Vest

angie je rekel/-la:

V tej državi se bomo še smejali in se končno oddahnili od bližnje in daljne preteklosti - ampak tebe ne bo zraven, mislim, da se boš fental kar sam.

MEFISTO je rekel/-la:

Pred tem, ANGIE, se bomo pa še veliko jokali.

Tudi zaradi vas.

angie je rekel/-la:

Bosta z Mefićem naredila harakiri kot vajin Ljubljeni vodja?

angie je rekel/-la:

TRGOVINA Z OROŽJEM NA SLOVENSKIH TLEH Puške kot pomoč Hrvaški in BiH Zgodba o jari kači in steklem polžu iz obdobja osamosvojitve Slovenije – Temeljno vprašanje: je kdo ob državnem poslu sredstva prelil tudi v zasebni žep?
Tomaž Bukovec, Nedeljski

Trinajstega maja 1993 smo v Nedeljskem dnevniku objavili članek z naslovom »Minister zaradi vojske ali vojska zaradi ministra« in v njem opisali podrobnosti o povojni trgovini z orožjem. Mesec dni kasneje nas je obrambno tožilstvo že ovadilo zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve. Nekaj dni kasneje je poslanec DZ Jože Jagodnik zastavil 27 vprašanj o trgovini z orožjem, odgovorov pa do danes še vedno ni dobil. Zgodba o orožju se kot tista o jari kači in steklem polžu vedno znova ponavlja. Z enakim scenarijem medsebojnega obtoževanja, nikoli pa se do konca ne razčisti. Česa in zakaj? Pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini v opremi in orožju ali trgovine z orožjem?

Pomoč ali trgovina
Kaj se je v času po slovenski osamosvojitvi dogajalo z orožjem v Sloveniji? Ilegalna trgovina z orožjem posameznikov, tihotapljenje, neusmiljeno odiranje kupcev v stiski in trgovina s smrtjo? Odgovor bi v bistvu lahko bil povsem preprost in že davno rešen, če bi si zastavili pravo vprašanje. Tega pa do danes ni storil še nihče.

Leta 1991 je Svet za obrambo pri Predsedstvu Slovenije sprejel sklep o pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini v orožju in opremi. Šlo je za opremo, ki je slovenska vojska ni potrebovala. Ta podatek smo že leta 1993 objavili v Dnevniku, vse skupaj pa nam je takrat predstavil pokojni Jože Pučnik. Natančneje je o tem sklepu spregovoril tudi urad predsednika republike 1. septembra 1993 v sporočilu za javnost zaradi nekaterih očitkov takratnega obrambnega ministra. Tam so dobesedno zapisali, da je Slovenija za potrebe svoje obrambe legitimno kupovala orožje pred agresijo JA in med njo ter da je predsedstvo sprejemalo politična stališča o pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini pri obrambi pred agresijo z utemeljitvijo, da je pomoč obema državama tudi obramba Slovenije pred skupnim napadalcem. »Konkretne odločitve sta v okviru svojih pristojnosti in odgovornosti ter možnosti, ki jih je imela Slovenija, sprejemala vlada oziroma ministrstvo za obrambo. Predsedstvo Slovenije s temi odločitvami ni bilo seznanjeno. Predsedstvo republike oziroma njegov svet za obrambo pa nista nikoli sprejela političnega stališča o tem, da je za izpeljavo pomoči Hrvaški ter Bosni in Hercegovini dovoljena trgovina z orožjem tako, da bi naši državni organi to orožje kupovali in ga potem prodajali drugi državi. Če so organi ali posamezniki v njihovem imenu v Republiki Sloveniji to morebiti počeli, za tako ravnanje torej niso imeli nikakršne politične podlage v stališčih Predsedstva Republike Slovenije.«

Zloraba položaja
Te besede nakazujejo in tudi postavljajo temeljno vprašanje, ki ga je v celotni trgovini treba zastaviti in nanj odgovoriti: Ali so v pomoči Hrvaški in Bosni posamezniki zlorabili svoje položaje za osebno ter strankarsko okoriščanje ali pa morda tudi za nelegalno in nelegitimno pridobivanje sredstev za državo? Iskanje odgovora je delo pravosodnih organov, pri nas pa se išče odgovore samo v različnih parlamentarnih komisijah in v medijih.

O pomoči v orožju in tudi trgovini je v minulih letih veliko povedal tudi Janez Janša, vendar zaradi tega, ker v tej problematiki nihče ne ve, kaj hoče, smo približno tam kot leta 1993, ko se je začelo raziskovanje trgovine z orožjem. V zmedi obtoževanj in številnih dokumentov.

Je pa mogoče na podlagi delnih izjav in z današnjim vedenjem tudi izjave v preteklosti razumeti povsem drugače. Janez Janša je leta 2000 v intervjuju za Dnevnik povedal: »Zgodba o orožju je daljša. Začne se z razorožitvijo slovenske TO, zaradi katere je Slovenija morala nabavljati orožje, saj ji drugače ne bi bilo treba, ker je bilo tistega orožja dovolj. Transakcije z BiH in Hrvaško so bile potrebne zato, ker v slovenskem proračunu preprosto ni bilo denarja za postavitev obrambnega sistema in je bila sprejeta odločitev na vladi ter svetu za obrambo, da se na tak način omogoči začetek rednega usposabljanja. Prav tako so bili učni centri v prvi fazi obnovljeni iz sredstev, ki smo jih dobili za zamenjavo za orožje in vojaško opremo. Tudi velik del novejšega orožja, ki ga ima SV in je bilo kupljeno leta 1991, je bilo nabavljeno s temi sredstvi. Kljub temu pa to niso bila edina sredstva, s katerimi je Slovenija nabavljala novo oborožitev in opremo.«

Kar prevedeno pomeni, da sta se svet za obrambo in vlada odločila, da s prodajo orožja zaslužimo toliko, da postavimo na noge lastno vojsko. Hm, to je pa že nekoliko drugačna pesem.

250.000 dolarjev provizije
Po vseh pretresih in obtoževanjih je Slovenijo sedaj spet spravil na noge praktično en sam stavek, ki ga je v svoji knjigi zapisal avstrijski novinar Richard Schneider. Zapisal je pričevanje Marina Tomulića, hrvaško-francoskega trgovca z orožjem, da sta Janez Janša in Igor Bavčar za vsak transport z ladje iz koprskega pristanišča prek Slovenije prejela 250.000 ameriških dolarjev.

Arhivi so res zlata vredni. V že omenjenem intervjuju za Dnevnik leta 2000 je Janez Janša govoril tudi o teh transportih in med drugim dejal: »Slovenija je v skladu s sklepom sveta za obrambo Hrvaški nudila tudi logistiko. Ko so bila hrvaška pristanišča blokirana, je nekaj orožja za Hrvaško prišlo prek Luke Koper. V tistem času je bilo v Sloveniji organiziranih nekaj sestankov med kupci in dobavitelji vojaške opreme, sklenjenih je bilo nekaj kupčij in izvedenih nekaj denarnih transakcij. Slovenija je omogočila, da so nekaj tovorov orožja plačali pri nas, deloma v gotovini, deloma prek nekaterih slovenskih podjetij ali tudi nekaterih finančnih institucij, hranili pa smo tudi nekaj depozitov, ko do srečanj ni prišlo.«

Pomoč ni bila altruistična
Dejstvo je, da pomoči in storitve za Hrvaško ter Bosni in Hercegovini v vsaj 90 odstotkih niso bile brezplačne in altruistične, ampak se je vse zaračunavalo. Tudi tranzit čez Slovenijo. Oboroževanje in pomoč sosednjim državam je bila akcija države, kako in koliko pa se je kdo okoristil s tem, je stvar pravosodja. To vprašanje je obviselo v zraku, saj je več kot jasno, da zaradi morebitnega okoriščanja danes ni nihče v zaporu. Za veliko večino ljudi, ki so takrat sodelovali v omenjenih aktivnostih, lahko trdimo, da v tem početju niso iskali osebnih koristi in so vse skupaj počeli, kot se reče, s srcem, za Slovenijo. Nekateri pa so se vendarle »morda« okoristili.

Dejavnost trgovanja z orožjem je bila prekinjena 6. januarja 1993. Dejstvo, da smo kršili embargo OZN na prodajo orožja v države bivše Jugoslavije, do 22. maja 1992 ne igra posebne vloge, večjo pa po tem datumu, ko je Slovenija postala kot 176. država polnovredna članica.

Nedeljski užalil ministrstvo
Kdo in kako je prekoračil pooblastila in ali jih sploh je? To je vprašanje, ki bi ga Slovenija in njeni državljani morali postaviti.

In če smo že začeli z zapisom v Nedeljskem dnevniku leta 1993, napišimo tudi, kako so se dogodki odvijali naprej. Ministrstvo za obrambo oziroma Temeljno javno tožilstvo v Ljubljani je 15. junija 1993 obtožilo podpisanega novinarja (T. B.), da je z navedbami, »prek noči so iz vojašnic skladišč odhajala mnoga tehnična sredstva, tudi orožje, zjutraj pa so se popravljale evidence«, zmanjšal ugled MORS. Sledile so razprave, oprostitve, pritožbe in spet razprave na višjem sodišču. Po treh letih preganjanja po sodišču smo obupali in odvetniku predlagali, naj zahteva zaprtje razprave za javnost. Sodišču smo predložili določene dokumente, tožilstvo pa je za priče poklicalo Mirana Bogataja in Petra Zupana, ki sta pred sodiščem govorila resnico… In? Tožilec je tisti trenutek umaknil ovadbo.

Razočarani kupci orožja so celo jokali

Leta 2000 je bilo v Dnevniku objavljeno pretresljivo pričevanje o tem, kako so Hrvatje kupovali orožje v Sloveniji. »Pogosto je bila v mali čakalnici prava norišnica, ljudje so se gnetli in prepirali, kdo je prišel prej. Ko so nam pozneje pripovedovali, kaj želijo, pa se je celo zgodilo, da so odrasli možje jokali in nas rotili za orožje. Najpogosteje sploh niso spraševali za ceno,« nam je rekel eden od tedanjih delavcev VOMO. Ko so ugotovili, kaj kupec lahko dobi, mu je to po naših informacijah običajno sporočil Andrej Lovšin sam. Če se je kupec strinjal s ponujenim in ceno, je (če je šlo za gotovinski posel) odštel zahtevano vsoto in preskrbel kamion, s katerim je odpeljal orožje. Denar pa je šel – po izjavah tistih prič, ki vendarle niso vsega pozabile – v Lovšinovo blagajno. To je bila navadna stara železna visoka blagajna z dvema ključema in policami, na katerih so shranjevali denar. Denarja je bilo v času Lovšina po izjavah prič kar precej. Najprevidnejši govorijo o več milijonih mark, takratni hrvaški podpredsednik vlade Slavko Linić pa je za Nedeljski dnevnik zagotovil, da je samo s Hrvaškega romalo na obrambno ministrstvo več kot 60 milijonov mark. Po mnenju nekaterih prič, ki so že pričale pred Mogetovo komisijo, na obrambnem ministrstvu pri trgovini z orožjem niso obstajali računi oziroma kupci niso dobili potrdil za izročeni denar.

Samvrag je rekel/-la:

Kaj jamraš za Merkator. Če bi ga vodil Jankovič, bi danes kupoval hrvate, ne pa da oni nas. Tudi pri merkatorju je imel svoje usrane prste zraven Jajčko in Bavčar. Bavčar -baraba- zasral je že Kolinsko. Tega kretena bi morali obesiti za jajca, če jih sploh ima.

angie je rekel/-la:

Samvrag,
petrovca (alias KRANJEC MOJ MU OSLE KAŽE) lahko mirno preskočiš, ne boš nič pametnega izvedel, samo čas boš prihranil…

MEFISTO je rekel/-la:

PETROVC, čestitam, nocoj pa dobesedno kraljuješ nad to tragilevičarsko modrostjo.

MEFISTO je rekel/-la:

Dokler se bo izpovedovanje resnice štelo za žalitev in dolkler bo olepševanje krute resnice veljalo za domoljubvno dejanje, tako dolgo nas levica ne bo spravila iz dreka in tako dolgo bomo vsi oponenti veljali za sovražnike države, ki jih je treba eliminirati z vsemi sredstvi.

PETROVC je pač komentator, ki mu ni ravnega na tragilevici, zaradi česar ga je pač treba deklasirati z butalsko demagogijo.

O, če bi tragilevičarska demagogija ustvarjala nova delovna mesta in prihodek, bi bila SLovenija v dveh letih, kolikor že valda ta tragilevica, najbogatejša država na svetu in nikogar ne bi bilo brez dela, rednega dohodka in brez osebnega dostojanstva.