19. januar, 2011 | Dušan Rutar

Zgodba Nicka Scotta ali Perspektiva

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Tak je delovni naslov dokumentarnega filma, ki ga bomo lahko gledali čez nekaj tednov, zaradi razlogov, o katerih bom govoril v nadaljevanju, pa bi ga moral videti večkrat dnevno čisto vsak človek. Danes lahko izvemo, kakšna bo njegova vsebina, na naslovu: http://mdtv.musculardevelopment.com/lifestyles/lifestyle/3635-the-amazing-nick-scott-founder-of-wheel-chair-bodybuildingcom.html.

Film je zelo prepričljiv, taka pa je tudi zgodba. Pričuje namreč za nekaj, kar bi se lahko zgodilo komurkoli in ni iz sveta vsakdanjih banalnosti. Njena univerzalnost zajema človeško dramo, odpira pa tudi nove, zelo optimistične perspektive. Prepoznava jih vsak človek z zdravim razumom, čeprav se navadno le redki iz tega tudi kaj naučijo. Lahko bi se naučili, saj so perspektive zares spodbudne in obetavne, a jih prepogosto vleče v brezno, zato čutijo nemoč in brezvoljnost. Človek zaradi tega zlahka ne pride nikamor ali pa celo pade – zlasti če je sam. Z drugimi ljudmi se je laže izvleči, a resničnega prijatelja je težko najti; situacija nikakor ni preprosta.

Nick Scott je leta 1998 doživel zelo hudo prometno nesrečo, v kateri je sicer preživel, a si je zlomil hrbtenico. Zdravniki so mu rekli, da na žalost ne bo nikoli več hodil. Danes res uporablja invalidski voziček, vendar to še ne pomeni, da je nemočen invalid, ki bi se moral drugim ljudem še smiliti. Daleč od tega; njegovo življenje se je natanko zaradi nesreče spremenilo na bolje tako, kot se morda ne bi nikoli, če nesreče ne bi doživel.
A začetek nikakor ni bil obetaven. Nick je po nesreči namreč najprej padel v globoko depresijo, v neskončno brezno brez dna, zato ga je zavila črno črna tema, zaradi katere ni videl ničesar pred seboj. Zredil se je na nagnusnih sto petdeset kilogramov, saj se je nenehno basal s hrano, zdelo se je, da je z njegovim življenjem nepreklicno konec in da bo lahko zgolj žaloval za minulimi časi, ko ni bil invalid in je bilo še vse življenje pred njim. Ni imel volje, da bi karkoli premaknil v svojem življenju, čeprav je bil mlad, ni videl luči na koncu tunela, nemočno se je spraševal, zakaj se je nesreča pripetila ravno njemu. V resnici je imel dve možnosti: da naredi kaj zase ali da se prepusti usodi, zaradi katere bo zgolj padal proti neskončno oddaljenemu dnu brezna. Lahko bi bil odvisen od sebe in sebi podobnih ali pa bi se dvignil nad sebe in se odločil, da naredi kaj dobrega zase in za druge ljudi, saj ni bil sam na svetu.

Potem se je nekega dne odločno in pogumno postavil pred zrcalo ter se zazrl sam vase. Videl je kajpak to, kar je bilo mogoče videti: brezoblično debelo telo, ki ni bilo zmožno narediti tako rekoč ničesar, saj se je zgolj debelilo in postajalo iz dneva v dan bolj podobno valjem z okončinami, kakršne smo videli v filmu WallˑE (2008).

V tistem trenutku pa so se povsem nepričakovano odprla nebesa, nadenj se je spustil Sveti Duh in sam pri sebi je prisegel, da ne želi nikoli več videti svojega telesa v taki obliki. Njegovo življenje se je začelo zaradi tega hitro in dramatično spreminjati. Odšel je v šolsko telovadnico in mahoma spoznal, da lahko naredi s svojim telesom skoraj karkoli, saj je neverjetno plastično in voljno. Zares ga je spremenil tako, da ga je danes komaj mogoče prepoznati. Spremenil ga je z vajami, zaradi katerih je prelil na hektolitre znoja, z dvigovanjem uteži, zlasti pa z jeklenim prepričanjem, ki je zares vredno, da o njem razmislimo tudi sami, čeprav nismo invalidi, smo pa zato vsi po vrsti hendikepirani.

Prepričanje se napaja pri čistem studencu žive vode, kjer zlahka odkrijemo in spoznamo, kaj pomenijo Kristusove besede, ki jih je zapisal Janez (13, 10): Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kakor da si umije noge; ves je namreč čist. Tudi vi ste čisti, vendar ne vsi.

Kdor se skopa, se skopa v duhu, ne drugje. Skopa se, kadar se tako odloči, drugače ne. Nihče namreč ne more skopati drugega človeka, vsakdo se mora sam. Prav zaradi tega je Janez Krstnik rekel Kristusu, da on lahko krsti le z vodo, medtem ko bo JK krstil ljudi v duhu, kar je pomembneje, a tudi mnogo težje.

Ko se človek skopa v duhu, ker se je tako odločil, se v njem nekaj premakne, premakne pa se natanko zaradi drugega človeka, zaradi odnosa do drugega, kar pomeni, da se nihče ne skopa sam in zaradi sebe, temveč vselej zaradi drugega, z njegovo pomočjo in za njega. Razume namreč, da na tem svetu ne živi zase in za svoje egoistične interese, temveč živi za druge ljudi, saj je taka narava človeške eksistence.

Narava eksistence je taka, da se v človeških življenjih vedno znova pojavljajo krize kot resnično gonilo napredka. Nihče ni imun pred njimi, nihče se ne more skriti pred njimi, kar je vsekakor dobro. Vsakdo je namreč hendikepiran, kot reče Nick Scott, le da določenih oblik hendikepa ni mogoče videti, saj so očem nevidne. Jih je pa mogoče razumeti, videti v duhu. In natanko zaradi hendikepa velja zapisano, kajti noben človek ni ustvarjen za to, da bi živel sam zase in kopičil domnevna bogastva v obliki materialnih ali nematerialnih dobrin. Namen življenja je namreč popolnoma drugačen, zato ga zagovorniki kapitalizma nikoli ne bodo mogli pojasniti.

Namen življenje je zavezan natanko temu, kar najdemo tudi v naslovu Leninovega članka Kriza je dozorela, ki je bil prvič delno objavljen proti koncu leta 1917. V besedilu, ki ga je pisal Lenin septembra tistega leta, spregovori avtor predvsem o tem, da nikakor ne smemo zamuditi trenutka, ko kriza dozori, da ne smemo čakati na odločitve drugih, predvsem pa o tem, da se revolucija vselej prične z dejanji posameznikov, ki sledijo odločitvam za pravo stvar.
Nick se je o tem prepričal na svoji koži, zato je dokumentarni film o njem narejen na poseben način, ki predstavlja njegovo perspektivo. To ni perspektiva medicinskih in drugih strokovnjakov, ki skrbijo za invalidno telo, to ni perspektiva postmodernih ljudi, ki imajo v življenju vsega dovolj in se delajo pametne, obenem pa modrujejo o prihodnosti, glede katere so zainteresirani, da bo natanko taka, kot bi sami radi. To je perspektiva hendikepiranega človeka, ki se dobro zaveda, da se lahko čisto vsakemu posamezniku zruši življenje v enem samem trenutku in da ga lahko zagrne v temo, zlasti pa je pripoved o tem, kaj lahko naredi en sam človek, če se pravilno odloči in ne zamudi trenutka, ko kriza dozori, kot bi rekel Lenin, ter potegne odločilno potezo, ki ji lahko sledijo poteze drugih ljudi, saj je bilo rečeno, da je vsak človek vselej nujno za vsakega drugega človeka, ne pa zgolj sam zase.

Ali kot je nekoč dejal Emmanuel Lévinas: Za druge ljudi, kljub meni, od mene.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
8 x komentirano
  • Grega je rekel/-la:

    Vsi imamo hendikepe, vendar pa se jih res večina ne vidi. Dejstvo je, da se moramo s tem spoprijeti in se dvigniti iz malodušja, ki je tako prekleto značilno za današnjega človeka.

    • angie je rekel/-la:

      Grega,

      zame je malodušje tudi hendikep. Znebi se ga, saj ni prirojena napaka.

  • Mojca je rekel/-la:

    Če lahko odpraviš hendikep, naredi vse za to. Če pa se ga ne da, ga sprejmi kot del sebe!

  • kaktus je rekel/-la:

    Jaz bi pa raje pisal o presežkih VOJNOVIĆ- evega filma “PIRAN-PIRANO” in o presežnikih !

    O DOBRODUŠNOSTI MINISTRICE MAJDE ŠIRCA, bom povedal le to, da je brez pardona

    odobrila za omenjeni film preko 900 000 evrov ! TO samozvanemu čefurju ni bilo dovolj, po

    pisanju “FINANC”, naj bi ta vsota , še pred končanjem znašala cca 1.300.000

    EVROV ! KAKO BODO ACTERJI TO VSOTO UPRAVIČILI, BO ZNAL POVEDATI , PO

    VSEJ VERJETNOSTI , KULTURNI ATTASHE , NAŠ ANGIE ???

    • MEFISTO je rekel/-la:

      Film si je ogledalo 11.000 gledalcev oziroma toliko jih je kupilo vstopnice.

      Mnogi so šli še pred koncem iz dvoran.

      Za vsakega gldalca, ki si je ogledal to filmsko remek delo, je plačala država okro 11. 900 Evrov.

  • Tinkara je rekel/-la:

    Težko si predstavljam, da hodiš, potem pa konec. Vsa čast tem ljudem, ki se poberejo in živijo naprej!

  • MEFISTO je rekel/-la:

    KAKTUS, zdajle se mi je posvetilo.

    Gorana Vojnovića si kot filmskega režiserja razglasil za slovenski hendikep.