Vest

V sijajni knjigi z naslovom The Handicap Principle, ki sta jo spisala Amots in Avishag Zahavi, izšla pa je že leta 1999 pri Oxford University Press, naletimo na zanimivo, produktivno zamisel, ki sta jo avtorja prvič skušala pojasniti že v sedemdesetih letih XX. stoletja, a takrat ni naletela na odprte glave. Knjiga se namreč prične z opisom nenavadnega naravnega dogajanja, ki ga res ni lahko razumeti in pojasniti, opis pa je pomemben tudi za teorijo in kulturo hendikepa, o kateri že dolgo časa piše avtor tega zapisa in bo pisal tudi v prihodnje, njegovo pisanje pa je mogoče razumeti natanko v luči produktivne zamisli, o kateri bo stekla beseda v nadaljevanju.

Prizor je zares neverjeten. Nekje v afriški savani ali pa kje drugje, saj je vseeno, naključni sprehajalec opazi gazelo, ki se mirno pase in se ozira naokoli. Nato opazi še njenega smrtnega nasprotnika, predatorja, plenilca z močno čeljustjo, nevarnimi čekani, lačnega, sestradanega, ki se nenadoma pojavi nedaleč proč. Sprehajalec bi kajpak pričakoval, da se bo gazela panično in nemudoma podala v beg ter skušala uiti skoraj gotovi smrti, takoj ko ga bo opazila, saj je smisel njenega življenja, da živi čim dlje in prenese kar se da veliko genov naprej, na naslednjo generacijo.

Pa vendar se to ne zgodi, zato je naključni sprehajalec nekoliko osupel in mu mahoma zastane korak. Gazela se namreč mirno pase še naprej in zre nasprotniku naravnost v oči, kot da se ji nikamor ne mudi in kot da plenilca ne jemlje resno. Kako je to mogoče? Nasprotnik se še nekoliko približa prelepi gazeli, kar je seveda logično, saj bi jo rad pojedel, ker je res lačen, ta pa sedaj skače visoko v zrak, namesto da bi bežala. Šele nato začne teči, saj ne želi končati v želodcu lačnega plenilca, kot pač predvideva evolucija. Kaj se je torej zgodilo?

Najprej je očitno, da se gazela ravno ne skriva pred napadalcem in depresivno upa, da je ne bo opazil, ampak se mu jasno razkrije, da jo brez težav opazi. Torej mu že sama sporoča, da ga je zaznala, da ga vidi, da glede tega ni nobenih skrivnosti; vse je popolnoma razvidno in jasno, tu ni nobene neznanke. Napadalec torej dobi nedvoumno sporočilo, da žrtve ne more presenetiti in da z njo pravzaprav ni lahko češenj zobati.

Lekcija je kar se da poučna tudi za človeška bitja, ki živijo v civiliziranih konglomeratih. Živalski napadalec in njegova morebitna žrtev vsekakor medsebojno komunicirata, kot bi rekli v današnjem žargonu. Izmenjujeta si sporočila, signale, znake, zreta drug v drugega in tehtata možnosti za zmago oziroma preživetje. Tu ni nobene zahrbtnosti, nobene hinavščine, nobenega spletkarjenja, nikakršnih dvojnih meril, nobene nemoralnosti. Gazela nasprotniku naravnost v brk pove, naj si nikar ne domišlja, da je lahek plen, kar seveda pomeni, naj raje poskusi srečo kje drugje. Žival ne izgublja energije z brezglavim begom, temveč varčuje z njo, kar je izjemno racionalno početje.

Ali kot pravita avtorja knjige: učinkovitost terja zanesljiva sporočila (signale), ta pa so lahko zanesljiva le, če imajo veliko notranjo vrednost (costly). Morda zapisano najbolje razumemo, če si ogledamo še eno žival in smo pozorni na njeno vedenje. Žival se imenuje pav, pri vsem skupaj pa je pomemben zlasti njen neverjetno razkošni rep, ki ga vsakdo občuduje, če ima le priložnost. Kaj žival dokazuje z njim, kaj sporoča drugim živalim?

Dokazuje, da je zelo pri močeh, kajti tako ogromen rep terja veliko moči in spretnosti, če hočeš hoditi z njim po gozdu in ga razkazovati, saj je pav gozdna žival. Najprej se kajpak zdi, da je okras prej ovira, saj je z njim zlasti težko bežati, kajti tudi pav lahko naleti na kakega nič kaj prijazno razpoloženega mačjega napadalca, ki je njegov naravni sovražnik, da je torej težava, čeprav lahko leti, toda očitno je pav v evolucijskem smislu preživel ravno z njim, saj bi sicer izumrl ali pa bi izumrle vsaj živali z velikanskim repom, saj ne bi mogle dovolj hitro bežati pred napadalci, kar bi pomenilo, da bi imeli današnji pavi majhne repe, kot jih imajo na primer njihove samice. To se ni zgodilo, kar pomeni, da mora biti velikanski rep celo svojevrstna prednost, ne pa ovira v evolucijski tekmi za preživetje.

Obstaja torej logična povezava med sporočili in njihovimi nosilci, dodajata avtorja knjige. Povezava je razumna in zelo preprosta: preživetje ni odvisno od naključij, temveč od zmožnosti, sposobnosti (mastery).

Ključna ideja je tale: hendikep ni invalidnost in ne pomeni, da je nekdo prizadet, nezmožen. Pomeni ravno nasprotno: dokaz, da je zmaga v preživetveni igri odvisna natanko od zmožnosti, ne pa od naključij. Velikanski pavov rep ni njegova telesna hiba, disability, ni težava, ampak je nekaj čisto drugega. V knjigi zato beremo: … they are handicaps in this very special sense: they allow an individual animal to demonstrate its quality (str. xiv).

Kdor je torej zares zmožen, kdor je resnično močan, se ne skriva, ni zahrbten, ne čaka nekje v senci, da bodo drugi spoznali, kako sposoben je, ampak dokazuje svoje zmogljivosti na odprti sceni, kaže jih vsem drugim, kar pomeni, da je samozavesten, pogumen, odločen, močan. Morebitnim nasprotnikom mirno zre naravnost v oči in zlasti varčuje z dragoceno energijo, zato se ne spopada takoj, z vsakim in za vsako ceno.

Najprej so torej pomembna simbolna sporočila, najprej je pomembna njih razlaga, interpretacija; o tem ne moremo dvomiti. Gorje napadalcu, če ni zmožen pravilno razlagati sporočil, ki jih dobiva. Navsezadnje bo ostal brez plena, kar pomeni, da bo lačen in bo morda poginil ali pa vsaj ne bo mogel prenesti svojih genov naprej.

Seveda pa je mogoče na vse skupaj pogledati še iz enega zornega kota. Če gazela ni zares močna in zmožna preživeti, če nima dovolj energije, bo njeno sporočilo napadalcu neprepričljivo. Žival bo porabila nekaj energije že za samo sporočanje, kar bo dodatno zmanjšalo njene možnosti za preživetje; bolje je, da beži že takoj, ko zagleda napadalca.
Kdor torej takoj beži pred napadalcem, jasno sporoča, da morda ravno nima dovolj energije in moči za preživetje, kar pomeni, da jo bo napadalec še hitreje ucvrl za njim.
V človeških svetovih je zelo zanimivo biti opazovalec, ki zbira podatke o tem, kako komunicirajo osebki med seboj, kaj sporočajo drug drugemu, kako razmišljajo o invalidnosti in hendikepu, o zmožnostih in nezmožnostih ljudi za preživetje.

Ljudje invalidnost pogosto razumejo kot nemoč, šibkost, prizadetost, nezmožnost, disability, disqualification, disadvantage. Teorija hendikepa, ki ima svoj vir tudi v evolucijski teoriji, skuša preusmeriti pozornost s takega nekoristnega besednjaka, ki zlasti ni prepričljiv v sodobnih kibernetičnih okoljih, kjer je mogoče na nove načine dokazovati, kaj je zares pomembno v življenju, kaj je resnično vredno in kaj omogoča preživetje na dolgi rok, kdo bo prenesel gene naprej in kdo ne ter kdo bo prenesel naprej kako dobro idejo, kar je še pomembneje.

Dušan Rutar