Vest

Treba se je zavedati, da so vse države Bližnjega Vzhoda, vključno z Izraelom, avtoritarne in na pol v vojnem stanju. So kot sod smodnika, kjer se vsi bojimo kdo bo prižgal zažigalno vrvico. Bližnjevzhodna kriza traja že več kot petdeset let in zaradi nje so se lahko obdržali avtoritarni režimi kakršen je Mubarakov v Egiptu. Da je temu tako, nas prepričujejo podatki o indeksih demokracije, ki jih vsako leto objavlja Economist Intelligence Unit. V teh državah demokratične volitve kakršne poznamo pri nas še zdaleč niso zagotovljene. Zato je srd množic toliko večji. Vsak krvav pogrom nad množicami, ki zahtevajo vzpostavitev demokratične države, bo zato samo za nekaj časa odložil nujne politične in druge spremembe, ki jih protestniki zahtevajo. Če protesti ne bodo uspeli po mirni poti, pa se obeta oborožena vstaja.

Tabela 1: Indeks demokracije 2010

Indeks meri več političnih procesov in ugotavlja štiri tipe političnih režimov:
Legenda:
1. Polne demokracije-indeks je 8-10
2. Omejene demokracije indeks je 6 do 7.9
3. Hibridne režime—indeks je 4 do 5.9
4 Avtoritarne režime-indeks je pod 4

Če primerjam zgornje podatke z mojimi izračuni iz leta 2002, potem je potrebno reči, da je bila situacija v svetu leta 2002 boljša kot je leta 2010 ali 2011. Obetalo se je več demokratičnih režimov in iz evropske perspektive, še bolj pa iz slovenske, se je zdelo , da je demokracija na pohodu. Vendar pa je razvoj dogodkov v prvem desetletju, ne zanemarimo svetovne gospodarske krize pri tem, novega tisočletja pokazal, da zgodovinski dogodki ne potekajo premočrtno, še posebej ne, ko gre za razvoj kapitalističnega svetovnega sistema.

TABELA 2 DEMOKRATIČNI IN NEDEMOKRATIČNI POLITIČNI SISTEMI GLEDE NA RAVEN TRANZICIJE

Viri: (1997): Vanhanen Tatu, Prospects of Democracy, Routledge, London and New York
Legenda:
IPRmin = 3.3-6.3
IPRImin = 5.5 -8.5

Pa pojdimo po vrsti:

1. Demokratičnih držav, ki imajo indeks virov politične oblasti (IPR) nad 6,3 je 76 ali 80,8% od vseh demokratičnih držav, kar pomeni, da je večina držav, ki so presegle izkoriščenost virov, ki so potrebni za demokracijo, že nekaj korakov ali stopenj nad prehodom v demokracijo. Seveda pa med njimi ni držav Bližnjega vzhoda in Podsaharske Afrike, ne Egipta in ne Severne Koreje.

2. Države, ki imajo IPR med 3,3 in 6,3, bolehajo za tem, da imajo nizko izkoriščenost virov za prevzem politične oblasti in za demokratično politično tekmovanje. Takih držav je na svetu 34 ali nekako 19% . Pol od teh ali 50% je demokracij in polovica jih je nedemokracij, kar potem predstavlja zanesljivo mero o tem, da se v tem območju nahajajo države, ki so šele na prehodu v demokracijo. Tudi med temi državami ne bomo našli Egipta.

3. Tiste države, ki imajo IPR pod vrednostjo 3,3 točke, so večinoma nedemokratične, oziroma politične diktature, kjer ne veljajo načela političnega tekmovanja za oblast. Na svetu je takih držav 44 in skorajda nimajo nobenega potenciala za vzpostavitev demokratičnega političnega sistema, ali pa ga imajo zelo malo, saj le 18,2% od vseh kažejo nekatere znake demokratičnega političnega reda, druge pa nimajo na razpolago nobenih virov, dispozicij in možnosti, da bi se demokratizirale.

4. Veliko manj je držav, ki so po kriteriju IPRI na prehodu v demokracijo in imajo indeks med 5,5 in 8,5 odstotnih točk. Med državami na prehodu v demokracijo jih je nekako polovica (47,2 % ali 17), ki jih uvrščamo med demokratično urejene države, polovica (52,8% ali 19) pa je še nedemokratično urejenih držav. Iz naše primerjalne analize izhaja, da večina novo nastalih demokracij oz. postsocialističnih držav južne in vzhodne Evrope spada med države na prehodu v demokracijo in da je ta prehod pretežno determiniran prav z nezadostno izkoriščenostjo virov za prevzem politične oblasti in z družbenim strukturnim neravnotežjem. Egipt pa je država, ki še zdaleč ne dosega teh kvantitativnih kriterijev demokracije.

5. Med državami, ki imajo IPRI pod vrednostjo 5,5 je le 12,9% takšnih, ki še kažejo znake demokracije, druge pa ne izpolnjujejo kriterija demokratičnih ureditev, kar pomeni, da je ta mera demokratizacije dober prediktor za to, ali se bo neka država uvrstila med demokratične ali ne. Držav, ki imajo IPRI pod pragom prehoda v demokracijo, je manj (31) kot tistih, ki imajo pod pragom prehoda v demokracijo IPR (44). Tako je kriterij IPRI strožji, ko obravnavamo neko državo glede tega, kakšne možnosti ima, da bo postala demokratično urejen politični sistem.

Če opazujemo podatke, predstavljene v tabeli 2 v celoti, potem se nam razkrije, da je glavna smer razvoja političnih sistemov v svetu demokratična politična ureditev, saj je dvainpolkrat več držav s parlamentarno demokracijo kot pa nedemokratičnih držav. Če obstajajo strukturni pogoji za nastanek demokracije in so zadostno izkoriščeni viri za prevzem politične oblasti (IPR nad 6,3 in IPRI nad 8,5), potem demokratične politične ureditve prednjačijo pred nedemokratičnimi, napol demokratičnimi državami in diktaturami v še večjih razmerjih. Tedaj je demokratičen sistem trikrat do štirikrat pogostejši politični sistem kot nedemokratičen, obenem pa demokratični sistemi kažejo tudi že precejšnjo mero stabilnosti in obstojnosti v daljših časovnih razdobjih.

Demokratična politična ureditev (70% držav), izkoriščenost virov politične oblasti (nad 6,3) in družbeno strukturno ravnotežje (nad 8,5) gredo vzporedno, saj je nad 80% držav, ki dobro izkoriščajo vire oblasti in okoli 77% držav, ki so družbeno strukturno uravnotežene, tudi demokratično urejenih. Torej gre pri teh dejavnikih demokratizacije za premosorazmerne odnose, kjer pri ohranjanju demokracije ne velja le Lerner-Lipsetova hipoteza o določeni stopnji družbenega bruto produkta na prebivalca, ki omogoča prehod v demokracijo. Za ohranjanje in vzpostavljanje demokratičnih političnih režimov so pomembni tudi družbeno strukturni pogoji, kulturni vzorci ter racionalizacijski potencial politične kulture, ki se med drugim kaže tudi v izkoriščenosti virov za politično oblast. Na nastanek in ohranitev demokracije torej deluje več zunanjih in notranjih dejavnikov, pri čemer je pomemben vpliv vseh teh dejavnikov .

Na osnovi primerjalne analize se da sklepati, da so pomembnejši dejavniki uravnoteženost družbene strukture, izkoriščenost virov za politično oblast oz. virov za pridobivanje politične moči ter dejavniki politične kulture kot pa samo ekonomski dejavniki oz. dejavniki osebnega standarda, ki se kažejo v stopnji DBP na prebivalca. Na vprašanje o tem, kaj zavira in ovira nastanek demokratičnih političnih sistemov in kaj jih vzpodbuja in ohranja, ni enostavnega odgovora. Vsekakor pa je eden izmed odgovorov aktivno državljanstvo oziroma aktivna vloga množic, ki jo znova doživljamo v egiptovski revoluciji. Mubarak je že padel, sedaj mora pasti še njegov režim.

Dr. Janez Kolenc