K psihologiji revolucije ali Veliki anarhistični načrt XXIV
Vprašanje, ki mi ga je zastavil nekdo na enem zadnjih predavanj, je bilo zelo preprosto: Ali ima kapitalizem sploh kakšno alternativo? Tudi odgovor je bilo tak.
Pojdimo po vrsti. Kapitalizem zelo potrebuje psihologijo. Potrebuje psihološke ljudi. Ti morajo biti zavistni, egoistični, egocentrični, tekmovalni in individualistični, neodgovorni. Živeti morajo dinamično, vendar povsem prilagojeno zahtevam kapitalizma. Temeljna vrednota sodobnega psihološkega človeka je zato prilagajanje, sledenje modnim trendom, konformizem. Kapitalizem se ponuja ljudem kot ultimativni Veliki Drugi, ki nenehno skrbi za sprotno zadovoljevanje njihovih potreb in želja. Logika želje pa je taka, da je v svetu imaginarijev in iluzij ni mogoče nikoli zadovoljiti, zato mora biti proizvodnja in poraba dobrin neskončna oziroma brezmejna. Ljudje se vsak zase grebejo, da bi prišli do dobrin, vendar niso nikoli zares zadovoljni, saj nimajo nikoli dovolj; torej je resnično zadovoljen le kapitalizem, ki se ohranja pri življenju natanko z nezadovoljstvom ljudi. V resnici so ljudje frustrirani in nezadovoljni. Torej ni res, da so srečni, ni res, da dobrine zagotavljajo ali omogočajo zadovoljstvo in srečo, čeprav propaganda trdi drugače. Na ravni psihologije ljudi naletimo zato na nezadovoljne egoistične, tekmovalne posameznike, ki sicer kopičijo dobrine, a jih nimajo dovolj niti tedaj, ko jih imajo očitno preveč.
Ti ljudje tudi ne vstopajo v medsebojne odnose, ki bi jim omogočali zadovoljstvo, saj tekmujejo drug z drugim, kar je čisto nekaj drugega, obenem pa se navadno družijo zgolj z ‘našimi’, kar jih dodatno siromaši, saj so ‘naši’ vedno bolj ali manj enaki, kar že po definiciji ne omogoča nobene širine in nobenega bogastva.
Alternativa je zato preprosta: če izhajamo iz vsakdanjega spoznanja o tem, kakšni moramo biti, da bo kapitalizem deloval kot dobro naoljen stroj, lahko z lahkoto izstopimo že, če preprosto prenehamo biti strahopetni egoistični konformisti.
Pred dobrim mesecem dni (decembra 2010) je izšla knjiga z naslovom Vse, kar si delimo (All That We Share). Podnaslov knjige je: Kako rešiti ekonomijo, okolje, medmrežje, demokracijo, občestva in vse drugo, kar pripada vsem nam. Spisal jo je novinar, pisec in urednik Jay Walljasper.
Osnovna ideja knjige je izjemno preprosta, nanjo pa se opira tudi moj odgovor na zgoraj zastavljeno in zapisano vprašanje. Ideja je tale: Za spremembo sveta potrebujemo zgolj to, kar si delimo. Ideja je zanimiva ne le strukturno, temveč tudi psihološko. Strukturno je zanimiva, ker živimo na planetu, ki ne more postati naša lastnina, psihološko pa zato, ker lahko kadarkoli zamenjamo svoje ideje za boljše, bolj produktivne. Primer: zlorabljamo planet, na katerem živimo, in se obnašamo, kot da je potrošna dobrina, s katero lahko delamo, kar hočemo; ko bomo spoznali, da je planet kraj, kjer se lahko srečujemo drug z drugim in pripadamo temu, kar ustvarimo, bomo cenili ne le svet, v katerem lahko živimo, temveč tudi sebe in drug drugega.
Alternativa temu, kar potrebuje kapitalizem (egoizem, zavidanje, tekmovalnost, agresivnost, individualizem, egocentričnost, neodgovornost, konformizem), nastaja v drugem vesolju. Če si nekaj delimo, se namreč srečujemo. Če se srečujemo, se spoznavamo, a ne kot nasprotniki ali sovražniki. Če se spoznavamo, imamo priložnost, da se vse bolj cenimo. Če se vse bolj cenimo, si ne zavidamo. Če si ne zavidamo, sodelujemo. Če sodelujemo, imamo več med seboj. Če imamo več med seboj, si več lahko delimo. Če si več delimo, se srečujemo v vedno novih svetovih.
Človek je predvsem duhovno, simbolno, nomadsko bitje. To pomeni, da je jezikovo bitje, ki potrebuje druga simbolna bitja, s katerimi se srečuje, se z njimi pogovarja; pomeni predvsem to, da lahko govori, uporablja jezik, kreira ideje, zamisli in jih deli z drugimi ljudmi, saj govorjenje po definiciji terja najmanj dva človeka. V tem smislu je vsak človek enak vsakemu drugemu človeku. Zadovoljstva in sreče ne prinašajo materialne dobrine, ampak oboje zagotavljajo drugi ljudje, s katerimi se srečujemo, se z njimi pogovarjamo in se skupaj odpravljamo v nove simbolne svetove, ki jih ustvarjamo z jezikom. In kdor je bolj zadovoljen z življenjem, kdor je srečen, lahko več daje oziroma deli z drugimi.
Kapitalizma je lahko v trenutku konec, če se ljudje množično začnejo vesti kot duhovna in simbolna bitja, zavezana načelu srečevanj in medsebojne delitve. H knjigi Vse, kar si delimo zato sodi knjiga z naslovom Raven duha (The Spirit Level), ki sta jo spisala Richard Wilkinson in Kate Pickett, izšla pa je lansko leto pri založbi Penguin. Tudi njena osnovna ideja je preprosta: Ne potrebujemo zelo pametnih idej, kako ustvariti boljši svet, saj zadoščajo že spoznanja o koristnosti večje enakosti med ljudmi za vse.
Spoznanje je pomembno, če o njem razmišljamo v luči tega, kar nam v glavnem prinaša vsakdanje življenje. Avtorja povzemata naše izkušnje, ki se nenehno ponavljajo, zato jih velja še enkrat zapisati: paradoksno je, da nam materialni in tehnični dosežki prinašajo tudi depresivne in tesnobne občutke, neprestano skrb o tem, kako nas vidijo drugi ljudje, nezaupanje v prijateljske odnose in negotovost, odvisnost od potrošništva ter tako rekoč ne omogočajo občestvenega življenja. Seveda, saj mora vsakdo skrbeti zase, za svoje iluzorne želje, identitete in vse drugo, kar je domnevno potrebno za ‘uspeh’ v kapitalističnem življenju, za svoj mali svet, za katerega verjame, da je nenehno ogrožen, v nevarnosti, da razpade. Naši odnosi so zato pogosto napeti, polni strahu in tesnobe, čustvenega zadovoljstva je komaj za vzorec, zato se zadevamo s hrano, pijačo, z zabavo, informacijami, s podatki, z znanjem, mnenji, z obsesivnim nakupovanjem, s psihoaktivnimi substancami, z alkoholom, drogami, s simulakri in simulacijami.
Čustvenega, mentalnega, duševnega, duhovnega, simbolnega trpljenja je na tem svetu zato veliko več, kot verjamejo ljudje. Vsak dan ga kopičijo, zato verjamejo, da potrebujejo še svetovalce, jasnovidce, polagalce rok, terapevte, dušebrižnike in druge, ki jim za drag denar prodajajo še nasvete, horoskope, vraže, klišeje, žargon, napotke, predloge, energije, amulete in drugo, da bi se nekako očistili, okrepili in končno vendarle našli košček sreče.
Ljudje smo zaradi vsega naštetega predvsem ujetniki. Zaprti smo v to, kar imenuje Adorno železna kletka racionalnosti. Namesto da bi si delili, skušamo biti še bolj egoistični, agresivni, napadalni, prodorni in sebični, toda zaradi tega se počutimo še slabše, saj poti, na katere se podajamo, preprosto ne vodijo v pravo smer.
Izhod je torej sorazmerno preprost. Ustvarimo ga lahko že danes. Nič ne stane in nič ne boli, prinaša pa občutek zadovoljstva, osebne izpolnitve, sreče, smisla življenja in spoznanje, da se trpljenje ljudi zmanjšuje že s tem, ko delimo z njimi, namesto da tekmujemo.
Dušan Rutar
komunizem je propadel, daj, zapomni si že to!
anarhizem je pa človeštvu doprinesel samo množične poboje v Španiji!
človek se razlikuje od živali po zavesti; pa ima v materialnem bivanju več živalskosti kot zavesti, zato so vojne, te hito dvigujejo zavedanje, ko trpiš, ko se sprašuješ čemu je to potrebno. Preje zaradi skromnega negovanje zavesti , kar nas dela ljudi nega ne počnemo. Zakaj , ker oblastniki subtilno “brez udbe” javno izvajajo vzorce “črede” in ti ponujajo vse kar ne porebuješ opa kar porebuješ!
KAKO DELUJE ? sistem deluje!
Več lahko izveš ih najstarešega epa MAHABHARATE, pa si lahko “razširiš” zavest . KONEC.
Tipičen odgovor, ki samo nakazuje, da danes živimo bolj brez idej kot pa kadarkoli v zgodovini. Ta pravi nietzchejanski “zadnji ljudje” smo, ki se utapljajo v sterilnem hedonizmu. Če kdorkoli podvomi v to, pa je takoj ožigosan kot “komunist”. Kajti res je, znotraj kapitalizma ni nobene alternative, zato resnično nove stvari in novi družbeni eksperimenti, ne bodo nikoli nastajali znotraj profitno orientirane paradigme. Razen “po nesreči”, kadar je nekaj izumljeno in je potem nepričakovano uporabljeno proti interesom izumiteljev.
Ali bomo v prihodnje živeli v bolj egalitarni družbi, ali pa sledi avtoritarni kapitalizem po kitajsko ali še kaj hujšega. Ljudje so čedalje bolj nezadovoljni, 60% ljudi po raziskavah samo v Sloveniji že danes trpi za izgorelostjo, česar individualistično, parcialno reševanje problemov, ne more nikoli odpraviti.
Pa še nekaj je, nekaj kar se v zgodovini še ni zgodilo. Nezadovoljni in besni ljudje imajo vse manj otrok. Razni “konservativci” so bili vedno premeteni, ko so poudarjali pomen družine, ki služi kot nadzorna kletka.
Če ima človek družino, je mnogo manj verjetno, da se bo šel neko revolucionarno ali pa kakršnokoli drugo dejavnost. Zato napovedujem možnost, da se bodo v t.i. “razvitem svetu” v nekaj letih ali desetletjih oblikovale teroristične frakcije, sestavljene iz posameznikov ki ne bodo imeli nobene prihodnosti, nobenega upanja in seveda, nobenih otrok. Avtoritarni kapitalizem in avtoritarna politična struktura bosta potrebna natanko zaradi tega, ker ne bosta več mogla po “mehki” poti krotiti ekscecov, ki jih kapitalizem sam povzroča s svojim “normalnim delovanjem”.
Giuseppe Mazzini je dal glavne obrise treh svetovnih vojn, ki jih je dobil v pismu od Alberta Pikea v letu 1871.
V prvi svetovni vojni bodo vrgli ruske cesarje po spopadu med britanskim in nemškim cesarstvom.
Druga svetovna vojna bo prinesla tako moč političnemu cionizmu, da bo to prineslo do ustanovitve države Izrael v Palestini. In kaj je Pike povedal o tretji svetovni vojni. Tretja svetovna vojna se bo začela zaradi izkoriščanja razlik, ki jih bodo sprovociral Iluminati med cionisti in vodji muslimanov. Ta vojna se mora voditi tako, da se bodo muslimani in judi uničili med sabo. Med tem se bodo drugi narodi še enkrat razdelili med sabo zaradi tega vprašanja, in se bodo pri tem morali boriti do svoje fizične, moralne, duhovne in ekonomske izčrpanosti do samega konca…
…Izpustili bomo z verig nihiliste in ateiste in s tem povzročili veliko družbeno kataklizmo, ki bo v svoji strahoti narodom jasno dal na znanje učinka vsesplošnega ateizma, izvora najhujšega divjaštva in najbolj krvavih neredov. Potem se bodo morali ljudje širom sveta braniti od svetovne manjšine, ki bo predstavljala revolucionarje in jih bodo morali iztrebiti, in večina bo razočarana nad krščanštvom, katerega bo diestični duh brez kompasa ali prave smeri. Vsi si bodo želeli nekakega ideala in da bi mu izkazovali spoštovanje in sprejeli bodo potem resnično svetlobo preko univerzalne čiste doktrine Luciferja, ki se bo končno pokazal javnosti. Vse to bo izhajalo iz iz širšega reakcionarnega gibanja, ki bo nastal po uničenju krščanstva in ateizma, ki bodo obenem pod kontrolo in uničeni. Torej, ko se Judi zbudijo bodo videli, da so prav tako od teh ljudi namenjeni žrtvovanju in da bodo samo sredstvo za doseganje cilja - svetovne prevlade Iluminatov.
In kje tukaj notri se vidite?
Binebone: “…ateizma, izvora najhujšega divjaštva in najbolj krvavih neredov.”
bejž no, slišal sem že za vojne in poboje v imenu boga, pravzaprav je bila večina takih, medtem ko v imenu ateizma še nihče nikoli ni pobijal ljudi. Ali ni celo bolj logično, da bi se ljudje prej prenehali pobijati med sabo, če bi bili vsi ateisti?
Slišal si. Seveda moraš imeti ušesa zmerom na “ON”! Slišal boš potem celostno sliko slišenega. nekaj v tej smeri vidimo sedaj na Bližnjem vzhodu. Rocshildsko - iluminatsko - judovski načrt v teh državah in širše treba organizirati ,,narodne revolucije” s pomočjo manipulacij bodo sedajne režime zamenjati s takimi, ki jih želijo privesti na oblast. Rotschilski agent Henry Kissinger je pred temi dejanji potrdil tak načrt. Rekel je to je šele uvod prvega dela drame, ki se bo tam odigrala. Se je, ne?
Nadaljevanje sledi…
Aja, pozabil sem na “Rocshilde” in judovske iluminate.
Ko rečeš “nadaljevanje sledi”, upam da imaš v mislih dogodke, ne nadaljevanja svojih povzetkov Cajgajsta in podobno znanstvenih prispevkov z youtube-a.
Seveda. Sedaj pozivajo na revolucijo na Hrvaškem si že zasledil na youtube-yu? Ljudje iz sence, Modus operandi. In delovenje izpostavljenega Rocshildskega judovskega miljarderja in financerja takih prevratov Georgea Sorosa.
Nekolikanj preseneča, da nihče od hendikepsov ne komentira kolumne Dr Rutarja, vsai iz spoštovanja, in če nihče drug nima mnenja, ga imam jaz;
Dr Rutarja kritika kapitalizma in še bolj alternativa slednjemu spominja na utopični socializem, in da povečevanje socialnih razlik ustvarja dobesedno nezdrave družbe, prav tako ni posebej nova ideja. Taisti Richard Wilkinson, ki ga omenja, jo je lansiral že l. 1996 v svoji knjigi Unhealthy Socities (povzetek, če to sploh kdo bere, na http://homepage.ntlworld.com/marek.kohn/unequal.html), ki ji po potrošniško-kapitalistični logiki stvari, The Spirit Level sledi kot sequel.
Težko se je strinjati, ubikvitetnosti potrošniške miselnosti navkljub, da je “Temeljna vrednota sodobnega psihološkega človeka” (in eo ipso kapitalizma) “prilagajanje, sledenje modnim trendom, konformizem.” Nasprotno, temeljna vrednota kapitalizma je ravno nekonformizem, kreativnost, ideja, inovativnost, ustvarjanje vrednosti, reševanje in ne ustvarjanje problemov tam, kjer jih ni.
Idealni svet, ki bo v trenutku zrušil kapitalizem, svet kot ga opisuje Dr Rutar, svet “duhovnih in simbolnih bitij, zavezanih načelu srečevanj in medsebojne delitve” zveni že kar new-ageovsko, v bele tunike oblečena, vseh spon materializma osvobojena duhovna bitja plešejo ples enakosti in ljubezni, enako naivno newagevsko kot samoklicani zdravilci, polagalci rok in “jasnovidci” in drugi šarlatani, ki jih omenjate.
Poskusov ustvariti egalitarno mikro-družbo “duhovnih bitij zavezanih načelom delitve” namreč ne manjka, od Auroville-a v Indiji do Damanhurske Federacije v Italiji. Rezultati? Plemeniti poskusi se izrodijo se v kulte (ker so za “osvoboditev” potrebni miselni preskoki, zanje pa guruji), v ekonomske, socialne in duhovne ječe, vrstijo se davčne utaje in zlorabe. Poskusi alternative kapitalizmu in potrošništvu hitro postanejo zelo kapitalistični in potrošniški. Možganski kirurgi pač niso pripravljeni svojih s trudom pridobljenih sposobnosti v imenu duhovnosti in enakosti deliti za ure joge ali kilo bio koruze. The road to hell is paved with good intentions.
Pojavi, ki jih opisuje Dr Rutar, potrošništvo in iz njega izhajajoče frustracije, tesnoba, ogroženost itd. so pri delu populacije nesporni, ne pa tudi neizogibni. Kot da dr Rutarju manjka zaupanja v sposobnost prilagajanja človeka.
Za kapitalizem ne gre skrbeti, vsak sistem z inherentno napako se sčasoma sesuje in kapitalizem je prestal test časa, tudi zato ker se je prilagajal in prilagajal se bo naprej, evolutivno, brez velikih idej in velikih vodij.
Dr Rutar pravi, da kapitalizem potrebuje “psihološke ljudi, ki da morajo biti zavistni, egoistični, egocentrični, tekmovalni in individualistični, neodgovorni.” Tekmovalni, vsekakor. In kaj je narobe s tem, da želijo ljudje iz sebe narediti maksimum in za vloženi trud dobiti priznanje? Neodgovorni, niti pod razno. Ravno osebna odgovornost, ki zajema tudi zdrav egoizem, je kapitalizmu nujno potrebna, sicer podjetja ne morejo učinkovito delovati, potrošniki npr. se pretirano zakreditirajo, kupujejo balone in doživljamo recesije. Torej prej velja nasprotno, pretirano potrošništvo oz. kreditiranje le-tega je grožnja kapitalizmu, ker povzroča recesije. A te se že ves čas ciklično izmenjujejo z obdobji booma, samo naš zgodovinski spomin je prekratek, da bi to, že kar predvidljivo cikličnost opazili.
Skozi tekste dr Rutarja in na teh straneh nasploh je čutiti neko moralno obsojanje kapitalizma kot krivičnega in krutega sistema, socialnega darvinizma kot ultimativnega zla, pri čemur je lahko pozabiti, da Darwin ne govori o preživetju najmočnejših, ampako preživetju najbolj prilagodljivih. In med vsemi družbenimi sistemi je ravno kapitalizem daleč najbolj prilagodljiv.
Ob vsaki veliki gospodarski krizi, in ni jih anjkalo, so se pojavljale alternative, to čemur danes pravimo new age in iskanje krivcev. Socializem je bil že ena takih alternativ, ki delujejo samo na papirju in enako velja za vse revolucije in velike ideje. Evolucija deluje, dokazano, tudi pri družnenih sistemih in ni ne potrebno ne smiselno “v trenutku rušiti” kapitalizma, ker deluje bolje od alternativ.
Ostalo kar navaja dr Rutar, da materialne dobrine ne prinesejo sreče ipd., so truizmi, ki mejijo že na demagogijo in željo po všečnosti, kot argument postavljeni tezi nimajo potrebne teže.
Leiito, vsa čast za odličen Rutarju na njegove take in drugačne že malo “zakompleksane” poduke.
…odličen odgovor…
“Nasprotno, temeljna vrednota kapitalizma je ravno nekonformizem, kreativnost, ideja, inovativnost, ustvarjanje vrednosti, reševanje in ne ustvarjanje problemov tam, kjer jih ni.”
Ampak SAMO v profitnih terminih, drugače pa ne. Treba se je nekaj zavedati: obstajajo PROFITNI interesi in obstajajo SPOZNAVNI interesi, med njima je razpoka, Grand Canyon, Himalaja če hočete. To sta dva povsem različna svetova. Ko je človek ujet v strast spoznavnih interesov, bi rad svet strastno razumel, ko je ujet v profitne interese pa le strastno izkoristil vse kar je v njem, spoznaval pa le toliko, da bi ga še bolje izkoristil.
Zato se povsem strinjam. Kapitalizem še kako nagrajuje inovativnost in kreativnost, še več, potrebuje ju kot telo potrebuje vodo. A kreativnost, oz. ustvarjalnost, je nagrajena le dokler je strogo znotraj profitnih obzorij. Zato ni nič čudnega kako se na straneh poslovnega tiska neprestano kitijo računalničarji in managerski guruji, ne pa fiziki, kaj šele filozofi. Toda, ali so to edini kreativni ljudje na tem svetu? Jasno da ne.
Če materialne dobrine ne prinašajo sreče, potem imamo pa zelo veliko nsrečnih ljudi v SD, ZARES in LDS.
Očitno so radi nsrečni in še bolj nesrečni bi radi postali.
Tud jaz bi bil nesrečen.
Help Borut, Katarina & Gregor !!!
Kapitalizem? Sedaj nastaja tatalitarna demokracija novega svetovnega reda.
Svetovna financ elita, ki nadzira ameriško vojsko, vojaško industrijo in svetovno naftno industrijo, z ‘vojno proti terorizmu’ nadaljuje politiko popolne prevlade nad planetom. Zardi njihovih političnih interesov so razpadle države v vzhodni Evropi in centralni Aziji; vojne v Afganistanu na Bližnjem vzhodu in v Afriki so njihove vojne za energijo in surovine; njihova grabežljivost je razvite zahodne države potisnila v eno najhujših finančnih in gospodarskih kriz. Torej ne bo nobenega novega in povečanega zagona gopodarstva. Vse kar se bo v bližnji prihodnosti povečalo, bodo čedalje večje stiske ljudi preko celega planeta, čedalje večja revščina, lakota, brezposelnost in vse splošna apatija. Torej sedaj smo priča izredno teškim časom. Katero pot bomo ubrali?
Resnični utopisti, so ravno dandanašnji “orto verniki” v neskončnost kapitalizma. So prav posebne vrste utopisti, tehno-utopisti namreč. Kajti če nočeš verjeti v družbene in politične spremembe, potem ti kajpak ostane le še vera v tehnološke in v to kako nas bodo prav te odrešile družbenih tegob. A še do danes nas niso, zato ne vem kako naj bi nas v prihodnje.