Sij: Čudoviti naravni pojav
Misija Cluster [1] Evropske vesoljske agencije (ESA) je skupina satelitov, ki so delujoči v tistih predelih vesolja kjer se pojavljajo fenomeni znani pod imenom sij (aurora).
Siji (aurora borealis ali severni sij in aurora australis ali polarni sij) so najbolj čudoviti naravni pojavi, ki jih lahko izkusimo. Praviloma so vidni nad 70 stopinj vzporednikom, tako severne kot južne poloble. Pojavijo se kot meglica v gibanju na nebu, kjer se ustvarjajo figure, ki se hitro spreminjajo kot nekakšen barvni dež, ki se zdi, da prihaja iz vesolja. Skupina ESA satelitov, ki letijo nad poli imajo sposobnost izvajanja opazovanja iz različnih zornih kotov področja kjer se pojavljajo siji. Ti naravni pojavi se lahko predstavljajo v različnih barvah, kar je posledica številnih mineralov iz katerih so sestavljeni in različnih sil s katerimi prihajajo v stik med svojim potovanjem v vesolju.
Najpogostejši barvi sta rdeča in zelena, ki izhajata iz žarka elektronov ojačanih z električnimi polji s katerimi se srečujejo v regiji prostora pri svojem potovanju v vesolju, nekje med 4.000 in 12.000 km med poloma.
Med padcem proti našemu planetu delci zadenejo ob zgornjo atmosfero (okoli 100 km), kar povzroči tisto čudovito svetlobo, ki jo lahko doživimo na najvišjih zemeljskih širinah. Prostor kjer siji nastajajo ni stabilen, zaradi tega je težko predvideti možnost oblikovanja sijev in časovno obdobje njihove vidljivosti in torej tudi njihovo možnost opazovanja z razpoložljivimi orodij. V Evropi se najpomembnejše področje opazovanja nahaja med Norveško, Švedsko in Finsko oz. na Skandinavskem polotoku.
Potrebno je opozoriti, da je v osrednji Norveški, že nekaj let mogoče zaznati tudi drugačne vrste optičnih pojavov v nižjih plasteh ozračja, gre za t.i. fenomen Hessdalen [2] od majhne in osamljene doline, kjer ti dogodki potekajo na približno 120 km vzhodno od Trøndheima Čeprav se jih proučuje že od leta 1984 zahvaljujoč italijansko-norveškemu združenju raziskovalcev (katerega sem z zadovoljstvom član), izvori teh luči ostajajo neznani. Lahko pa rečemo da se trenutno zdi, da nimajo nobenih podobnosti s siji .
Prvi rezultati kampanje AAR iz misije CLUSTER satelitov ESA so bili objavljeni v prestižni reviji Physical Review Letters s strani skupine evropskih in ameriških raziskovalcev 1.2.2011. V tej reviji lahko preberemo tudi podroben opis opazovanj, ki so bila izvedena junija 2009. Med temi opazovanji je bila struktura AAR približno 800 km in je ostala stabilna približno 5 min. Meritve misije CLUSTER, ki so nam trenutno na voljo ne nudijo popolne razlage dinamike sijev, kajti instrumenti na krovu niso projektirani za merjenje tega prostora v vesolju, ampak so bili kljub temu ključni za razumevanje kako te strukture nastajajo. Vse tako pridobljene informacije bodo omogočale koristne simulacije za bodoče misije raziskovanja vesolja v bližini Zemlje. Zelo pomemben korak, kajti pojavi sijev imajo zelo pomembne posledice, ki gredo preko naše Zemlje in zato bodo zelo pomembni za dvig spoznanj o vesolju okoli nas.
V obdobjih visoke sončne aktivnosti kot je ta v katerih se zdi, da vstopamo, gre za zelo koristna spoznanja, saj lahko te dejavnosti določajo pomembno področje zemeljskih komunikacij: radijskim prenosom.
Slika Sija iz Wikipedije
Flavio Gori
Opombe:
1. http://www.svemir.org/clancia.php?subaction=showfull&id=1183623442&archive=&start_from=&ucat=31&category=31↑