27. februar, 2011 | Dušan Rutar

Pravi pogum (True Grit, Ethan & Joel Coen, 2010) ali Veliki anarhistični načrt XXV

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

Naslov film je pravšnji za dni, v katerih živimo, kajti simuliranje realnosti še nikoli ni bilo tako obsežno in groteskno, kot je v teh časih. Še boljši je zaradi tega, ker se v njem vsi protagonisti najprej soočijo z nečim, kar bi naj bilo na prvi pogled koristno in smiselno, a se nazadnje izkaže, da je pomembno čisto nekaj drugega. Sporočilo zato ni pomembno le za te, ki se dnevno pridno udinjajo kapitalizmu, temveč tudi za vse tiste, ki že nekaj časa razmišljajo o boljšem in zelo drugačnem svetu za vse ljudi, ne le za elite.

Tak svet je mogoč, ker ga je mogoče misliti, včasih pa je celo dobro, če se najprej odpravimo nekoliko v preteklost, da bi ponovno zajeli z veliko žlico to, kar so naši predniki že spoznali in doživeli na svoji koži. Kdor bo zajel, bo namreč krščen v duhu, kot bi nemara pripomnil JK, kar je vsekakor dobro in sega onkraj vsake kapitalistične koristnosti oziroma uporabnosti; resnična dodana vrednost je namreč v duhu, ne pa v tem, o čemer modrujejo ekonomisti.

Mattie Ross (Hailee Steinfeld) ima komaj štirinajst let, a je že pahnjena v svet, v katerem postane njena odločenost, da maščuje smrt svojega očeta, ki jo je zakrivil zlikovec po imenu Tom Chaney, vzorna. Ni le smiselna in zelo koristna, temveč je tudi naravnost idealna, zato deluje Mattie bolj odraslo, kot je v resnici. Za svoj podvig potrebuje šerifa, ki ga uteleša Reuben J. ‘Rooster’ Cogburn (Jeff Bridges). To je trd človek, prekaljen v brezštevilnih bojih, o čemer priča tudi preveza čez oko, še mnogo bolj samozavesten kakor Mattie, trdoživ in neverjetno pogumen. Poln je ironije, včasih cinizma, zlahka mu ni mogoče priti do živega, čeprav je na prvi pogled star, nemočen, alkoholičen in tudi nasploh podvržen surovi logiki uživanja. Nima niti najmanjše želje, da bi se družil z Mattie, a se druženju preprosto ne more upreti – videti je celo, da mu je usojeno.

Res mu je usojeno, kajti v njem je tudi nekaj, zaradi česar se mu na koncu spoštljivo priklonimo. Skupaj se odpravita v divjino, da bi našla omenjenega zlikovca, ki ne zasluži drugega kot bridko smrt. Pridruži se jima LaBoeuf (Matt Damon), postavni mladec, ki ima kajpak svoje interese, glede katerih se lahko hitro prepričamo.

Nadaljevanje je drugačno, kot si ga je kdorkoli izmed protagonistov predstavljal ali želel, čeprav ne smemo izključiti nezavedne želje in vednosti, kajti nezavedno vselej ve, kot je pokazal Freud že pred časom. In natanko v tem je lepota, odličnost in mojstrstvo filmskega podviga bratov Coen, ki spremenita skoraj nostalgično potovanje v preteklost in na rob civiliziranega življenja v izvrstno, prefinjeno pripoved o nas samih, o tem, kar nas najbolj določa tukaj in sedaj ter za vse večne čase. V tej perspektivi je treba poudariti, da beseda grit ne pomeni toliko poguma, ampak pomeni zlasti trdnost, odločenost duha, ki pride do izraza predvsem tedaj, ko se človek sooči z resnično, ne simulirano nevarnostjo ali preizkušnjo, v kateri je treba vztrajati; natanko v tej perspektivi ima pomen krst v duhu, o katerem je Jezusu govoril Janez Krstnik.

Prav zaradi tega zlikovec kot snop pade pod streli, ki pa jih sploh ne izstreli šerif, temveč jih izstreli Mattie. In natanko zaradi tega strela se znajde v votlini, kamor jo vrže sunek, ki sledi puškinemu podvigu. Točno v tistem trenutku se skupaj z njo znajdemo nekje drugje, zato ni naključje, da se Mattie zakotali navzdol po votlini in se čisto po naključju ustavi nekaj metrov globoko, zagozdena. In novo naključje poskrbi za to, da se znajde ob mrtvecu, okostnjaku v prepereli obleki, v kateri najdejo zatočišče smrtonosne kače.
Mattie kliče, ujeta, prestrašena, povsem nemočna, na pomoč. Kače se ji hitro približajo, eno bliskovito zagrabi z roko in jo odvrže, druga jo enako bliskovito ugrizne. Strup je že v njenem telesu, ko se končno pojavi na vhodu v jamo ‘Rooster’. Brez razmišljanja se spusti k njej, nekajkrat ustreli, da pošlje preostalo golazen k vragu, reče Mattie, naj ne gleda, zareže z nožem v rano, posesa in izpljune strup, nato pa že kot vihar divjata na vrancu, da se vse kreše izpod njegovih kopit. Svetloba pojenja, tema je črna, sence so groteskne, vranec daje vse od sebe, pokrajina beži pred našimi očmi, čas mineva, življenje odteka, eksistenca dobiva povsem nove razsežnosti, o katerih vemo dosti premalo. Divjina je seveda divja, temna in globoka, toda morda jim bo vendarle uspelo. Konj drvi – kaj drvi, leti kot puščica –, slišimo njegove hropenje, ko hlasta za zrakom, Mattie je napol mrtva, navija za konja, boji se, da bo pretiraval in poginil, ‘Rooster’ ima vse trdno v rokah, videti je povsem miren, celo spokojen. Konj navsezadnje ne zmore več, korak se upočasni, podleže, sledi strel iz pištole, trpljenje je nesmiselno. Tema je še večja, divja, gosta in nevarna, ‘Rooster’ vzame deklico v naročje in že ponovno skupaj drvita skozi pokrajino, mimo dreves, grotesknih senc in vsega drugega. Zopet slišimo hropenje, mišice so do konca napete, srce rohni, pljuča se napenjajo do skrajnosti, ‘Rooster’ pripomni, da je medtem očitno postal star, sledi še en strel iz pištole, tam je kmetija, prižge se luč, vsega je konec, spomin bo ostal za vse večne čase in bo trden kot granitna stena.
Mattie je zaradi ugriza ob del roke, ki simbolizira hendikep, toda čas zaceli vse rane. Mine ga za četrt stoletja, časi se spremenijo, toda spomin je še živ in bo tak tudi ostal. Odrasla Mattie se zato želi srečati z ‘Roosterjem’, da bi v miru poklepetala, spila kavico in potrdila pomen tega, kar se je nekoč zgodilo, toda pride prepozno – ‘Rooster’ se je že poslovil. Poslovi se od njega in odide novim dogodivščinam naproti, nam pa pusti jasno sporočilo, da v življenju niti približno ni pomembno, ali imaš obe roki ali ne, ali še vidiš ali pa imaš eno oko prevezano, ker ne deluje več, kot bi moralo, ali imaš veliko kapitalističnih dobrin ali pa sploh nič, temveč je veliko pomembneje, da imaš v sebi tisto nekaj, kar pride do izraza natanko takrat, ko je zares potrebno.

Dušan Rutar

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
4 x komentirano
  • kos je rekel/-la:

    Sporočilo je brez sporočila; kaj nam torej sporoča?

  • Boris_j je rekel/-la:

    Možno je poslati prazen SMS po mobitelu. Potem ti sporoča to kar sam pač vidiš, v prazen bel ekran lahko prosto po Prešernu projiciraš kar te je volja. A to še ne pomeni, da je to tudi tam.

  • Mujo i Haso je rekel/-la:

    Ludilo

  • Zbik je rekel/-la:

    Nu, sem pogledal ta film in “prvo branje” morda res napelje na misli, ki jih navaja Rutar.

    Meni se poraja neka komplementarna interpretacija. Po mojem je potrebno upoštevati, da tako brata Coen kot tudi povprečni gledalec živi v svetu že razvite, zrele filmske kulture, kjer se določeni elementi zgodbe lahko do te mere ekteriorizirani, da jih filmu sploh ni treba izpeljati - da takorekoč računajo na gledalčevo apriorno vedenje. Na kaj mislilm? Na to, da bi - in to je moja teza - film s takole zgodbo - če bi bil narejen v daleč natazj - začel s časovnim okvirom, torej s sedanjostjo in nato skoz naracijo vpeljal preteklost in v pripovedi zlomil neko prima facie ovrednotejnje nekega lika, dogodka, ideje ali česarkoli že ( kot npr.: The Man Who Shot Liberty Valance /John Ford, 1962/).

    Trdim torej, da je zgodba funkcionalno pravzaprav analitična, da - kljub odsotnosti formalnih znakov - za nazaj tako zafunkcionira, ko vpelje “filmsko sedanjost”, ko zvemo, da to ni pripoved iz ust nekega zunanjega, objektivnega govorca, ampak smo pravzaprav seznanjeni s pripovedjo Mattie Ross (Mattie: “A quarter century is a long time.”). Še več. Gre za iluzorno, sanjsko pojasnitev, zakaj se rezervirana, dasi v umu gibka, odločna zrela ženska, odloči prekopati truplo nekega starega v cirkusu nastopajočega starega prdca na domače pokopališče, kjer skozi leta čast njegovemu spominu izkazuje s skrbjo za njegov grob.

    Prav sprevid zgodbe kot analitične pripovedi vpelje celotno zgodbo kot iluzorično dopolnitev samske, pravzaprav osamljene ženske, ženske, ki ji je uteha le še večni mir ljubezni, ki jo zaznamuje (glej pesem čez odjavno špico - ob koncu) in za nazaj pojasni nenehni občutek nenavadne zrelosti 14-letne adolescentnice, ki kot za šalo - zaradi šparanja - prespi v pogrebnikovih prostorih v družbi - če se ne motim - štirih trupel. Za nazaj se pojasni njena silna pogajalska trdost in spretnost, torej kot projekcija pogleda zrelega osebka, ki “olepšuje” svojo mladostno podobo. Za nazaj se pojasnijo vraže z vrvjo, ki bo odgnala kače etc. etc… realna vrednost vrvi pa je predvsem, da te na njej izvlečejo iz dreka.

    Če bi torej generalno zbanaliziral: Vsaka stara devica v srcu živi za neko svojo zamujeno priložnost! Pa čeprav za neki postfestum zmenek, četudi zgolj srečanje čez četrt stoletja. Kajti ostati “stara devica” je v percepciji “zdrave večine” še vedno bil hendikep. Glorious past je torej obliž na rano, ki jo taka percepcija generaira.

    What a fellowship, what a joy divine,
    Leaning on the everlasting arms.
    What a blessedness, what a peace is mine,
    Leaning on the everlasting arms.
    Leaning, leaning,
    safe and secure from all alarms.
    Leaning, leaning,
    leaning on the everlasting arms.
    Oh, how sweet to walk in this pilgrim way,
    Leaning on the everlasting arms
    Oh, how bright the path grows from day to day,
    Leaning on the everlasting arms.
    Leaning, leaning,
    safe and secure from all alarms.
    Leaning, leaning,
    I’m leaning on the everlasting arms.