Vest

Prejšnji teden je vode v Sloveniji razburkal eden italijanskih skesancev, oziroma »pentitov«, kot jim pravijo pri naših sosedih, ki je v svojem intervjuju med drugim povedal, da je Slovenija »raj za mafijce«, ki da se pri nas počutijo povsem brezskrbne, da je tako zaradi tega, ker Slovenija »nima protimafijskih zakonov« in zaradi tega, ker so naše državne institucije na plačilnih spiskih mafijskih družin, in to ne samo italijanskih, ampak tudi tistih iz drugih držav, ki bi naj pri nas celo vlagale svoje protipravno pridobljene dobičke. Je to res? Smo res mafijska država, kot so si nekateri prevedli izjave italijanskega kriminalca? So naši državni organi res vsi po vrsti skorumpirani?
Pa gremo po vrsti…

Skesanci so, zlasti to velja za italijanske, zelo čudne vrste tiči,to priča že njihov naziv. Saj, kaj pa naj bi njihove pripovedi pomenile drugega kot pa to, da so se pokesali zaradi storjenih hudodelstev in se zdaj želijo oprati krivde tako, da sodelujejo z državo? To seveda pomeni, da njihova pripoved še zdaleč ni objektivna ali nepristranska, ker vedo, da morajo svojim sogovornikom ponuditi zelo veliko, že zaradi tega, da bi se pristojne institucije z njimi sploh spustile v razpravo o morebitnih odpustkih za storjena kazniva dejanja. Tega, na žalost, nisem vedel pred leti, ko sem se še kot kriminalist srečal s prvim italijanskim skesancem v življenju. Takrat je bila zadeva še hujša kot te dni: vsi italijanski časopisi so bili polni izpovedi enega njihovih kriminalcev o tem, kako se preko Slovenije v njihovi smeri tihotapi orožje in še kaj drugega, objavljale so se karte z vrisanimi potmi tihotapcev, slovenska policija pa o tem ni imela pojma. Seveda smo takoj vzpostavili stik z italijanskimi varnostnimi organi in jih prosili za podatke. Dobili smo jih, pa ne samo to, italijanski kolegi so nas tudi obiskali ter s seboj prinesli »dokaze«: cel kup časopisnih člankov, sestavljenih na podlagi izjav njihovega skesanca! Najprej smo mislili, da se šalijo, ko pa je postalo jasno, da s temi »dokazi« mislijo resno, smo se jim zahvalili za sodelovanje in z veliko muko pozabili na gromozansko željo, da bi tudi javnosti predstavili njihov, za resno policijo povsem nepredstavljiv način dela. »Dobro«, smo si mislili, »se zgodi«. No, potem se je tako zgodilo še drugič, pa tretjič in tako naprej, videli smo tudi, kako italijanski policisti in obveščevalci varujejo skesance, v kakšnih okoljih jih nastanijo in postalo nam je jasno, da se tem tipom splača pripovedovati takšne pravljice. Torej pravilo številka ena: kar pove skesanec, ni nujno vse res!

Pa recimo, da je bil zadnji skesani kriminalec iskren, da si ni nič izmislil ali v ničemer pretiraval. To, da pripadniki raznih organiziranih kriminalnih združb hodijo k nam na oddih, je znano že dolgo - pa ne hodijo k nam samo zaradi tega, ker je Slovenija lepa in ker imajo pri nas mir pred policijo, ne, takšna je bila zavestna odločitev vodij največjih organiziranih kriminalnih združb iz Evrope pred kakšnimi petnajstimi leti na zdaj že legendarnem sestanku v Pragi. Tam se je namreč srečala krema evropskega kriminala, da bi si po padcu železne zavese na novo razdelila interesna področja, oziroma določila, v kateri od novonastalih držav bodo operirale ruske in v katerih italijanske kriminalne združbe. Po zelo zanesljivih podatkih – češka policija je zadevo spremljala in udeležence sestanka celo aretirala, pa jih potem spustila, ker pri njih niso storili nobenega kaznivega dejanja – Slovenija kot področje, kjer bodo razvijali svoje kriminalne aktivnosti, sploh ni bila omenjena. Omenili so jo samo takrat, ko so se pogovarjali, kam bodo hodili na dopust. Takšna odločitev je imela zelo predvidljive posledice: pri nas smo res začeli beležiti povečano število pripadnikov italijanskih kriminalnih združb, ki pa se niti od daleč niso približali kakšnemu kaznivemu dejanju, na podlagi katerega bi lahko zoper njih vsaj malo bolj resno ukrepali. Približno v takšnem položaju, celo slabšem, je danes tudi Ciper, za katerega se govori, da služi kot pralnica denarja predvsem za ruske organizirane kriminalne združbe. Pa je zaradi tega Ciper izredno varna država, v kateri je zelo malo možnosti, da bi postali žrtev hudega kaznivega dejanja – resnim kriminalcem namreč niti na kraj pameti ne pade, da bi žagali vejo, na kateri sedijo. To velja tudi za Slovenijo: zakaj bi se člani italijanskih mafijskih družin pri nas izpostavljali in izvajali kazniva dejanja, če pa bi s tem izgubili atraktivno turistično destinacijo v neposredni bližini? Zato se seveda pri nas počutijo varno, ker vedo, da slovenski organi odkrivanja in pregona nimajo popolnoma nobene podlage, da bi ukrepali zoper njih. Do tega bi lahko prišlo, če bi jim potrebne podatke posredovali italijanski kolegi, ti pa za to, razen v skrajnih primerih, niso pretirano navdušeni. Torej pravilo številka dva: tudi kriminalci znajo zelo logično razmišljati! Seveda to ne pomeni, da so slovenski policisti navdušeni nad tem, da se jim po domačem dvorišču sprehajajo evropske kriminalne zvezde, a zgolj interni policijski podatki in antipatije v pravni državi niso dovolj za začetek resnih pravnih postopkov.

Kaj pa očitek o skorumpiranosti slovenskih institucij? Seveda pred korupcijo ni imun nihče, toda zavedajmo se, da govorimo o hudih kriminalcih, ki denarja kar tako ne mečejo stran. Če torej podkupujejo, podkupujejo za to, da bi nekaj dobili. Kaj pa bi to pri nas lahko bilo? Varnost pred ukrepi policije ne, ker ta brez utemeljenih razlogov tako ne more začeti s postopki. Morebitna dovoljenja za bivanje tudi ne, ker pri nas lahko bivajo čisto legalno. Velikih možnosti za morebitne investicijske posle pri nas v javnem sektorju ni, tam bi lahko kvečjemu poskušali priti v poštev kot izvajalci, to pa jih zagotovo ne zanima. Zakaj bi torej ti hudi kriminalci, racionalni kot so, metali denar skozi okno? Resnici na ljubo je treba povedati, da smo pred mnogimi leti takšen primer res imeli: pri nas se je pojavil ruski »poslovnež«, ki si je zadal za cilj, da bo pridobil slovensko državljanstvo. Kar dobro mu je šlo: bil je zelo bogat in v nekaj mesecih je priplezal na vrh takratne slovenske socialne lestvice, družil se je z ministri, državnimi sekretarji, jih gostil na svoji jahti…To smo seveda opazili tudi na policiji in že po nekaj osnovnih preverkah smo ugotovili, da imamo opravka s kriminalcem, ki pa pri nas tudi ni izvajal kaznivih dejanj. Od tod naprej je bila zadeva zgolj še rutinska: čeprav zoper njega nismo mogli uporabiti preiskovalnih pooblastil, smo mu življenje tako zagrenili z raznimi »malenkostmi«, da se je tip raje preselil v sosednjo Avstrijo. Ker pa je bil v Celovcu še vedno preveč blizu Sloveniji, smo ga zatožili avstrijskim kolegom in kmalu jo je pobrisal tudi od tam. Nauk te zgodbe je zelo preprost: v tako majhnem okolju, kot je naša država, bi kakršnokoli resno »investiranje« v državne uradnike takoj postalo zelo opazno. Velja si torej zapomniti pravilo številka tri: resni kriminalci podkupujejo samo takrat, ko imajo za to resen razlog!

Pomudimo se še ob možnih vlaganjih mafijskih družin v slovensko gospodarstvo. Tokrat nas ob dejstvu, da smo tako zelo majhni in bi tudi to težko šlo mimo neopaženo, rešuje še nekaj: Slovenija je tujim investicijam skrajno nenaklonjena država. Ker to velja za investicije iz poštenih in nespornih virov, tem bolj velja tudi za tiste druge, kjer poreklo denarja ni najbolj čisto ali nesporno. Pa tudi: ali se kdo spomni, da bi v katerokoli slovensko resno podjetje v zadnjih letih pritekla večja količina svežega kapitala neznanega izvora? Bili smo blizu v eni od slovenskih tim. »tajkunskih« zgodb, pa se vseeno ni zgodilo. Količin denarja, s katerimi razpolagajo velike tuje organizirane kriminalne združbe, v Sloveniji enostavno ni kam investirati, če pa že, potem ne brez povzročanja ogromne pozornosti. In spet bi bilo delo za policijo… Torej tudi temu koščku zgodbe skesanca ne gre kar tako verjeti. Verjamemo pa lahko pravilu številka štiri: slovensko gospodarstvo je premajhno in že v osnovi preveč neprijazno za kapital, s katerim razpolagajo evropski kriminalci!

Vse našteto seveda ne pomeni, da se je skesanec v vseh točkah svojega pogovora, ki se nanašajo na Slovenijo, preprosto zlagal. On je samo razložil zadeve iz svoje perspektive, ki pa je po povedanem bila bolj žabja kot ptičja. Samo zaradi njegove pripovedi Slovenija torej ni mafijska država, kar pa še ne pomeni, da to vsaj delno ne drži: mi smo kar sami proizvedli čisto dovolj svojih kriminalcev, predvsem na področju gospodarskega in njemu podobnega kriminala, od katerih so nekateri še danes zelo spoštovani člani te družbe! K ne najbolj pravni situaciji pri nas pa je še bolj od kriminalcev samih pripomogla pasivnost tistih, ki bi že prvo sekundo po osamosvojitvi morali začeti pometati z njimi, raznih nadzornih organov torej. Še najbolj iz politično motiviranih vzrokov mreže zakona pri nas še danes pogosto nočejo in nočejo ujeti pravih rib, če pa se to že zgodi, so za kriminalce proglašeni ribiči in ne njihov zakonit plen. Čeprav ne iz razlogov, na katerih je gradil svojo zgodbo, je skesanec torej vsaj delno imel prav. Tega na žalost še ne more spremeniti tudi močno izboljšano delo policije v zadnjih dveh letih, če pa se bodo slučajno vrnili še časi izpred teh dveh let, je glede na takratne politične in policijske prakse brez velikega tveganja možno predvideti, da se bo ocena skesanca o Sloveniji kot mafijski državi v celoti uresničila.

Drago Kos