Vest

Možnost za drugačno filozofijo je tudi možnost za drugačnega človeka. (Đuro Šušnjić, Cvetovi i tla, 1982, str. 289)
Časi se spreminjajo, radi poudarjajo zastopniki zdravega razuma, ki verjamejo v ločnico med razumnim in nerazumnim. Seveda ne povedo celotne zgodbe, saj je tak njihov interes, zato je tudi vera v njihov zdrav razum na majavih nogah. Časi se namreč spreminjajo, a ne nujno na bolje. Daleč od tega. Sploh pa se ne spreminjajo sami od sebe.

Spreminjajo se, ker za spremembe skrbijo ljudje. Theodor W. Adorno je zato eden tistih redkih avtorjev, h katerim se moramo vedno znova vračati, kajti nikjer ni zapisano, da se bodo človeška občestva nujno spremenila v emancipirana, solidarna in neavtoritarna. K avtorju se moramo vračati zato, da bi bolje razumeli, zakaj se občestva ne spreminjajo nujno v vse bolj solidarna in emancipirana in kaj bi bilo treba narediti, da bi se način njihovega spreminjanja vendarle spremenil tako, da bi se ljudje s svojim delovanjem približevali temu, kar je avtor imenoval emancipirana občestva.

Danes je celo videti, da bo zamisel o emancipiranosti v celoti pogoltnila globalizacija kapitala; ta se zdravemu in v ideološke prakse ujetemu razumu pravzaprav že prikazuje kot emancipacija, kar je dodatno srhljivo. Adorno je emancipirano občestvo namreč razumel ne kot unitarno globalno vas, v kateri živijo vsi drugačni in vsi enakopravni ljudje, lepo razvrščeni v razrede, ki se raztezajo od najbolj revnih ljudi pa do tistih, ki imajo v svoji lasti desetine milijard dolarjev, temveč kot empirično skupnost ljudi, v kateri se realizira to, kar je univerzalno, ne pa to, kar je v interesu lastnikov kapitala.

Misel je na žalost prav zaradi njih vse bolj pod pritiskom, zaradi katerega se spreminja v instantno in praktično reševanje vnaprej določenih problemov, o čemer je govoril Adorno že pred drugo svetovno morijo. Že takrat je bilo namreč jasno, da se misel prepogosto priklanja kapitalu, zaradi česar se ljudje v vsakdanjem življenju lotevajo tudi navideznih problemov, saj se bojijo, da jih bodo imeli sicer za lenuhe. Tudi danes je tako: v probleme spreminjamo tudi to, kar v normalnem stanju nikoli ne bi bilo problem.

George Clooney je svoj drugi režiserski izdelek (prvi je Izpovedi nevarnega uma (Confessions of a Dangerous Mind) iz leta 2002) ustvaril v času, ko je delirij hiperkapitalistične proizvodnje že dosegel raven ultimativne blaznosti, ki ni v nobeni resni zvezi niti z zdravim razumom, kaj šele s teorijo. Vpogled v zapisano je mogoč že, če si človek vzame en dan časa in se posveti gledanju televizijskih programov.

Clooneyjev izvrstni črno-beli film je zato toliko pomembnejši, kajti k zapisanemu velja dodati tudi trpko spoznanje o zgodovinskem spominu, ki selektivno razume socializem jugoslovanskega tipa, ga primerja s sovjetskim ali kitajskim, obenem pa preprosto pozablja na paranojo, za katero je v sicer demokratični Ameriki v petdesetih letih skrbel senator Joseph McCarthy, pa ne le on.

In za paranojo je v občestvih mogoče zelo hitro in zelo zlahka skrbeti. Na žalost je treba samo nekaj potez, da se zgodi to, pred čimer je svaril novinar Edward R. Murrow (David Strathairn): Ne bomo se bali drug drugega, ne bomo dovolili, da bi nas strah potisnil v obdobje nerazumnosti. Zelo hitro se namreč zgodi, da ravno se bojimo drug drugega; danes prav zaradi tega živimo natanko v obdobju nerazumnosti, ki ni nič drugega kot pravo ime za nezadržno brezmejno globaliziranje kapitala.

Kar se prikazuje kot najbolj razumno, je zato tako rekoč v celoti blazno. Komuniciranje med ljudmi ima status ekstaze, egocentričnost posameznikov in posameznic ima že obliko katastrofe. Žargona je, kolikor hočete, iluzorni vtisi, da bo svet pravkar dosegel idealno stanje blagostanja za vse, lepote, miru in harmonije, se množijo vsak dan in dobesedno iz minute v minuto.

Nastajajo in množijo se zaradi interesov. Ti so močni in so povsod, saj je vtis, da so zelo pomembni in da jih mora imeti čisto vsak človek. A z interesi je križ: močne skupine ljudi, ki imajo močne interese, skrbijo zanje tako, da jih pozna čim več ljudi, toda obenem tudi poskrbijo, da je vednost o istih interesih, do katere se lahko dokopljejo, skrbno cenzurirana. Ljudje zaradi tega največkrat o realnih interesih močnih ljudi vedo natanko to, kar morajo vedeti, in nič več. To kajpak pomeni, da ne vedo tako rekoč ničesar; če odštejemo puhlice, klišeje in žargon, nam res ne ostane dosti v rokah.

Mediji ljudem pri tem v glavnem niso v nikakršno pomoč, saj so orodje ali celo lastnina v rokah teh, ki imajo interese. Torej so na voljo, da bodo dodatno poskrbeli, da bodo ljudje vedeli, prebrali in slišali, videli to, kar je treba, ne pa večine tistega, kar je res.

Ljudje torej vedo veliko, a velikokrat ne vedo tega, kar bi bilo treba vedeti. Imajo veliko interesov in malo vednosti o interesih, ki močno vplivajo na njihova življenja – torej tudi na njihove interese. Živijo v svetu, v katerem ima peščica v rokah večino bogastva, pri tem pa je najbolj žalostno, da številni verjamejo, da je pravo bogastvo življenja natanko tisto, ki ga imajo v rokah močni. Hočejo bogastvo, obenem pa želijo biti podobni tem, ki ga že imajo. Namesto da bi se pogovarjali s komerkoli, saj je vsak človek razumno bitje, se družijo drug z drugim, pri čemer upajo, da bodo nekoč del elite.

Pustolovščine duha, za katere poskrbijo v filmu Lahko noč in srečno njegovi protagonisti, so daleč onkraj bede vsakdana in njegove paranoičnosti, zato lahko mirno rečemo, da potrjujejo Sokratovo razmišljanje o vlogi razuma v življenju slehernega človeka. Sokrat je namreč eden redkih, ki vedo, da je za človekovo eksistenco bistvena modrost, prepletena s krepostjo, zaradi česar Sokrat ni učitelj, saj živi to, o čemer govori, kar je nekaj čisto drugega.

Zadeva je namreč preprosta. Kjer so interesi, je moč; kjer je moč, je paranoja, tam ni kreposti, ampak so zablode, je prikrivanje in so laži; kjer je resnica, je lahko tudi vztrajanje, in kjer je vztrajanje, je zvestoba resnici, zato je tam tudi krepost; krepost ni odvisna od zvezd, položaja Lune na nebu ali plimovanja oceanov, ampak je nekaj, glede česar se mora človek učiti vse življenje; kdor se uči vse življenje, kot se je učil Sokrat, spoznava samega sebe, zato mu je vse bolj jasno, da bistvo življenja in eksistence ni kapitalistično bogastvo, temveč misel, kajti samo ona ima moč, da vpliva na človeka in njegovo zmožnost, da se odloča za dobro, kar na dolgi rok spreminja tudi njegovo življenje, ne le življenja drugih ljudi.

Dušan Rutar