Vest

Strokovnjaki OECD bi del javnih sredstev vzeli osnovnemu in srednjemu šolstvu - ker da se javni denar tu porablja premalo učinkovito - in ga namenili visokemu. Češka, Madžarska in druge primerljive države, je bilo slišati, dosegajo podobne rezultate v znanju kot Slovenija, a s precej manj denarja. Udeležence konference na Brdu so prejšnji teden, najbolj razburila priporočila o zapiranju in združevanju podružničnih šol, krčenju števila učiteljev, vzgojiteljev in nepedagoškega osebja ter povečevanju števila otrok v razredih in vrtčevskih skupinah. Izvedenci OECD sicer priznavajo, da je koristno, da delež otrok, vključenih v vrtce, narašča - to koristi zlasti otrokom iz socialno prikrajšanih okolij - toda stroški za to naj bi bili primerjalno previsoki.

Privarčevani denar bi, kot rečeno, namenili visokemu šolstvu, ki pa je tako podhranjeno, da potrebuje še dodatne vire. Z uvedbo šolnin in posojil, katerih vračilo bi bilo odvisno od prihodnjega dohodka študenta, bi rešili več težav: skrajšali bi študij, ki je zdaj med najdaljšimi v OECD, visokošolske institucije pa bi postale tudi bolj konkurenčne, če bi same določile šolnino. Avtorji poročila tudi ugotavljajo, da so dosežene stopnje terciarne izobrazbe pod povprečjem OECD, hkrati pa je delež dijakov, ki nadaljujejo študij, med najvišjimi. Ob tem še ugotavljajo, da naš šolski sistem ne omogoča dovolj prožnega prehoda s poklicne na akademsko raven in da so delodajalci premalo vključeni v oblikovanje šolskih programov. Po mnenju OECD bi bilo treba prevetriti tudi mehanizme financiranja visokega šolstva: vlada bi morala sredstva deliti tako, da bi upoštevala napredek študentov, fiksni del pa bi moral biti manjši. V OECD tudi menijo, da bi morala podjetja imeti večjo besedo pri dodeljevanju javnih sredstev za raziskave.

Logika in interpretacija podatkov o Sloveniji je ekonomistična, še bolj določno rečeno, je samovoljna in voluntaristična ter odgovarja tistim članom slovenskega političnega razreda (Gaspari), ki vse rešitve vidijo v gospodarstvu, torej v povečanju obsega proizvodnje in delitve ne pa v ustvarjalni klimi, ki jo večinoma ustvarjajo terciarni in kvartarni sektor gospodarjenja. Če bi bila logika tako preprosta, bi že zdavnaj na Slovenskem izšli iz ene ali druge krize. Moja teza je, da učinke družbenih in gospodarskih kriz na Slovenskem blažijo učitelji, zdravniki, medicinske sestre, socialni delavci in tako dalje, ki družbo še uspejo integrirati, da ne bi zaradi podjetniške – beri tajkunske – logike ta ne razpadla na najbolj elementarne delce.

Sploh pa, na osnovi česa strokovnjaki OECD-ja trdijo, da slovensko šolstvo ni učinkovito. Ali samo na osnovi podatkov o deležu BDP, ki ga namenjamo za izobraževanje ? Ali pa morda iz dejstva, da smo se v treh letih poslabšali v bralni pismenosti za nekaj točk na lestvici ?

Naj se Slovenija v prihodnosti usmeri še bolj v šraufenciger industrijo in postane tehnološki in ekonomski privesek Nemčije in drugih razvitih ekonomij, ali pa naj še naprej vlaga sredstva v vzgojo in izobraževanje, ki niso le sredstva namenjena produkciji delovne sile za brezciljno določeno in razsuto slovensko gospodarstvo, pač pa so to sredstva namenjena ohranitivi kulturnih obrazcev, sredstva so namenjena integrativnim dejavnikom v družbi, pa tudi dejavnikom, ki bodo šele določali cilje razvoja slovenske države. Temu se ne moremo in ne smemo odpovedati, ne pod diktatom OECD-ja, ne pod diktatom domače kompradorske buržoazije. Kajti, logika, ki nam jo vsiljuje OECD je v tem, da nas hoče prepričati, da sta stopnja vlaganja v izobraževanje (glej Tabelo 1) in rezultati na testih PISA (glej Tabelo 2) v neposredni medsebojni zvezi. Z isto lahkoto lahko potem mi trdimo, da je svetovna gospodarska kriza v neposredni zvezi z učinkovitostjo strokovnjakov OECD in če je tako, potem je potrebno skrčiti sredstva, ki so namenjena delovanju OECD.

Da takšna logika ne prenese elementarne kritike je razvidno iz podatkov, ki jih predstavljamo.
Če bi namreč veljala logika, ki jo uvaja OECD, potem bi:
1. slovenski učenci dosegli boljše rezultate v letih, ko je bila stopnja vlaganja v izobraževanje višja, pa jih niso. Ker je stopnja vlaganja v izobraževanje v letu 2009 padla glede na leto 2006, pa bi lahko sklepali, da so rezultati slabši zato, ker je bilo namenjenega šolstvu manj denarja. Torej bi ob zmanjšanju sredstev za izobraževanje lahko v prihodnosti pričakovali čedalje slabše rezultate.
2. primerjalno gledano, bi morali tudi Švedska, Nizozemska in Norveška, ki po rezultatih ne odstopajo zelo od povprečja, ki ga je dosegla Slovenija, vlagajo pa prav toliko ali veliko več v izobraževanje kot mi, zmanjšati sredstva za izobraževanje, kar pa jim še na misel ne pride.

Vir: UNESCO, 2010

Slovenija sicer v primerjavi s povprečjem OECD (glej Tabelo 2) ne dosega deleža pri najboljših učencih, ki so dosegli največ na vseh treh področjih znanja (OECD=4,4%: SLO=3,3%). Vendar pa je delež učencev, ki so dosegli najboljši rezultat vsaj na enem od treh področij merjenja znanja (naravoslovje, matematika, bralna pismenost) v Sloveniji višji kot v OECD (16,6%:16,3%). Zato je potrebno ta vprašanja relativizirati znotraj znanstveno raziskovalnih hipotez, ki jih že oblikujejo skupine raziskovalcev. Skratka, ob slabih rezultatih na testih znanja je najslabša rešitev ta, da tistemu, ki je slab vzamemo še tista sredstva, ki so mu na razpolago za doseganje zadanih ciljev, tistim, ki imajo več pa še dodamo sredstva, ki jih vzamemo slabšim. Je pa potem že boljša logika predsednika Busha, ki je svoje čase rekel, da noben otrok ne sme zaostajati v ameriškem izobraževalnem sistemu.

Ali ni namreč jasno, da, če bomo vzeli sredstva tistim, ki so iz zaenkrat še neznanih vzrokov dosegli slabše rezultate na testih znanja, bodo ti dosegali iz leta v leto slabše rezultate, ker bomo spreminjali sam sistem in pogoje v katerem deluje izobraževalni sistem. Če pogledamo podatke iz raziskave PISA in primerjalne podatke o sredstvih namenjenih za izobraževanje, potem je potrebo skleniti, da ti podatki niso v medsebojni linearni zvezi, poleg tega pa razlike v vlaganjih v izobraževanje med razvitimi državami niso tako velika, da bi lahko sklepali, da mora neka država znižati sredstva za izobraževanje samo zato, ker so se učenci nekoliko slabše odrezali na testih znanja. Zato trdim, da je problem slabših rezultatov slovenskih učencev na testu iz bralne pismenosti znotraj kurikularni problem in je torej možno izboljšati rezultate z uporabo ustreznih didaktičnih prijemov, nikakor pa ta problem ni povezan z denarjem, ki ga namenjamo za šolstvo. Pa tudi če bi se razkrilo, da je rezultat v znanju povezan z denarjem, potem bi morali nameniti več in ne manj denarja tedaj, ko so rezultati nekoliko slabši.

Tabela 2. Najboljši učenci v PISA 2009