Julian Assange je naš junak
Po dolgem času lahko rečem, da me nekdo navdihuje; Julian Assange in njegova ekipa. Nekdo, ki si upa in se ne boji razgaljati resnico s tem, ko kaže prevare in laži. V nekem smislu Assange ni razkril in povedal nič kar ne bi že vedeli ali vsaj domnevali. Vsak, ki je prebral vsaj eno knjigo Noama Chomskega ve, kako podla, nizkotna in smrtnonosna je zunanja politika ZDA. A seveda, kdo Chomskega pozna, bere in razume? Dokaj omejen krog ljudi, nekaj intelektualcev, brez večjega vpliva in moči. Velika večina in širša javnost pa o tem ve le malo ali pozna zgolj opiljeno in izkrivljeno podobo, ki jo veliki mediji upajo objaviti in hočejo prikazati.
Sedaj pa so dokazi na internetu, torej so globalni in dostopni vsakomur. Ne gre več za teoretiziranje in predpostavke, sklepanje in intrepretacije, ampak so nam dani na ogled in v branje neposredni dokumenti, z glavo in pečati. Ni jih mogoče ovreči kot neverodostojne, čeprav ne manjka poskusov tudi v tej smeri. Ne bodimo naivni, kdo je zares verjel, da je diplomacija tako uglajena in vzvišena kot se trudi dajati vtis? Dokler se je mogoče pretvarjati, se sprenevedati, lagati z leporečenjem in zavajati javnost, igra teče mirno, povsem nemoteno tudi, če vsak akter med tem iz čistega dolgočasja masturbira.
A to je še najbolj nedolžna in neškodljiva stvar glede na perverzne argumente tistih, ki so bili razkrinkani. S tem, ko poskušajo kriminalizirati objavljanje dokumentov, minimalizirati pomembnost razkritih depeš in nedovoljenem zbiranju osebnih podatkov, s trditvami, da morajo obstajati določene zaupne stvari in informacije kot je to v vsaki družini… Perverzija je prava beseda za to, kar se je zgrnilo nad našim junakom, ki zgolj opravlja svoje novinarsko delo, etično in brezkompromisno, nas obvešča ter osvešča o vsem kar »naši« politiki počnejo v naše dobro, a nam tega ne povedo, da nas ne bi vznemirjali in po nepotrebnem obremenjevali. V politiki je zelo razširjena vrsta perverzije, ki se imenuje analingus (uživanje v lizanju anusa). Uboga zunanja ministrica ZDA. Javno razkritje onaniranja ga. Levinsky in njenega moža se v primerjavi s tem kar ona obupano počne po objavi WikiLeaks, da bi popravila ugled svoje države, zdi kot otroška igrica.
“Soočeni smo z brezsramnim cinizmom globalnega reda, katerega zagovorniki si zgolj domišljajo, da verjamejo v svoje predstave o demokraciji, človekovih pravicah in podobnem. WikiLeaks je našo sramoto, da podpiramo takšno oblast, z objavami naredil še hujšo.” [1]
Ne gre zgolj in samo demonizirati politiko ZDA, ampak je stvar velio bolj zastrašujoča in kompleksna, saj se »igra gospodarjev sveta« že dolgo odvija izven nacionalnih interesov, preko meja in okvirjev posameznih držav. To so multinacionalke, korporacije, finančne elite, ki strmijo zgolj in samo za ustvarjanje dobička, neizmerno širitvijo in rastjo obvladovanja trga, ki jih uveljavja kot absolutne monopoliste določenega področja. Paradoks neoliberalne logike, ki prisega in zagovarja prosto konkurenco in svobodo trga je prav v tem, da ustvarja monopoliste, ki so močnejši od politike in posameznih vlad. Zato jih lahko zlahka obvladujejo, izsiljujejo, podkupijo, jim grozijo in jih uporabljajo za marionete pri doseganju svojih interesov na posameznih področjih, ki so stratešekga pomena ne le za določeno nacijo, ampak z vidika človeštva; hrana, okolje, energija, gospodarstvo,…
Vsi smo se že nekako sprijaznili in sprejeli dejstvo, da živimo v družbi nadzora, kjer nas dobesedno na vsakem koraku obkrožajo varnostne tehnologije. Spisek načinov naše sledljivosti je res dolg: kamere, mobiteli, internet, socialna omrežja, način kupovanja… Varstvo in zaščita osebnih podatkov pa je pravzaprav prepuščena v celoti tistim, ki imajo interes da nas nadzorujejo; ni še učinkovitega mehanizma, da bi se obvarovali pred zlorabo le-teh. Za posameznika je praktično nemogoče vedeti, kdaj je nadzorovan in kaj se bo dogajalo z izbranimi podatki in informacijami. WikiLeaks počne prav to, kar mnoge korporacije, finančne družbe in nekatere vlade počnejo z našimi osebnimi podatki na vsakdanji ravni. Brez naše vednosti, brez privoljenja, jih zbirajo, posredujejo, prodajajo in drugače z njimi trgujejo. WikiLeaks je zgodbo obrnil na glavo; nadzorniki so postali nadzorovani, naenkrat nadzorovani prevzemajo položaj nadzornikov, nadzorniki so brez moči, saj so nam dani na ogled njihove informacije in sam način njihovega delovanja.
»Cilj WikiLeaks razkritja ni bil zgolj spraviti v zadrego oblastnike, ampak, da pripelje k mobilizaciji nas samih glede drugačnega delovanja moči, ki nas lahko pripeljalo onkraj mej predstavniške demokracije.« [2]
Elena Pečarič
Opombe:
1.
Žižek, Good Manners in the Age of WikiLeaks ↑