6. februar, 2011 | Dušan Rutar

Kraljev govor ali Veliki anarhistični načrt XXII

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Fenomenalni, inteligentni, ironični, duhoviti, obenem pa resni, premišljeni, domišljeni, izpiljeni filmski izlet v večrazsežni svet tako kompleksnega sistema, kot je jezik, na področje vsakdanje rabe govora in psihoanalitičnega raziskovanja, ki ga je Anna O. tako natančno poimenovala talking cure, ter v zasebni svet britanske kraljeve družine z naslovom Kraljev govor (The King’s Speech), ki ga je režiral izvrstni angleški režiser Tom Hooper, nam ne postreže le z izjemno igralsko zasedbo, v kateri izstopata Colin Firth kot kralj George VI, ki je za vlogo pravkar prejel zlati globus, in Geoffrey Rush kot samozavestni analitični terapevt brez diplome Lionel Logue, temveč tudi z globokim vpogledom v samo naravo in logiko hendikepa oziroma tega, kar ima čisto vsak človek nad seboj in pod svojo kožo, kajti kraljevsko jecljanje Njegove visokosti, ki se ga loti terapevt brez obotavljanja in občutkov podrejenosti, ko Visokost stopi predenj, obenem pa še s smelostjo, z duhom in ogromnim znanjem, ni le običajna in zlahka odpravljiva zdravstvena motnja, ki se pokaže predvsem v javnosti, kjer mora kralj vedno znova nastopati in govoriti, temveč je predvsem izvrstna priložnost, odlična odskočna deska za tako imenovano delo na sebi, ki dobiva v obdobju, ko se svet pripravlja na drugo svetovno klanje, dodatne razsežnosti, zaradi katerih postane kralj pomembna zgodovinska osebnost in dobi poseben status v srcih ljudi, svojih podanikov, kajti z njim ne premaga le svoje motnje, temveč se tudi dvigne nad okostenelost imperialističnih kodov, zaradi katerih je njegova težava sploh nastala, obenem pa pokaže gledalcem, kako pomembno je lahko preprosto spoznanje, da nihče ni imun, ko govorimo o hendikepu, odprtosti sveta in zmožnosti za gesto, s katero jo ohranjamo, svet pa kljub zastopnikom zla spreminjamo na bolje, saj nam ni izpod časti, da se najprej priklonimo, nato pa rade volje sprejmemo na svoja pleča breme eksistence in ga nosimo, dokler je treba.

V tej perspektivi je analitikova absolutna neortodoksnost, njegova neverjetna odprtost, zmožnost za neodvisnost, poslušanje in kreativno delo, prepletena s popolnim spoštovanjem Njegove visokosti, prava paša za oči, ušesa in duha, kajti hitro se izkaže, da je odpravljanje motenj več kot preprosto zdravljenje in raba medicinskih pripomočkov oziroma tehnik, ki naj bi bile dobre za vse podobne primere, kajti analitik se brez zadržkov poglobi v življenje vsakega posameznika, ki je enkratno in neponovljivo; tako zato ni le življenje, taka je tudi analiza. Dve zato nista enaki, saj niti ne moreta biti, to pa že pomeni, da bi bilo življenje ljudi na tem planetu bistveno drugačno, če bi zmogli vsaj nekaj tega, kar je sicer značilno za analitično delo, saj bi takoj odpadlo vsaj preveč pogosto ugotavljanje, da ljudje nimajo nikogar, s katerim bi se resnično lahko pogovarjali o sebi, čeprav imajo danes na neoliberalnih svobodnih trgih lahko poleg vseh drugih dobrin še na tisoče in celo milijone ‘prijateljev’, ki se kopičijo nekje na Facebooku.

Kralj seveda uživa ves ugled, ki ga tudi zasluži, saj glede tega ne more biti nobenega dvoma, toda sam ugled in zgodovinski prestiž, ki ga zagotavlja njegovo rojalistično poreklo, preprosto nista dovolj za smela dejanja, ki jih od kralja upravičeno pričakujemo, zato nekaj časa celo vztraja neprijetni občutek, da kralj morda sploh ni sposoben opravljati svoje službe, ki jo tako ali tako sprejme z negotovostjo, s težkim srcem in v dvomih, potem ko odstopi s položaja njegov brat. Sprehod kraljice Elizabeth (Helena Bonham Carter) do skromnih soban Njegove analitične visokosti, ta najde empirična oprijemališča v odločnem Lionelu, ki se niti za trenutek ne obotavlja naslavljati se na kralja z ‘Bertie’, pri čemer ne pozabi dodati, da v njegovem gradu pač veljajo njegova, analitična pravila, je demonstracija izjemnosti in odličnosti človeka, ki mu je popolnoma jasno, da živimo vselej v dveh svetovih, od katerih je eden najpogosteje zamolčan in prezrt, zato ni čudno, da Bertie v odločilnem trenutku reče Lionelu, da se do tistega trenutka pravzaprav sploh še ni z nikomer zares pogovarjal, to pa pomeni, da bi brez odločnosti in inteligence njegove soproge pri tem – v škodo vseh – morda tudi ostalo.

V tem je odličnost, izvrstnost in izjemnost vsake analize, v kateri prepoznavamo globoko logiko samega življenja oziroma eksistence. V diskurzu analize se namreč zares pogovarjamo, tam ne čvekamo in ne ponujamo drug drugemu ‘mnenj’, saj nas zanima resnica, ki z mnenji sploh nima nobene zveze, medtem ko nas simulacije življenja niti malo ne zanimajo. Analiza ima namreč zakonitosti, ki niso v nobeni resni zvezi s pravili vedenja in delovanja v vsakdanjem življenju, zato se analitik nikoli ne obotavlja, ko jih je treba analizirati, dešifrirati, dekonstruirati in včasih samozavestno zavrniti kot patološke – Lionel naredi v nekem trenutku natanko to –, pri čemer življenje aristokratov in njihovi rituali niso nikakršna izjema, pa če so dame in gospodje navzven še tako odlični, zaverovani sami vase in vzvišeni. Prav zaradi tega z žalostjo spoznavamo, kaj vse se je dogajalo za zaprtimi vrati kraljeve družine, katere člani pogosto niso premogli niti zdravega razuma, da bi z vzgojnimi in drugimi prijemi znali preprečiti nastanek psihopatologije, zaradi katere navsezadnje trpi tudi George VI, saj analiza kraljevega jecljanja daleč presega mehanicistično razmišljanje in preproste vaje, za katere sprva naivno in prenagljeno verjamemo, da bi kralju lahko na hitro povrnile glas.

Natanko za glas tudi gre. In to ni zgolj problem anatomije človeških organov, ki so pač nujno potrebni, da človek jasno, glasno in odločno izraža svoja stališča, ideje, zamisli ali kaj drugega, temveč je predvsem problem univerzalne ontološke zmožnosti, da človeško bitje v vsakem okolju, v katerem se znajde, zaupa sebi, se nauči spoštovati samega sebe in se ne ukvarja preveč z vsiljenimi dilemami, s katerimi se na žalost ukvarja veliko tesnobnih ljudi, z dilemami, ki se nanašajo na preprosto, a povsem idiotsko vprašanje Ali sploh smem povedati, kar čutim in želim?

Kralj pri tem ni nobena izjema, kot rečeno. Nihče namreč ni izvzet, ko se odloča o tem, ali bo dobil glas, ali ga bo imel in ga še ohranil, ali pa bo obsojen na molk, večno zadrževanje svojega glasu, občutke neustreznosti, majhnosti in nesposobnosti, notranji nemir, tiho trpljenje, prenašanje bolečine ter nemočno jecljanje, ponavljanje za drugimi in kopiranje, ko je treba odpreti usta in vsem ljudem navkljub odločno povedati, kar je pač treba povedati, kajti na tem svetu je pomembna natanko resnica, ne pa ‘mnenja’, ‘komentarji’ in drugo smetje, ki se rola predvsem po medmrežju, dovolj in preveč pa ga je tudi povsod drugje v vsakdanjem življenju.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
2 x komentirano
  • Zebra je rekel/-la:

    Ja nihče ni brez hendikepa!

  • kljukec s strehe je rekel/-la:

    In vendar si tudi ti napisal komentar. Dober komentar za dober film. Morda zato res nisi moj prijatelj, sem pa z veseljem delil misli s teboj.