega varstva je zelo omejen, Estonija pa mora zdaj podpirati bogatejše evro države z večjim dolgom, pa čeprav imajo nižjo stopnjo brezposelnosti od Estonije.

EMU bi težko krivili za politiko estonske vlade, vendar se evroobmočje tudi ne osredotoča na zaposlovanje in socialno varstvo. S skandinavskega vidika se zdi to kot omejeno razumevanje funkcioniranja gospodarstva in družbe. Ljudje, ki so brez zaposlitve že dalj časa, izgubijo samozavest, zaradi tega jih bo kasneje težko spraviti nazaj na trg dela. V družbah z nizko stopnjo socialne varnosti je ljudi tudi strah tvegati in iskati službo, ki bi jih motivirala. Namesto tega zaradi strahu pred brezposelnostjo raje ostanejo na takih delovnih mestih, ki jih ne marajo.
Zdi se, da predstavlja evro past revščine, v kateri sodelujejo države z velikimi gospodarskimi razlikami in kjer je edini način, da so gospodarsko uspešne tako, da je več centralnega nadzora in se vzpostavi skupna fiskalna politika. Skupna fiskalna politika bo pomenila, da postaja EU nekaj takega kot super-država, kar je nekaj, o čemer le malo Evropejcev sanja.

Navadni državljani, ki so morda mislili, da je smisel evra v tem, da se izognejo menjavi denarja, ko potujejo v tujino, se nenadoma soočajo z vprašanji o skupnih davkih, skupnih gospodarskih prednostnih nalogah in vzpostavitvi de facto Združenih držav Evrope.

Najhujši problem pri vsem tem je, da EMU ne temlji na demokratični podpori ljudi.

Le dve državi iz EU sta imeli poseben referendum o evru - Danska in Švedska - in v obeh državah so državljani zavrnili evro v anketi z visoko volilno udeležbo in po intenzivnih razpravah.
Glas ljudstva je temeljni element prave demokracije. V Estoniji in drugih evrskih državah glasu ljudstva ni bilo slišati. Na dolgi rok pa se to lahko izkaže za veliko večji problem kot je trenutna gospodarska kriza.

Lave K. Broch

Lave K. Broch je koordinator kampanje za Ljudsko gibanje proti EU na Danskem in član uprave v krovnih organizacijah TEAM in EU-demokrati