Vest

Medtem ko človek še nekako razume, sprejema in čeprav s cmokom v grlu požira dejstva o izkoriščanju, pokvarjenosti, kršenju pravic in brezobzirnem pohlepu v podjetjih, ki so v zasebnih rokah; pa se razumna, poštena in moralna oseba nikakor ne more sprijazniti s samovoljo, grabežljivostjo, nepotizmom in kršenjem pravic v podjetju, ki je v večinski lasti državnih oz. paradržavnih investicijskih družb KAD in SOD, FŠO ter fundacije FIHO, ki skrbi za financiranje in delovanje invalidskih in humanitarnih organizacij. Ob spoznanju, da človeška pokvarjenost nima meja in da seže celo v fundacijo humanitarnih in invalidskih organizacij, se človek vsaj z minimalnim občutkom za moralo v grlu zatakne. In ker tega pač ne more požreti, mu moralna dolžnost veleva, da je o stvari treba spregovoriti.

Govorim oz. pišem v imenu pogodbenih delavcev Loterije Slovenije (LS), ki so, ker morajo biti, registrirani kot s.p., čeprav je beseda samostojni podjetnik v tem primeru popolnoma neustrezna. Nikakor namreč niso samostojni, pa tudi o kakšni možnosti samoiniciativnega podjetništva bi težko govorili. Oziroma, pogodbeni delavci LS so samostojni, ali, bolje rečeno, prepuščeni sami sebi, ko govorimo o plačevanju davkov in prispevkov za invalidsko in pokojninsko zavarovanje, skrbi, kako si privoščiti dopust in morebitno bolniško odsotnost, ki prinaša zgolj strošek, saj ni upravičen do nadomestila, ter skrbi za zaposlovanje in plačevanje ostalih zaposlenih pod njegovim okriljem. V razmerju do LS oz. do njenega vodstva pa so popolnoma podrejeni, nesamostojni ter dolžni ubogati ter slediti navodilom vsemogočnega vodstva. Primorani so osebno biti na delovnem mestu vsaj polovico odpiralnega časa prodajnega mesta, ni jim dovoljeno oglaševati svoje dejavnosti, da o sami naravi dela, ki mora slediti diktatu vodilnih in ki ne dopušča niti najmanjšega prostora za morebitne nove ideje ali pobude, niti ne govorimo. Samostojni so torej zgolj glede zagotavljanja lastne socialne varnosti in socialne varnosti njihovih družin ter glede skrbi za to, da bodo vsaj polovico odpiralnega časa urejeni, ustrežljivi, prijazni in nasmejani pridno delali, ne glede na to, ali imajo za vzdrževanje urejenega videza sploh zadostna sredstva.

Pogodbeni delavec LS živi od provizije, ki znaša cca. 4-12% od vseh vplačil na njegovem prodajnem mestu. S temi sredstvi mora pokrivati vse stroške, ki jih sama dejavnost zahteva in obenem seveda preživljati sebe in svojo družino. Sami stroški nikar niso majhni. Najprej je tu najemnina poslovnega prostora, ki jo mora pogodbenik plačevati LS in ki se je, vsaj v nekaterih primerih, v času velikega prometa, ko so, resnici na ljubo, pogodbeniki lepo živeli, zvišala nekje od 100 do 400% ob približno 50 – 150% povišanju prometa in tako znaša od 200 € mesečno vse do 1.800 €. Seveda se takrat nad tem ni nobeden pritoževal, saj je sicer nesorazmerno in enormno povišanje najemnine predstavljalo »le« približno 20% manj dohodka, kot bi ga prejeli, če bi najemnine ostale enake. Toda, ker je tudi promet zrasel in je bil dobiček višji, so bili vsi veseli. Pogodbeniki so kljub večkratnemu povišanju najemnine zaradi velikega prometa zaslužili več kot ob manjšem prometu, igralci so bili zadovoljni, ker je bilo dobitkov več ter so bili povprečno višji. Najbolj pa so bili veseli na vodstvu LS, saj so od povečanega prometa največ pridobili prav oni; vsa vplačila se namreč stekajo v skupno blagajno, pa še najemnine so lahko dvigali v nebo. V zadnjem času pa je promet iz več razlogov drastično padel, najemnine pa so ostale na isti višini kot v zlatih časih, vsaka prošnja o zmanjšanju najemnine pa naleti na gluha ušesa in ostre jezike.

Poleg tega so najemnine za različne pogodbene delavce zelo različne. Nekdo, ki je pri vodstvu iz neznano kakšnih razlogov bolj priljubljen, tako za večji poslovni prostor plačuje manj najemnine kot nekdo drug za manjšega na primerljivi lokaciji. Tudi zakupnina za specifične aparature ni enotna, za sam pogodbeni prostor pa mora pogodbenik v veliko primerih plačevati dvakratno, najprej lastniku, če to ni LS in mnogokrat ni, nato pa še neprimerno višjo vsoto sami LS, ki, mimogrede, nikjer nima registrirane dejavnosti oddajanja poslovnih prostorov v najem.

Že prej smo omenili, da pogodbeni sodelavec posluje kot s.p., a to v resnici ni, saj mora biti polovico odpiralnega časa osebno na delovnem mestu in slediti diktatu vodstva LS, sam pa o poslovanju nima nikakršne besede. S tega vidika je bliže običajnemu delojemalcu. Toda običajnemu delojemalcu po zakonu pripada odmor za malico, katere stroške mora pokriti delodajalec, pripada mu tudi pravica do plačanega dopusta, pravica do regresa in do povračila potnih stroškov ter plačana bolniška odsotnost. Pogodbeni sodelavec pa nima pravice ne do odmora, niti nima možnosti v času dela zaužiti topli obrok (skrivaj lahko na samem mestu poje kak sendvič ali kaj podobnega), nima pravice do dopusta oz. si mora dopust sam plačati, obenem pa zato plačevati še delavce oz. študente, ki so v času njegove odsotnosti na prodajnem mestu celoten odpiralni čas. Regres mu seveda ne pripada, saj je s.p., mora pa v času poletnih počitnic, ko naj bi peljal otroke na morje oz. kam drugam na počitnice, plačati davek na dodano vrednost za drugo trimesečje. Prevoz na delo in s tem povezani stroški so njegova skrb, bolniška odsotnost z dela tudi, razen v primeru če ta traja več kot en mesec, v tem primeru krije stroške država, ne pa LS. Skratka, pogodbenemu sodelavcu je odvzeta in kratena večina pravic, ki pripadajo ostalim delavcem. Poleg tega pa pogodbeniki nimajo nobenega predstavnika v upravi, ki bi jih ščitil in deloval v njihovem interesu. Sam pogodbenik tudi ne sme opravljati kakšnega drugega dela, pa čeprav bi bilo oziroma je v teh časih to skoraj nujno za preživetje.

Seveda je običajen pogodbeni sodelavec LS omenjene pogoje dela in pravila igre mirno prenašal, dokler je s svojo dejavnostjo po plačilu vseh obveznosti še zaslužil nekaj več kot je znašala povprečna slovenska plača, nikakor pa se ne more sprijazniti z dejstvom, da mu kljub očitnim kršitvam temeljnih pravic vodstvo nikakor ni pripravljeno znižati najemnine ali pa zvišati provizije, pač pa se vsaka tovrstna pobuda oz. prošnja konča z odločnim ne, za nameče pa je tisti, ki si drzne kaj takega sploh izustiti, deležen hudih kritik, zastrahovanja, groženj s prekinitvijo pogodbe in arogance v smislu, kaj vam pa manjka. Načelo, po katerem vodstvo oz. uprava deluje v odnosu do pogodbenih sodelavcev, bi najbolje formulirali kot: »vi za nas, mi zase«, z razlago: «Uporabljali in izžemali vas bomo, dokler se nam bo to zdelo dovolj donosno, potem pa vas bomno enostavno ukinili, saj vas ne bomo več potrebovali.«

Že prej se je dejavnost razširila na Pošto Slovenije in na Petrol, sedaj tudi na splet in uprava od pogodbenih delavcev celo zahteva, da na svojih prodajnih mestih novačijo oz. preusmerjajo stranke na spletno igranje, kar je isto, kot če bi od njih zahtevala, da naj odžagajo vejo na kateri sedijo. Vabijo jih na prestižno večerjo s petimi vhodi, ne morejo pa jim omogočiti golega preživetja.

Ker je očiten namen vodstva LS izničiti, še pred tem pa izžeti posrednike, ki jim že sedaj , ko poravnajo obveznosti, ne ostane skoraj nič sredstev oz. so nekateri celo v minusu in ker to lastnike, med katerimi je tudi FIHO očitno nič ne moti, je prav in pravično, da se pove stvari take kot so in da je javnost seznanjenja z dogajanjem.

V odnosu do pogodbenih delavcev je še vrsta drugih nepravilnosti in nezakonitosti, od neupoštevanja in prikrojevanja bilanc, mobinga in nedopuščanja sprememb pogodbe, ki bi posrednikom vendarle omogočila preživetje. Nepravilnosti in nezakonitosti, in to nikakor ne zanemarljive, pa lahko najdemo tudi v samem upravljanju javnega podjetja. Prva in najbolj v oči bijoča zadeva je nepotizem. Dobro plačane službe v upravi in najboljše lokacije prodajnih mest se podeljujejo znancem, prijateljem in družinskim članom brez kakršnekoli osnove za zaposlitev. Podatki so sicer tajni in strogo varovani, seveda z namero prikriti nepravične in nemara celo nezakonite privilegije nekaterih, nelojalno konkurenco in klientelizmu.

Direktor LS Tim Kocjan je na položaju že več mandatov, a v resnici vse niti poslovne politike v rokah drži vodja prodajne službe Damjana Križnik, ki odloča o vsem in ji ni mar za pogodbene sodelavce in njihov položaj. Poleg tega gospa Križnik istočasno opravlja funkcijo nadzornice, saj je članica nadzornega sveta LS, se pravi nadzira tudi samo sebe in svoje delo, kar je naravnost smešno oz. tragikomično. V nadzornem svetu sedi kot predstavnica delavcev, torej kot oseba, ki bi morala skrbeti za pravice in dobrobit tistih, ki jim kot vodja prodajne službe tako zavzeto niža provizije in viša najemnine. V resnici pa tudi formalno gledano ni zaščitnica pogodbenih delavcev, saj le-ti niso obravnavani kot uslužbenci LS in zato tudi nimajo svojega predstavnika v upravi; niti kje drugje. Zanimivo je tudi dejstvo, da v nadzornem svetu sedi predstavnik vlade RS, gospod magister Zdravko Luketič, ki nepravilnosti očitno ne opazi, se mu ne zdi potrebno ukrepati ob tako očitnih kršitvah poslovne etike in načela transparentnosti poslovanja. Uprava javnega podjetja deluje povsem netransparentno in samo delovanje LS je zastavljeno tako, da nikakor ne moremo preveriti poštenost samih žrebanj in najbrž ni težko verjeti, da so tudi sama žrebanja nadzirana in usmerjena. Leta 2008 je iz nepojasnjenih razlogov nenadoma odstopila članica uprave Brataševec Marjeta, ki je edina od vodilnih imela posluh za tegobe posrednikov in skušala tudi kaj narediti njim v prid, le zakaj?

Loterija Slovenije je sveta krava z monopolom. Svete krave ne spadajo v evropsko civilizacijo, monopoli pa ne v tržno gospodarstvo prostega trga in svobodne konkurence.

Kot podpisniki pogodbe z Loterijo Slovenije smo v položaju, ko o konkretnih številkah, torej o milijonskih izgubah zaradi nesposobnosti ali pohlepnosti vodilnih, o nepravilnih transakcijah znotraj podjetja, o nepravilnem kadrovanju in ostalem, ne smemo javno govoriti, saj s tem kršimo pogodbo.

Predlagajo nadzor nad žrebanji, saj je zanimiv podatek, da se višji dobitki velikokrat izplačujejo na istih prodajnih mestih. Zanimivo bi bilo vedeti koliko pogodbenikov ima blokirane račune, koliko jih živi od socialnih podpor in koliko je tistih, ki jim grozi rubež.
Zanimajo pa nas tudi mesečni prilivi vodstvene garniture LS in FIHA.

Elena Pečarič

*Opomba:
Objavljamo pismo pogodbene delavke Loterije Slovenije iz okolice Ljubljane. Imena ne bomo izdali, saj bi lahko utrpela povračilne ukrepe zaradi zapisanega. Povezave na straneh smo dodali na Vesti.