Projekt Venus - ne hvala! - Ali pa ja, no …
Projekt Venus
Na osrednjo januarsko soboto so se mi zgodile tri imenitne stvari.
Dopoldne sem se sprehajal po gozdu svojega otroštva. Moje noge so gladko švigale čez korenine, se zanesljivo opirale na včasih majave kamne in skale ter se izogibale tudi pastem pod pol metra debelimi plastmi suhega listja, kot da vedo, kje hodijo. Ta drevesa in te kamne poznam in oni mene. Nekoliko smo se spremenili. Nekateri smo se medtem premaknili, nekateri pa tudi ne. Tega in onega ni več, marsikaj pa je novega – s tem se je moj navigacijski sistem seznanjal spotoma in spravljal nekam v tistih 90 % možganov, ki jih ‘ne uporabljam’. Sicer pa pesnjenje o tem ne pomaga, kajti gre za občutek – moj občutek, ki ga lahko razume le, kdor je doživel kaj podobnega, pa še ta na svoj, ne na moj način …
Drug pesniški občutek me je preveval zvečer, ko sem gledal film Zeitgeist 3. Podoben občutek me zna obiti ob nekaterih knjigah, filmih, pesmih, ob nekaterih TED-ovih videih in (nekoliko redkeje) med pogovori z ljudmi. To je občutek olajšanja ob ugotovitvi, da nisem nor, vsi ostali pa prisebni, oziroma da niso nori vsi razen mene. To je občutek vznesenosti ob spoznanju, da nisem edini, ki vidi, da je cesar nag, da nas je ogromno in da so nekateri to že zdavnaj vzkliknili. To je občutek veselja, da je na svetu dobro tudi v večjih paketih in da lahko moje utopije morda vendarle postanejo meso …
Tretja imenitna stvar pa se je delno zgodila že med gledanjem filma, dokončno pa, še preden sem tisto noč zaspal – streznjenje. Hkrati sem dobil oseben vpogled v to, kako nastanejo vere. Projekt Venus poznam že dolgo. Vsi trije filmi, ki jih je rodil, so se me globoko dotaknili. Strinjam se s Frescovim umevanjem stanja stvari, kakršne so, in razlogov, zakaj so takšne. Čutim in slutim, da človeštvo drvi proti prepadu in da se bo slejkoprej nekaj korenito spremenilo – hote ali nehote. Raje bi videl, da hote. Ta zviti Odisej mi je toplo pihal na dušo, da sem odprl svoje srce in spustil noter Duha Časa … Ki bi notri prav lahko izpustil svojo vojsko, da me zavzame, če tako kot Trojanci ne bi poslušal Kasandre in ga nemudoma jadrno odpihnil ven. Hvala, Atena moje osebne vere!
Ne, hvala!
In kaj imam proti Projektu Venus?
1. O znanosti govori kot o vseobsegajoči, vsemogočni, popolni in nezmotljivi rešiteljici vseh naših težav – kot o bogu. Znanost je zgolj najbolj natančen postopek raziskovanja sveta, ki ga je človeštvo kdajkoli iznašlo. Pogosto je tudi najbolj učinkovit postopek, a ne vedno. In vsekakor ni primerna za čisto vse okoliščine.
Primer? Imate hišo, v kateri straši. Včasih škripajo vrata, včasih ne. Včasih čez stene in ogledala švigne senca, včasih ne. Včasih se kaj ponovi, včasih pa se zgodi drugje in drugače. Sestavina ponovljivosti torej odpade. Hiša tudi ni laboratorij. Če postaviš drugo, povsem enako hišo, v njej ne bo strašilo. Tudi v sosednji hiši ne straši. Sestavina kontrolnega vzorca torej odpade. Znanstveno je nemogoče dokazati, da v katerikoli hiši straši. A ko živa bitja zaznajo vzdušje v takšni hiši, pričnejo v njih potekati drugačni kemični procesi kot v drugih hišah … Vendar te zaznave v svetu strojništva (še) nimajo svojih podobnikov …
Znanost je utemeljena na raziskovanju neživih snovi. Kasneje so jo začeli uporabljati tudi za raziskovanje živih bitij, vendar le izsekov življenja, ki jih je možno v nedogled ponavljati v do potankosti opredeljenem okolju in pri tem kakšno reč odvzeti ali dodati. Znanstveni postopki so primerni zgolj za raziskovanje predvidljivih posamičnih vidikov življenja. Znanost obravnava živa bitja kot stroje, kar seveda so, ni pa sposobna teh strojev obravnavati v soodvisnosti s celotnim ustrojem žive in nežive narave, ki jih obdaja. Tega se znanstveniki zavedajo in – kot svečeniki vsake vere – sprejemajo gnile sporazume, ki jim omogočajo vtikati prste tja, kjer sicer ne bi imeli kaj iskati.
2. Posledici znanosti za vsako ceno sta strojništvo in skozenj strojniško urejanje vseh vidikov življenja. Najhujši sovražnik ‘razvitih’ družb je nepredvidljivost. Razvitežem se skeglja ob vsaki malenkosti, ki se ne odvija tako, kot se je že oz. kot bi se morala, če bi bilo ‘vse lepo in prav’. Srh jih spreletava ob misli, da niso gospodarji svoje usode, ker se lahko kadarkoli ‘nekaj zgodi’ in ker bodo na koncu umrli.
In kakšno rešitev nam nudi Projekt Venus? Še več strojev! Naj nas povsem obdajajo! Naj nas nadomestijo! Naj nam vse prinesejo k riti! … In potem bomo svobodni …
3. Kot nas pouči film, vse zlo tega sveta izhaja iz enega samega vira – denarja. »Ubijmo tega hudiča in zlo bo izginilo!« Kako lepa pravljica: imamo boga Denarja in padlo angelčico Znanost, izročilu izneverjeno hčer iz njegove disfunkcionalne družine, in ko bo eden od njiju dokončno premagal drugega, bo svetu zavladala večna svetloba ali večna tema … Nekam znana pravljica …
Le kaj za boga je ušpičil tale Denar, da ga je treba zažgati na grmadi? Je grešni kozel grešen, ker je grešil ali ker so ga ljudje izbrali za grešnega? … Kozel je žival, ki se pase in uganja vragolije. Denar je preprosto in učinkovito sredstvo za odloženo menjavo dobrin. Ljudje pa tem rečem dajemo in zbijamo vrednost …
Če bi res želeli trajno dobro svoji materi Zemlji in njeni koži, prepredeni z neštetimi gubami skrbi in žalosti zaradi naših vragolij, bi morali ukiniti sebe. Čisto vseeno je namreč, česa se lotimo in s kakšnimi nameni. Česarkoli se dotaknejo naše roke, se je dotaknila smrt. Sleherni izum ali postopek, s katerim smo kdajkoli ‘obogatili’ svet, je morda prinesel korist nam, vsem ostalim živim bitjem, ki so bila deležna njegove ‘dobrobiti’, pa vedno samo škodo, razen v manjšini primerov odpravljanja predhodnih škod. Najbolj črna predvidevanja za razvoj katerekoli teh pogruntavščin bi bila blažev žegen, če bi se vsaj ta izpolnila. Zaradi naše prisotnosti na planetu ima morda (poudarek na morda) korist le nekaj vrst enoceličarjev in žuželk ter nekaj posameznih ščurkov, podgan, mačk in psov. Nihče od teh pa nas ne bi prav nič pogrešal, če se ne bi nikoli pojavili, in bi shajal tudi, če bi mi nenadoma izginili. Potem so tu še redke srečne vrste in posamezna bitja, ki jih še nismo uspeli ‘obogatiti’. Vse ostale vrste živih bitij pa zaradi naše prisotnosti in našega početja živijo slabše, kot bi sicer … Če še obstajajo … Ali so ‘škodljive’ oziroma ‘v napoto’ ali pa so naše sužnje. Umetnost medvrstnega sožitja – enakovrednega in enakopravnega vzajemnega odnosa, od katerega imajo vsi vpleteni korist, v katerega prostovoljno vstopajo in lahko iz njega kadarkoli izstopijo – je bržčas prelahka dejavnost za naše stremeče možgane … Saj je tudi znotrajvrstna bolj izjema kot pravilo … Če pogledamo Zemljo kot živo bitje, smo njene rakaste celice in se razvijamo povsem v skladu z znanstvenimi izsledki glede razvoja rakastih celic. Zemlja pa se odziva (in se bo še močneje) v skladu z znanstvenimi izsledki glede vedenja imunskega ustroja do rakastih celic. Končna zmaga bo pripadla svetlobi …
In kaj o tem pravi Zeitgeist? Da lahko Zemlja brez škode trajno preživlja milijarde in milijarde teh rakavih celic več, kot jih z neznansko škodo preživlja zdaj.
4. Podobno mnenje ima o energiji. Ni težava v njeni količini, kajti proizvedemo je lahko menda neskončno ogromno. Težava naj bi bila zgolj v sedanjih načinih pridobivanja in premajhni varčnosti. Vse dejavnosti, zaradi katerih danes potrebujemo takšne neizmerne količine energije, naj bi bile v prihodnosti še bolj pomembne, vseprisotne in vseobsegajoče ter na dosegu vsake rakave celice, kjerkoli bi ta že rada zajedala površino tega ali drugih dosegljivih planetov.
Naj nam bo udobno, pa četudi zaradi tega crknemo ali uničimo vesolje!
Ali pa ja, no …
In vendar … Treba je graditi na tem, kar je in kar lahko iz tega nastane, ne pa na oblakih. Kar je, je:
1. da se velika večina ljudi pri zagovarjanju in opravičevanju svojih dejanj sklicuje na vero, vere pa ne temeljijo na resnici. Znanost temelji na resnici, njena priljubljenost narašča in je s svojim kraljestvom tostran smrti premamila že marsikaterega vernika. Če ima kdorkoli uresničljiv načrt, kako ljudi množično spreobrniti v znanostizem, bi bil izvirni greh, če pri tem ne bi skušal pomagati z vsem svojim bitjem. V primeru uspeha bi razkorak med resnico, znansvetimi knjigami in znanstveževimi okrožnicami seveda naraščal, ampak temelj bi bil neprimerno boljši od kateregakoli doslej … Če bi se prihodnji rodovi uspeli vzdržati poskusov genocida nad neznanstvisti, bi morda nekoč prišlo celo do splošne razverovitve …
2. da se ljudje skozi vso zgodovino trudijo postaviti jasne meje med seboj in naravo na podoben način, kot jih Izraelci postavljajo med seboj in Palestinci. Rešitev za vse vpletene v obeh primerih bi bil zid, nepremakljiv in neprepusten ne le za eno ampak za obe strani. Sami ga ne znamo postaviti; če bi zadevo prepustili strojem, ki niso sebični, pa bi jim morda uspelo. Pripravljen sem podpreti karkoli, kar bi naravo zaščitilo pred nami …
3. da denar v rokah ljudi prinaša zlo. Delfini in vrane bi ga morda znali uporabljati, a mi ga ne znamo, kar smo dokazali že neštetokrat na neštete načine. Ukinitev bi torej nedvomno prinesla izboljšanje v naša življenja. Ne bi pa spremenila naše narave …
4. da ljudje ne moremo živeti brez energije. Brez kuhanja hrane bi se še dalo, brez kuhanja bivalnih prostorov pa malokje. Tudi udobju, ki ga prinaša kuhanje drugih reči, se večina ni pripravljena odpovedati, dokler ta odpoved ne postane stvar preživetja, pa še takrat samo za čas, ko je preživetje ogroženo. Na srečo smo marsikje že prešli s kurjenja lesa na nekoliko manj uničujoče vire toplote, sicer gozdov danes ne bi bilo več, nas pa tudi ne. Tvezenja o okolju popolnoma neškodljivih virih toplote so seveda lari-fari. Karkoli bi se na kateremkoli planetu dogajalo v takšnem obsegu, kot se na Zemlji dogaja ogrevanje za potrebe najbolj razširjene vrste opic, bi imelo vpliv na ta planet. Če torej želim, da med počasnim samouničevanjem ne scvremo tudi večine preostalega življa na tem planetu, ki ga doslej še nismo, sem prisiljen navijati za ‘zeleno’ energijo. Samoukinili se pač ne bomo …
No, pa sem dokazal, da sem pripravljen sprejemati tudi gnile kompromise … Hja, saj sem zgolj človek …
Moje ime je Gregor Hrovatin in sem človek!
Se strinjam, prihodnost v tehnologiji, brez duhovnega aspekta ni celoten odgovor. Ma pa človek dokaj napredne ideje, samo škoda, ker večino teh idej ni zraslo na njegovem vrtu.
Gregor, dobr razmišljaš, vendar to ni dovolj!
Intelektualci pametujete, nardite pa nč!
Ljubi Gregor, tvoj zapis je bil moje “the” prijetno petkovo presenečenje. Moje ime je Simona Knavs (tudi jaz sem človekinja:)) in bom vesela, če bi še kdaj kakšno “skupaj” razdrla o Venusu in Zeitgeistu :) Pa tudi o Marsu in drugih temah. Natančneje Simona K. (roj. 72) iz Tmina, da ne bi bile moje soimenjakinje po nepotrebnem na Mefistovem udaru. :)
Z ZGM ali TZM gibanjem sem domača že kaki dve leti. Sem ena od oseb, ki smo zastavile prostor in čas, ko smo v Ljubljani gostili Fresca. Ti ga je uspelo slišat ali srečat?
Tvoje zgornje razmišljanje je tako sveže, spontano in iskreno, pripovedno povedno, kot se ga malokrat sreča in da si mi že zato takoj postal ljub (beseda drag ima premočan pomen v neko povsem drugo smer, zato včasih raje uporabim Ježkovo ljubo zaspanko ;) ).
Zakaj ti pišem v odgovor na tvojo objavo: ker si izpostavil po mojem mnenju “the” ključno stvar - verovanje versus vedenje, vero napram resnici, resnico zoper vero, verjetje in/ali vedenje … in ker se mi zdi vredno zapisati tole: kje je meja med njima, kdaj znanost postane verovanje (religija) in kdaj vera postane znanost (resnica)? Kaj ni to nekaj, o čemer zares še niso/mo rekli zadnje? (sem le pedagoginja z nekaj religiološke izobrazbe, nisem pa filozofinja, kot se mi dozdeva, da si ti - poznam pa ne tebe ne tvojih drugih objav). Bi pa bila vesela odgovora pristnega filozofa!
Po eni strani nas (amerikajnarje) znanost zbuja v resnico, po drugi strani nas (komunajzerje) skupnostnost zbuja v duhovnost. Slovenska beseda duhovnost je zelo dober izraz, žal pa se mi zdi, da je beseda preveč “poduhovljena” in je naš jezik kot mogoč znanstveni termin razume zgolj v dveh pomenih. Ali katoliškem ali pa njuejgerskem (namerni srbizem), nismo pa še dojeli religiologije ali kaj podobnega oziroma z njo (duhovnostjo kot izrazom) dosegli filozofije.
Kaj me je pritegnilo k temu, da se s polnim imenom podpišem pod Zeitgeist in pod Venus? To, da je metoda znanstvena in da je cilj human. Vmes in na poti do, me zares gane samo osebna občutljivost, ki se jo učim obvladati in nadmudriti (tudi ta izraz je namerno neslovenski) in stranpot teh dveh “aksiomov”, od katerih ne odstopam. Tu ni cilja, ki bi opravičeval sredstva. So le sredstva, ki dosežejo cilj (kolateralna škoda je nekaj, kar bi lahko prezirala).
V tvojem zapisu tako razbiram zdravorazumskost, ki je skoraj teološka (skozi dvom do razodete resnice), no teološka je, a je tudi duhovna in pristno filozofska (skozi vprašnje do odgovora). Zato ga cenim in upam, da nas bo vedno več, ki bomo dojeli v tvojem zapisu izpostavljeno dilemo; kaj dojeli, predstavili kak mogoč odgovor!
Še en mali pripis za manjfilozofske bralce: vsaka ideja lahko postane ideologija; ni ideologije, ki bi bila cepljena proti religioznosti ali fanatizmu, prej je obratno, vsaki religiji ali fanatizmu lahko najdemo predhodno ideologijo. In tudi ideja (kot vsaka stvar na tem svetu, ki jo ljudje obravnavamo tako ali drugače) je potencialna ideologija. To je dejstvo, ki je družboslovcem oz. humanistom (torej stroki s tega področja) jasno. Da pa bi zgoraj omenjena resnica (beseda) postala meso, za to zastavim svojega duha (ker duša je že tako ali tako šla svojo pot ;) ) … za njima caplja tole telo, ki čaka svojo novo izkušnjo, ki jo bo doživelo, ko bo mefistova druščina budna. K sreči to druščino smatram za čsodobno človeško družbo,ki si z menoj deli nekaj skupnih lastnosti, vsi skupaj vsaj nekaj ur na dan prespimo.
:)
Bravo Gregor H! Res sem vesel, da je tvoj angel varuh Um se pravocasno spregledal zle namene hudobnega Duha Casa in obvaroval tvoj neomadezevani pogled na svet.
ustavno sodišče republike francije je odločilo .: ” PREPOVED GEJEVSKIH POROK, NI V
NASPROTJU Z USTAVO !”
To kaj pove naši “tartuf eliti ” !?
Ne vem, ali naj bi to stran poimenovali spovednica ali odprto možnost za zabijanje prevelike količine prostega časa. Ne samo bedarije kvasit, ampak tudi kaj naredit. Znanost je tudi v tem, da se od besed preide k dejanjem. Med drugim: kdor javno pojasnjuje, da ni nor, mi pove marsikaj.
Morda bo tale moj razmislek malce eksotičen, pa vendar:
Zbodlo me je razmišljanje, da smo ‘mi’ kot rakaste celice, ki uničujemo naravo in da narava zaradi ‘naše’ prisotnosti trpi in tako naprej in nazaj. Že sam sem bil udeležen v pogovorih, v katerih smo prišli do točle, ko je bilo rečeno, da smo ‘mi’ rakaste celice na Zemlji. Moj premislek se pa ustavi pri tediniranju tega ‘mi’. Na koga se ta ‘mi’ nanaša? Na celotno človeštvo? Če se, potem ta definicija ne zadrži vode, ker so bile (in so še vedno!) na Zemlji skupnosti, ki živijo v skladu z naravnimi cikli in s spoštovanjem do narave im vseh živih bitij. Primerov je veliko, res pa da spadajo na področje ‘nerazvitih, primitivnih’ družebnih oblik (torej plemen, skupnosti itn). Tako so na primer avstralski prrvobitni prebivalci (kolikor lahko še nemotneo živijo znotraj območij, kamor jih je strpal ‘razviti’ človek, potem so tu še razna afriška, azijska in južno-ameriška plemena, ki so sicer na precej ‘nerazviti’ stopnji družbe, ampak ravno zaradi tega so resnično trajnostno naravnane. Če je kdo ali kaj res škodljiv za planet Zemljo in njene ekosisteme je to ‘napredek’ oziroma so to ‘razvite družbe’, ki so v spregi s kapitalistično logiko. Ampak kakor jaz to razumem je to itak samo nekakšen evropo-racio-centrizem, ki se je potem skozi zgodovinske procese razširil ćez cel svet in tudi zavladal tam. Do točke, ko se je vse začelo krhati in sesuvati vase. Kako je prišlo do tega razmaha in potem do sesutja sta daljši zgodbi, ne vem pa, če je to reverzibilen proces. Saj niti ni potrebno, da je. Skozi razpoke v tem ‘prvem’ svetu se lahko na takšne in druačne načine lahko vnaša nekaj ‘primitivnosti’ in se s tem ustvarja oaze, znotraj katerih se lahko še ohrani ‘življenje’ (nestehnizirano, nesterilno itn.) Vprašanje je, kako se da dosežt to naselevanje ‘primitivnega’, na misel mi prideta dva primera, ki sta nekako uspela presekat s to rdečo nitjo ‘napredka’ in eksploatacije ter uničenja: eni so Zapatisti, drugi pa rastafarianci na jamajških hribih. V bistvu sta oba primera samo dve plati istega kovanca. Ne dovmim pa, da je takih skupnosti in primerov, ki vznikajo povsod po svetu, še nekaj. Zakaj sem izpostavil prav ta dva, pa ta hip ne bi razlagal.