Vest

Čeprav pravi vzroki segajo daleč v preteklost oziroma so bolj natančno sistemski – vgrajeni v sam ekonomski sistem, pa začetek globalne ekonomske krize lahko postavimo v leto 2008. Kje smo v letu 2011? Smo se res že izvili iz najhujše krize, kot radi poudarjajo politiki in ekonomisti?

Borze

Če pogledamo globalne borzne indekse, je krize že lep čas konec. Eden najpomembnejših svetovnih borznih indeksov, ameriški Dow Jones na primer, ki je z najvišje vrednosti 14.146 točk (9. oktobra 2007) strmoglavil na vrednost 6.547 točk (9. marca 2009), je zdaj ponovno zrasel na preko 12.000 točk. Borzni špekulanti so se torej spet povrnili na stara pota in prav odlično jim gre, čeprav so ravno borzne špekulacije – s številnimi, za navadne ljudi nerazumljivimi finančnimi inštrumenti – med glavnimi krivci za krizo (Wikipedia).

Banke

Bančniki, ki so z nezmernim in nenadzorovanim kreditiranjem ter z obsežnim špekuliranjem na borznih trgih pomagali zakuhati sedanjo krizo, zdaj poslujejo več kot odlično. Celo tako odlično, da si spet izplačujejo astronomske nagrade.

Države so po izbruhu krize v septembru 2008 v banke “zmetale” več tisoč milijard dolarjev, evrov, jenov in drugih valut. Če bi padle banke, bi se sesul globalni finančni sistem, so nam takrat zatrjevali. Zdaj je večina držav zadolženih “do vratu” in še čez, bankirji pa se vsem posmehujejo “v brk”.

V londonskem Cityu, ki predstavlja središče britanske finančne moči, si bodo tako na primer bankirji za lansko leto razdelili za 7 milijard funtov (dobrih 8,2 milijarde €) denarnih nagrad (Dnevnik). Ne plač, temveč nagrad. Ker so dobro poslovali. Ker imajo visoke dobičke. Politiki jih sicer malo kritizirajo, a ne naredijo nič.

A to ne drži povsem. Politiki so zelo aktivni. Državljanom vztrajno zmanjšujejo vse mogoče pravice (plače, pokojnine, socialne dodatke itd.). Državljani so kaznovani, ker so politiki ogromno denarja zapravili za reševanje bank; države so celo tako zadolžene, da se za delovanje države še dodatno zadolžujejo pri – bankah. Taistih bankah, ki so jih prej reševali. In zdaj z izposojenim denarjem – pri bankah – rešujejo še druge države (npr. Grčijo, Irsko itd.). Razumete logiko?

Korporacije

Številne velike svetovne korporacije poročajo o visokih dobičkih, ob hkratni rekordni nezaposlenosti. V tretjem četrtletju leta 2010 so korporativni dobički ameriških podjetij dosegli celo najvišjo vrednost v zgodovini: 1,695 trilijona $ na letni ravni (New York Times). Številnim korporacijam so v kriznih letih 2008 in 2009 pomagale države (in se zato seveda dodatno zadolžile), še zlasti avtomobilske korporacije so prejele številne oblike pomoči držav (subvencije, nepovratno pomoč, ugodne kredite itd.). Mala podjetja so se morala v tem času znajti sama.

Zdaj so se špekulanti lotili še trgov z dobrinami. “Cene žit naraščajo, čeprav pšenice ne primanjkuje. Samo v letu 2010 je bilo na borzah z žiti 15-krat več prometa, kot znaša letna svetovna proizvodnja žit. Pogoje nam diktirajo špekulanti, ki so se iz gospodarstva preselili na trg kmetijskih surovin,” je nedavno opozoril kmetijski minister Dejan Židan. Zato so se cene žit v enem letu dvignile kar za 130 odstotkov (Dnevnik). Dobički špekulantov in trgovcev pa tudi.

Torej, borzam gre dobro, bankam tudi, velike korporacije imajo visoke dobičke. Zgleda, kot da je krize zares konec. Kriza je torej koristila natanko tistim, ki so jo zakuhali.

Kaj pa ljudje

Medtem pa se velika večina ljudi sooča z vedno manjšimi dohodki in socialnimi pravicami, delajo čedalje dlje in plačujejo vse višje cene za življenjsko pomembne izdelke. Nič čudnega ni, da jih je vedno več na ulicah.

Krize ne samo da ni konec, kriza se je dejansko še poglobila, saj čedalje več ljudi živi vse slabše. Reševanje krize zahteva temeljito reformo finančnega in ekonomskega sistema na splošno. Dokler se politiki tega ne bodo zares lotili, bomo videli še mnogo egiptov in tunizij, tudi v Evropi. In ni res da pravih rešitev ni; predlogi segajo od obdavčenja vseh finančnih transakcij (Tobinov davek), nadzora finančnih institucij, ukinitve davčnih oaz do uvedbe medsebojne delitve za ključne in nekatere druge dobrine in tako naprej.

Ideje so, politične volje pa (še) ne.

Rok Kralj