13. februar, 2011 | Dušan Rutar

Živi mrtveci (Braindead, Peter Jackson, 1992) ali Veliki anarhistični načrt XXIII

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

V duhovitem, z deli teles napolnjenem in s krvjo prepojenem filmu z naslovom Živi mrtveci (Braindead), ki ga je leta 1992 režiral Peter Jackson, dobesedno vidimo tudi Mater kot Velikega Drugega in razumemo, zakaj je Lacan večkrat poudaril, da je za vsako človeško bitje Mati prvi in pogosto tudi edini oziroma zadnji Veliki Drugi, nosilec in zastopnik vsakega mogočega obzorja, znotraj katerega je možna človeška identiteta, so možne misli in je mogoče razmišljati o svetu in – samem Velikem Drugem.

V tem je kajpak tudi nemajhna zadrega, kajti o Velikem Drugem ni mogoče razmišljati neodvisno od njega. Človekova samostojnost je zato mnogo bolj sporna, kot bi rada človeška bitja, zaverovana v iluzije o lastni svobodni volji in zmožnosti za to, da mislijo Boga.

Veliki Drugi ima prav zaradi tega zelo pomembno vlogo v življenju čisto vsakega človeka. Na osnovni ravni niti ni pomembno, kaj si ta o njem misli, kajti v resnici ga ni lahko spoznati in prepoznati. Vanj je mogoče verjeti, mogoče je biti tudi vernik, toda spoznavanje ima povsem drugačne koordinate kakor verovanje.

Stvor je v filmu zares velikanski, neskončno grd in – nevaren. Seveda je prav, da je prikazan na tak način, saj drugače niti ne bi mogli dojeti, zakaj se ga ljudje navadno bojijo in zakaj so fantazme o njem polne srhljivih podob in besed o maščevanju, silni moči in muhavosti. Sina Lionela seveda vabi s sladkimi besedami k sebi, toda ta se ne da več preslepiti. V odločilnem trenutku celo reče Materi: vse življenje si mi govorila laži. Kako si sploh upaš reči kaj takega, osorno odvrne Mati, toda Lionel kljubovalno vztraja.

To je zelo pomembno, saj se ne boji več. Bal se je vse življenje, kot se tudi sicer boji veliko ljudi, njihov strah pa s pridom izkoriščajo pridigarji, dušebrižniki, managerji, politiki in drugi. Mati seveda skuša ubiti njegovo dekle Pakito, rekoč, da ga nobena ženska ne bo nikoli tako ljubila, kot zna ljubiti samo Mati, toda niti to ne naredi na Lionela nobenega vtisa. Dokončno je namreč spoznal, kako surova zna biti Materina brezpogojna ljubezen in kako destruktivna je v resnici. Kljub temu ga Mati pogoltne, potegne ga v svoje velikansko telo, kjer je nekoč že bil. Zmagoslavno se obrne še k Pakiti, ki je povsem nemočna pred njo, toda v ključnem trenutku pogleda iz Materinega telesa Lionel, v roki pa ima amulet, ki ga je ščitil pred zlom vse dotlej. Na koncu ga vrže proč in odjezdi s Pakito novim dogodivščinam naproti, saj ga ne potrebuje več. Vsi, ki so možgansko mrtvi, kar pomeni, da so živi mrtveci, zgorijo v hiši, da za njimi ostane zgolj nekaj pepela.

Zgodba ima univerzalne razsežnosti in je polna arhetipskih podob oziroma idej, nad katerimi bi bil navdušen Jung. O njih ni težko razmišljati, saj jih dobro poznamo. A kljub temu se morda ne zavedamo dovolj, da vse bolj živimo v simuliranih svetovih, v katerih se z nami dogaja natanko to, kar je v naslovu pričujočega filma: postajamo možgansko mrtvi.

Na prvi pogled to seveda ni očitno, toda biti možgansko mrtev pomeni biti tako odvisen od Velikega Drugega, da ne moreš prepoznati njegove narave, zato vanjo preprosto bebavo veruješ. Taka oblika nedoletnosti, o kateri je veliko razmišljal Kant, tudi pomeni, da je človek pripravljen biti ponižni hlapec, krotki podložnik, za katerega je narejen sodobni kapitalizem.

Ta je danes empirični Veliki Drugi. Predstavljamo si ga lahko v obliki gigantskega svobodnega trga, na katerem najdemo dobesedno Vse. Ker je brezmejen, nima nobenega določljivega obzorja. Golta vse in daje vse. Proizvaja, distribuira dobrine oziroma storitve, zato se njegovi hlapci ne pozabijo pohvaliti, da ponuja vsakomur nekaj. Verniki jim prikimavajo, a sluzasto dodajajo: s kapitalizmom je vse v najlepšem redu, le še nekaj vrednot moramo privzgojiti nekaterim ljudem, ki so mu premalo prilagojeni.

Pomembnost in sočasna grozljivost Kapitalizma kot Velikega Drugega je tudi v tem, da v njem ni predvideno, da bodo ljudje še vstopali v medsebojne odnose. Zadeva je kajpak logična: naslavljajo se neposredno na Drugega, ta pa enako neposredno streže njihovim željam. Odnos je neposredovan, pristen in naraven. Nihče namreč ne bo nikoli skrbel za ljudi kot Kapitalizem, če parafraziram Lionelovo Mater. Alternativa zato ne obstaja, medsebojni odnosi v tako posredovanem svetu preprosto niso potrebni, saj je vsakdo v takem odnosu z Drugim, da z njim ni mogoče primerjati nobenega drugega odnosa. Veliki Drugi namreč vsakemu človeškemu bitju zagotavlja in daje Vse – tega človeku potrošniku ne more zagotoviti noben drug odnos. Več kot Vse pač logično ne obstaja, zato tak odnos ne pozna alternative.

Pa vendar Lionel na koncu razsuje Mamo. Seveda naredi to s težkim srcem, a kljub temu najde dovolj moči za odločilno potezo. Z njo uniči tudi mit o Vsem in se zadovolji z Ne-vsem. Zadošča mu Manj-kot-Vse.

Orisana poteza je pomembna za vse sedanje nasprotnike kapitalizma, ki naivno verjamejo, da so subverzivni, samostojni, kritični in samozavestni, v resnici pa so pogosto zgolj hlapci, ki ga s svojim nasprotovanjem podpirajo, kajti Kapitalizem dobesedno potrebuje kritike in njihove komentarje oziroma njihova mnenja, da bi bil še boljši, da bi ponudil še več dobrin in da bi seveda ustvaril še več profitov za nekatere.

Naša naloga je zato povsem drugačna. Narediti moramo korak naprej, vijak je treba priviti za nov obrat. Ne smemo se zadovoljiti z intelektualističnimi iluzijami o lastni subverzivnosti, ki nam jih ponuja sam Kapitalizem. Teorija hendikepa nam lahko pri tem pomaga. Ko Lionel uniči Mater (Kapitalizem), ki skrbi zanj, se osvobodi, njegovo svobodo pa moramo razumeti na ustrezen način.

Tega je najbolj prepričljivo opisal Freud, ko je spregovoril o naravi in funkciji kastracije v simbolnih svetovih. Kastracija v nekem radikalnem smislu seveda pomeni, da nekomu odrežejo tiča, toda ta nekdo ni toliko drugi empirični človek, temveč je natanko Veliki Drugi. Njemu je torej treba nekaj odrezati. Lionelova Mati je seveda falična, zato ga hoče imeti v sebi (dobesedno pogoltne ga). Ko zleze Lionel ven, ni le podoben sluzastemu novorojenemu otroku, temveč je tudi objekt, ki ga Mati dokončno ne more več imeti.
V tem je bistvo tega sijajnega filma. Mati kot Veliki Drugi tako ali tako nima penisa oziroma falusa, kar pomeni, da je vselej že kastrirana. Lepota in prenikavost Freudovega vpogleda v naravo kastracije pa je, da to velja za vsakega Velikega Drugega, ne le za Mater.

Torej velja tudi za današnji Kapitalizem. Natanko njemu je treba nekaj odrezati, saj se ne zaveda, da je ves čas že kastriran. Ker se ne zaveda, ponuja ljudem Vse. Ko bodo ti – natanko v imenu teorije hendikepa – v dovolj velikem številu od njega zahtevali Ne-vse, bo revolucija že v polnem teku, zato se bomo lahko resnično radostili.

Da ne bo nesporazuma. Na tem mestu ne pozivam h krvavi revoluciji, ki morda prav te dni že poteka v nekaterih arabskih državah. Prav nasprotno: pozivam k ideološkemu spopadu, k besedovanju, k majhnim korakom, k neposlušnosti, neubogljivosti v odnosu do Drugega, ki nam nenehno nekaj ponuja, češ da bomo potem, ko bomo sprejeli njegovo ponudbo, zares in dokončno srečni. Samo pomislite, kako revolucionarno je lahko preprosto spoznanje, naslovljeno nazaj na Velikega Drugega: ne, hvala, ne potrebujem tvoje ponudbe, sem že srečen brez nje.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
6 x komentirano
  • Breda je rekel/-la:

    ¸Možganske mrtvece potrebujejo cerkve, vlada, … . Na žalost smo že večina mrtvi!

  • petrovc je rekel/-la:

    DUSAN: tezak komentar! Ne verjamem, da bo vecina razumela! Z vem se strinjam! Samo, oprosti, v enem te dopolnim, ni govora o kapitalizmu! Danes je kapitalizem pase, izginja., kot je izginil komunizem, morda ostaja se v Skandinavskih drzavah in Nemciji, Avstriji! Povsod drugje pa jeze zverski liberalizem!
    V zgodovini je pac tako, ko umre, pogne, hudobni zmaj, izumre tudi pogumni vitez, ker pac ni vec potreben! Tako je tudi skapitalizmom!
    Globalizacija prinasa zverski liberalizem centra!

  • binebone je rekel/-la:

    Glavno šele pride. Depopulacija večine prebivalcev planeta. Gospodarji rabijo samo 500 miljonov sužnjev. Od teh bi samo 70 miljonov azijcev delalo igrače za pankrte gospodarjev. Zmaj še ni pokazal svoje reptilske oblike, ni še začel mahati z repom in bruhati ogenj. Poizkušali bodo v letu 2012. Bavarski iluminati in drugi bavarski kulti, bodo uprizorili invazijo na Združene države pod zaščito združenih narodov (Novega svetovnega reda) v operaciji povrnitvi reda v Ameriki. V primeru internih težav, ki bodo seveda uprizorjeni. vse to v želji uničenja še zadnjega kančka patriotizma in upora Novemu svetovnemu redu. Vizija Georga Washingtona v dolini Forge, v kateri vizije popolnoma pravilno predvidevajo izid revolucionarne vojne, civilne vojne in njen izid in “tretjo preizkušnjo”, ki jo mora Amerika prestati preden vstopi v svojo dokončno usodo. Po tej vojni, tako pravi Washington, ji nobena sila nna Zemlji, nebesih ali peklu ne bo mogla nasprotovati njeni božanski usodi. Sedaj pa to prerokbo primerjajte s prerokbo v Apokalipsi, 12. poglavje.In tako naprej do nove ureditve, Hitlerjeve ureditve. Torej nastaja nova svetovna vlada, ki bo s kombiniranjem superkapitalizma in komunizma pod eno komando, pod njihovo kontrolo. To je motiv Rockefellerja in njegovih zaveznikov. To je zarota? Res obstaja taka zarota, mednarodnega obsega, ki se načrtuje že več generacij in je neverjetno zla v svojih nakanah. Depopulacija večine svetovnega prebivalstva.
    Vse to je govoril član Kongresa Larry P. McDonald, 1976., umrl v letalski nesreči Boinga 747 Korean Arlines, ki so ga sestrelili Rusi. No vidite, sestrelil so potniški avijon zaradi tega človeka.
    Nekak tako so tudi odstranil poljsko vlado.

  • petrovc je rekel/-la:

    binebone: se mi zdi, da citam “Mein Kampf!”

  • Drvar je rekel/-la:

    Revolucija bi bila potrebna, samo evropejci nimamo jajc!

  • Boris_j je rekel/-la:

    Danes je velik sprevržen trik neoliberalizma to, da ljudem slabša življenje na ravneh, ki niso nujno ekonomske narave, vsaj na začetku ne (povečana negotovost, tesnoba, stres, zanemarjanje bližnjih in otrok, kar se pozna šele na dolgi rok…). Zato se bodo zagovorniki prosulega neoliberalizma po koncu krize spet delali neumne kako je “vse v redu”, saj so ekonomski kazalci “normalni”. Le redki pa se vprašajo kaj se dogaja, ko se “ne dogaja nič”, ko je “vse normalno”.