Vest

Številka je za vraževerne kajpak nesrečna, toda gruzijski režiser Géla Babluani, ki je leta 2005 režiral prvo obliko filma 13 (njegov naslov je 13 Tzameti), ustvari veliko več kot filmsko zgodbo o domnevno nesrečni številki; naredi film, ki seže daleč onkraj, v svet, v katerem človeška nesreča na žalost nima nobene resne zveze z vraževerjem, saj je povezana predvsem z razmerji moči, hladnega medsebojnega obračunavanja in brezkompromisnega trgovanja z ljudmi, ki v čisti obliki zastopajo sodobno kapitalistično mašinerijo. Ta sicer kaže ljudem prijazni obraz, toda ta je skoz in skoz simuliran.

Zvočno okolje, za katerega poskrbita Marco Beltrami in Buck Sanders, dopolnjuje srhljivo dogajanje onkraj simulacij, brezčutnost ljudi, ki pa niso zlobni ali pokvarjeni, kot bi morda radi verjeli, saj so zgolj preračunljivi trgovci, preprosti pobiralci stav, uglajeni gospodje v lepih oblačilih, ki se vozijo po svetu z neverjetno dragimi avtomobili, gledalci pa jih občudujejo ali pa se jih vsaj bojijo, saj so zares vplivni in močni.

Enako lahko rečemo za čisto vse nastopajoče v tem filmu. Njihova igra je preprosto taka, da ji ne more ugovarjati noben še tako pameten filmski kritik, ki bi hotel razglabljati, kdo se je izkazal in kdo ne. Psihologija tega, kar imamo ljudje med seboj, je redko tako zgoščena in obenem prepričljiva kot v tem filmu. Svet, v katerega se odpravimo skupaj z glavnim igralcem, je izrisan s preprostimi in odločnimi potezami, ki pridejo v prvem filmu še bolj do izraza zaradi črno-belega filmskega traku, zato nikomur ni treba nikamor hiteti. Nobene grožnje ni treba izraziti, saj je grozeč že sam prostor, v katerem se znajdemo. Nobene napetosti ni treba izražati, saj je napeto vse, kar se dogaja – in vsi to dobro vedo, vedo pa tudi, da vedo vsi drugi. Navidez gre za napeto in grozljivo igro, ki je obenem igra življenja in kapitalistična igra izločanja šibkih, invalidnih posameznikov ali ljudi, ki preprosto nimajo dovolj srče, v resnici pa gre za osuplost, nenavadno prepričanje, da smo vsi ujeti v past, iz katere preprosto ni mogoče uiti, čeprav je na koncu tunela luč, ki jo zagledamo v zadnjem kadru, ko glavni junak obleži v mlaki krvi. Luč ima posebno vlogo tudi v sami igri, pomembno pa je, da je na žarnici, v katero se morajo zazreti vedno znova preživeli, izrisan pajek.

Posebno pozornost zasluži Vince (Sam Riley), ki se odloči za sodelovanje v povsem neznani igri, da bi domačim priskrbel dovolj denarja za preživetje, saj so se znašli v brezizhodni situaciji. V njegovi igri ni nobenega nastopaštva, saj ni niti pragmatični junak, ki bi se žrtvoval za pravo stvar, niti idealist, ki bi verjel v nekakšne vzvišene cilje ali smisel življenja. Sodeluje pravzaprav v totalni oziroma absolutni igri, v kateri lahko zmaga le po čistem naključju, cena za sodelovanje pa je vselej visoka, zato jo plača tudi sam, še pred tem pa domačim pošlje paket z veliko vsoto denarja.

Eden torej vedno zmaga, čeprav v resnici zlasti nenehno izgubljajo vsi. Sem in tja se komu nasmehne sreča, toda življenje je navsezadnje le bedno sosledje fizikalnih dogodkov, ki jim ritem narekuje mašina. Film je odličen natanko zaradi nje, saj se tudi sam spremeni v stroj, ki je povsem brezčuten. V njem pravzaprav ne nastopajo ljudje, saj so človeški osebki, ki se znajdejo na skupnem prizorišču, zgolj nujno potrebni fizični objekti, predmeti, izdelki, ki jih potrebuje igra. Prav zaradi tega je vsaka poteza dramatična, natančno določena in izrisana brez filmskih okraskov. Ti niti niso potrebni, saj bi zgolj odvračali pozornost od tega, kar je treba videti.

Enak stroj je namreč tudi kapitalizem, vendar tega v vsakdanjem življenju navadno ne vidimo natanko zaradi okraskov in imaginarijev. V določenem smislu je kajpak dobro, da ga ne vidimo, toda obenem se tudi prepogosto pustimo zaslepiti in prepričati, da nam sploh ni treba videti in vedeti, kakšen je svet v resnici.

Film se s takim odnosom do sveta ne strinja, zato razkaže mašino v vsej njeni brezčutni mašinskosti, obenem pa pričakuje, da bomo o videnem tudi razmislili. In ko na koncu zremo v luč na drugi strani tunela, nam že mora biti jasno, da je dobro, če vsaj kdaj pa kdaj nekoliko odgrnemo zaveso in pogledamo, kaj je na drugi strani, saj se drugače utegne še prehitro zgoditi, da se čez noč spremenimo v žetone, ki jih kapitalistične mašine pač potrebujejo za brezhibno delovanje.

Natanko v tej perspektivi moramo gledati še film Agora, ki ga je režiral španski filmski velikan Alejandro Amenábar, posnet pa je bil leta 2009. V njem spremljamo prepričljivo zgodovinsko dramo iz začetka petega stoletja našega štetja, znotraj katere nastaja nov red sveta, se oblikujejo novi v religiozne dogme zaverovani brezčutni vladarji, ki kamenjajo vsakogar, za katerega so mnenja, da si to zasluži, in se pri tem nenehno sklicujejo na Boga, ki pa ga očitno ne razumejo.

Hipatija iz Aleksandrije, ki jo krščanski končno razglasijo kar za čarovnico, nato pa brezsramno slečejo, kamenjajo kot steklega psa in njeno truplo oziroma kose trupla vlačijo po cestah, verjame v filozofijo, iz katere so se sicer norčevali, in matematiko. Je mlada in pogumna, zato vztraja pri tem, v kar verjame. Njena vera ni kapriciozna – prav nasprotno. Ni obremenjena z nesmiselnimi dogmami, zato se ne sklicuje na stare zapise, češ da so absolutno natančni, kot to počno njeni rablji, spremenjeni v groteskno drhal, jih pa nenehno prebira in se uči iz njih. Vznemirjajo jo vprašanja, na katera takrat ne zna odgovoriti tako rekoč nihče – bodisi zaradi nevednosti bodisi zaradi strahu. In morda zares pride na genialno idejo, da nebesna telesa ne krožijo tako, kot verjamejo vsi, temveč tako, kot je tisoč dvesto let kasneje dokazal Kepler – in tudi tvegal glavo, saj so bili krščanski korporativisti v njegovem času še vedno neverjetno oblastni in predrzni.

Njena smrt je popolna sramota za kristjane, ki niso sposobni razumeti Učiteljevega nauka in njegovega poslanstva. Ne vedo, da je JK sam človek, ki pričakuje od vsakega drugega človeka, da bo uporabljal razum in svojo glavo, da ne bi postal hlapec gospodarjev ali podložnik davno preživelih tradicij. Hipatija je zaradi tega njegova učenka, čeprav se nikoli ni razglašala za kristjanko. Prav zaradi njene pogumne drže si bomo za dolgo zapomnili prizor, ko nariše v mivki elipso in na široko odpre vrata, skozi katera bo po končanem temnem srednjem veku stopil Kepler in se ji zahvalil za to, kar je storila.

Dušan Rutar