Vest

Obstaja magična, skrivnostna ali čarobna ekonomija vsakdanjega življenja; podobno je v pravljicah, pa tudi v legendah, mitih in drugih zgodbah. O njej prijazno govorijo golobradi študenti ekonomije, prevejani politiki, navihani piarovci, ostareli profesorji ekonomije in skoraj vsi drugi. Ko govorijo o njej, nas nenehno tako rekoč mimogrede, ne da bi se tega posebej zavedali, priganjajo: da moramo dodajati vrednost, da moramo zaganjati nove investicijske in proizvodne cikluse, da mora BDP nenehno rasti, da mora količina kapitala rasti, da mora poraba dobrin rasti, da morajo vsi mogoči kazalniki rasti, da mora statistika rasti, da morajo podjetja rasti. Jasno je, da mora vse nenehno in brez premora rasti. Iz vsega je namreč mogoče iztisniti profit: tudi iz vojn, mrtvih in pohabljenih ljudi, podrtih hiš in uničenih duš, hendikepa.

Zdi se, da je v sami orisani ekonomiji nekaj čudežnega. Če prav skrbite zanjo, če jo masirate na pravih mestih, če ji nežno šepetate, če ji sladko prigovarjate, neprestano raste in raste in se bohoti čez vse meje.

Potem ekonomisti in drugi dodajo, da je rast vsekakor dobra tudi za ljudi, ne le za sistem proizvodnje in potrošnje, ne le za profite in ne le za kapital oziroma kapitaliste. A da bi prepričali ljudi v to, v kar verjamejo sami (saj smo še vedno v pravljici, kajne?), morajo znati spretno, zvijačno govoriti. Prav zaradi tega so iznašli poseben besednjak.

Ekonomija prek svojih zastopnikov zato ne skrbi le za stvari in storitve, objekte in mašine, ampak skrbi zlasti za proizvodnjo družbenih označevalcev in označevalce družbenega, čeprav o tem kapitalisti in ekonomisti ne znajo povedati kaj pametnega. Poleg tega jih sistem tudi distribuira, da jih ljudje lahko trošijo. Z njimi manipulira tako, da jih trošijo rade volje in radostno, verujoč v osebno zadovoljstvo in srečo. Potrošnja namreč ni nič drugega kot manipuliranje z označevalci, kot je nekoč zapisal Jean Baudrillard (La société de consummation, 1970). Psihologija psiholoških ljudi je pri tem nepogrešljiva; psihološke ljudi najprej ustvarite, nato pa z njimi še manipulirate, jih preoblikujete, preobražate in zraven žlobudrate o osebnostni rasti, ker verjamete, da se dobro sliši.
Hitro torej postane jasno, da ekonomija niti približno ne pomeni le matematizirane znanosti o tem, kako bi ljudje čim bolje in v svojo korist skrbeli za proizvodnjo in distribuiranje dobrin, temveč pomeni zlasti skrb za žargon, označevalce in to, kar imajo psihološki ljudje med seboj.

Ljudje smo namreč bistveno simbolna bitja, kar pomeni, da je za nas pomemben predvsem jezik, da so pomembni načini, kako ga uporabljamo in spreminjamo. Z besedami ustvarjamo realnosti. Tudi v tem je nekaj čudežnega. Besede so zato zelo pomembne. Piarovci to vedo, toda mi vemo še bolje, zlasti pa je naše znanje kompleksnejše.

Zato razumemo. Življenje v sodobnem kapitalizmu skrbi prek svojih podložnikov zlasti za ohranjanje čudežev, mitov in pravljic. Zlahka mu zato sledimo in verjamemo, da ga tudi razumemo. Začne se namreč na začetku. Krog rasti, o katerem govorijo ekonomisti, je tako rekoč čudežen, saj vse nenehno raste, če se ljudje znajo pravilno vesti. Občasne krize tega dejstva seveda ne morejo zbrisati. Tudi status potrošništva je na meji čudežnega. Videti je namreč, da so ljudje zaradi vse večjega potrošništva vse bolj zadovoljni in srečni ter da se vse bolj pravilno vedejo.

Toda v resnici gre natanko za manipuliranje z označevalci in za logiko pogledov oziroma videzov, ki potrebuje danes predvsem zaslone, displeje, izložbe, ekrane, platna, zrcala, nadzorne kamere, satelite. Če nismo povsem prilagojeni, duhovno pohabljeni in mentalno otopeli, lahko spoznamo, da potrošniška družba potrebuje stvari, predmete, objekte, mašine in stroje, da bi obstajala. Še več. Mora jih uničevati, da bi obstajala, kot pravi Baudrillard. Proizvodnja namreč zastaja, če stvari ne propadajo dovolj hitro, kajti zakaj bi ljudje kupovali nove stvari, če so stare čisto v redu. Sodobna občestva so zato polna dobrin, pa tudi zaslonov in nadzornih kamer. Ljudje govorijo kar o demokraciji televizije, zaslonov in izložbenih oken. Pomembno je, da je vse na voljo, da je mogoče vse videti, zato cveti tudi pornografija. Družbena nasprotja, ki so nujna, postajajo zaradi tega nevidna. Vsaka družba namreč ustvarja razlike, diskriminira in izključuje ljudi. Natanko v tej perspektivi so potrebna dodatna slepila. Navidezno je namreč mogoče presegati tudi družbena nasprotja – s kopičenjem dobrin, z usmerjanjem pogleda, ki naj se zamoti s spektakelskimi prizori, s prijaznimi fasadami, z lepimi besedami in s čudovitimi, zdravimi telesi.

Rast namreč pomeni blaginjo, ta pa pomeni demokracijo, kot pravijo ekonomisti in njim podobni. Pa je to sploh mogoče?

Seveda ni. Sama rast je namreč povezana natanko z ohranjanjem družbenih neenakosti. Nujno je, da nima velikanska večina ljudi skoraj nobenega denarja in mora zaradi tega kupovati poceni in nekvalitetne dobrine, ki se hitro kvarijo, da lahko izdelujejo nove, in nujno je, da ima peščica velikansko veliko denarja, da ga troši za redke dobrine. Neenakosti se zakrivajo s poplavo dobrin, obenem pa se nenehno prenašajo drugam, da jih je težko odkriti in spoznati.

Občestva rasti zaradi zapisanega niso tudi občestva bogastva. Nobeno občestvo v zgodovini človeštva namreč ni bilo zasnovano na bogastvu ali na tehnološkem razvoju, ki domnevno zagotavlja rast. In ta ne zagotavlja bogastva, saj je že v vsakdanje življenje in ekonomijo vgrajena destruktivna logika vojne. Sistem se zaveda le tega, kako preživeti, za ljudi mu dol visi. Ključni dobrini sta zato moč, s katero je mogoče ljudi krotiti, in znanje, s katerim jih je mogoče spreminjati. Ljudje imajo tako pravico do zdravja, lepote, počitnic, znanja, kulture, informacij, prenosnih telefonov, računalnikov in podatkov, toda sama logika pravic je zelo preprosta: nihče nima pravic do česar koli, če jih nimajo vsi. Dokler jih nimajo vsi, je vsakdanje življenje vse bolj revno. Zlahka zato prepoznavamo ne le empirično siromašenje življenja ljudi, temveč tudi psihološko, poleg tega pa kronično, latentno stanje krize, povezano s tem, kar imenuje Bauman tekoči strah. Razvoj totalnega komuniciranja v svetu totalnih zaslonov in totalnega nadzorovanja, ki potrebuje neskončno rast, zagovarjajo zaradi tekmovanja in ohranjanja neenakosti. Dominantni jezik vsakdanjega življenja je namreč tekmovanje; pri tem ne mislim na jezik, s katerim opisujemo tekmovanje, ampak na rabe jezika, ki SO tekmovanje. In to ni tekmovanje za doseganje vzvišenih ciljev, pač pa je vrsta pritlehnih poskusov, da bi uničili ali vsaj onemogočili drug drugega.

Dušan Rutar