Vest

Kakšna je prihodnost kapitalizma? Kapitalizem nima prihodnosti.

Prihodnost ima nov prostor, nov svet z novimi identitetami, prihodnost ima nova realnost. Ta je urejena na drugačen način kakor sedanjost – v radikalnem smislu sploh ni primerljiva z njo, saj ni različica istega.

Različice istega generira že sam kapitalizem in se tako ohranja pri življenju, kar pomeni, da jih nujno potrebuje za svoj obstoj. Zgodovinska naloga proletariata, kajti samo ta jo lahko izpolni, pa je zelo preprosta: ukinitev kapitalističnega prostora, v katerem obstaja in ima identiteto, pa tudi vseh različic. Taka je namreč materialistična logika dialektike, ki je univerzalna in je ni mogoče zabarantati za kako kapitalistično dobrino, pa če ta še tako dobro simulira realnost in je sem in tja videti, da jo ljudje zelo potrebujejo.

Tako je razmišljal Alain Badiou že na začetku sedemdesetih let XX. stoletja, ko je skušal misliti materialistično naravo Heglove dialektike in psihoanalitično naravo subjekta obenem; to mu je tudi uspelo. Njegovo razmišljanje je danes zato pomembnejše kakor takrat, kajti hiperkapitalizem je medtem ustvaril nova, močna orodja za proizvajanje simulacij in različic, s katerimi drži v pokornosti ljudi potrošnike, ki se mu nenehno rade volje prilagajajo, prilagajanje pa pogosto imenujejo kar osebnostna rast, duhovno zorenje in delo na sebi.

Eden pomembnejših filozofskih in psihoanalitičnih konceptov je uporabno miselno orodje za resno delo ne le na sebi, temveč tudi na okolju, v katerem živimo. Orodje ni brez resne povezave s tem, o čemer je Freuda in Breuerja poučila Anna O. V mislih imam spoznanje, da lahko človeško bitje – bolj natančno: subjekt – deluje nazaj na samega sebe in na okolje, ki ga omogoča. Govorim o sili, moči, ki ima univerzalni značaj in ne proizvaja različic: noben red in noben sistem ni tak, da ne bi mogli delovati nazaj nanj. To kajpak pomeni, da se subjekt vede povsem drugače kakor osebnost ali psihološki človek, ki se pretirano prilagaja kapitalizmu in obenem naivno verjame, da z močno voljo vpliva nanj, v resnici pa nima tako rekoč nobene moči niti nad seboj niti nad njim.

Torej ni res, da zgolj sistem deluje na ljudi, kot je navadno videti. Ko subjekt deluje nazaj na sistem, saj ima to moč, govorimo o določeni obliki čiščenja, o kateri govorimo tudi takrat, ko se človeka duša znajde v purgatoriju, kjer dobi še eno priložnost, da se odreši. Čiščenje seveda ni po naključju povezano s tem, kar je Freud, sledeč Starim, imenoval katarza.

V sijajnem kitajskem filmu z naslovom Balzac in mala kitajska šivilja (Xiao cai feng, Sijie Dai, 2002) spremljamo delovanje orisanega koncepta v povsem čisti in zato tudi zares prepričljivi obliki. Znajdemo se namreč v sedemdesetih letih XX. stoletja nekje na Kitajskem, kjer skuša politični sistem, za katerega skrbi komunistična partija, prevzgajati tiste državljane, za katere so zastopniki političnega prepričani, da niso na liniji, kar seveda obenem pomeni, da so tudi nevarni za sistem, pa naj to pomeni karkoli.

Ta jih prav zaradi tega pošilja na podeželje, kjer naj bi se prevzgojili s trdim delom in ponovnim premislekom o sicer nevprašljivih Maovih načelih komunističnega delovanja, njegovi predstavniki pa ne morejo vedeti, da je med ljudmi lahko veliko več, kot si predstavljajo v svoji omejeni pameti.

In natanko to se tudi zgodi! Toda zgodi se tako nenavadno in tako dobro, tako izvrstno in tako silovito, da se mora natanko ob mladeničih, ki skušajo na nov način razumeti realnost, v kateri živijo, istega podviga lotiti tudi sam sistem, če noče kratko malo propasti in se znajti na smetišču zgodovine.

Na žalost sistem tega ne zmore, glede česar se prepričamo ob kadrih s konca filma, ki prikazujejo sodobno kapitalistično Kitajsko oziroma avtoritarno različico istega, zato zgodovinska lekcija ostaja.

Ključni protagonist tega odličnega filma je zelo nenavaden: prepovedane zahodne knjige. Ko se fantje dokopljejo do njih, se mahoma vse spremeni. Začne se pravzaprav z violino, ki je nevedni in v glavnem nepismeni Kitajci niti ne poznajo. Mozart zaradi tega ni dekadentni zahodnjaški glasbenik, temveč je skladatelj, ki ima ves čas v mislih velikega kitajskega političnega voditelja. Kot takega ga tudi sprejmejo, saj je zgodba o njem prepričljiva oziroma verjetna. Prav tako pozneje molče sprejmejo idejo, da je Balzac albanski filmski režiser. Zaprti svet kitajskega komunizma se zaradi tega spreminja, preobraža in odpira zahodnjakom, za to pa poskrbi mladina, ki se prevzgaja nekje bogu za hrbtom – vsaj tako so prepričani politični voditelji –, v resnici pa se ljubi, raziskuje nove prostore duha, vneto prebira Dostojevskega, Dumasa in Balzaca, se navdušuje nad pustolovščinami madame Bovary, uživa ob potapljanju v Labodje jezero in razmišlja o civiliziranosti ljudi in tega, kar imamo lahko ljudje med seboj, sega pa onkraj vsake ideološke fraze, politične prakse in slehernega političnega delovanja.

Vzporednica s svetom, v katerem živijo moderni hendikepirani ljudje, je na mestu. Danes veliko govorijo o inkluziji, vključevanju invalidov v vsakdanje življenje, da bodo vsi drugačni ljudje tudi vsi enakopravni, toda pravi, realni problem, ki ga bo v praksi šele treba rešiti, leži povsem drugje. Ne gre namreč za popularno vključevanje invalidov v svet, v katerem že tako ali tako živijo, le da so marginalizirani ali odrinjeni na rob, kjer bolj ali manj žalostno životarijo. Pravi problem, s katerim se soočajo invalidi, je vprašanje, kako se znebiti kraja, v katerem sploh obstajajo kot invalidi.

Logiko je treba torej obrniti in radikalizirati: namesto da se invalidi polno vključujejo v globalni svet neinvalidov in postajajo vse bolj neodvisni, kot pravijo v političnem žargonu ti, ki nimajo pojma o materialistični dialektiki sveta, se mora spremeniti kraj, v katerem je delitev na invalide in neinvalide sploh videti smiselna, oziroma ima pomen in podpira oblastna razmerja. Pravi nasprotniki invalidov niso z usmiljenjem in s patosom obremenjeni neinvalidi, ki da premalo razumejo svoje nasprotnike in se premalo poglabljajo v njihova življenja – pravi nasprotnik je sama družba, v kateri so invalidi nastali in so, kar domnevno so. Ali drugače rečeno: politična naloga invalidov je, da ukinejo zgodovinske kraje, v katerih so dobili svojo identiteto (to pomeni, da ukinejo tudi svojo identiteto), ne pa, da se oklepajo umetno ustvarjene identitete, češ da je prepoznavna, obče sprejeta in zanje celo koristna, če se nekoliko potrudijo, osamosvojijo in postanejo neodvisni. Ukiniti moramo torej kraj, v katerem je invalid postavljen proti neinvalidu in prepoznan kot manj sposoben ali manj zmožen.

Socializem je zato kraj, kjer ljudje niso organizirani okoli te ali one politične stranke, tega ali onega principa, ideološke prakse ali oblastnega razmerja, temveč so organizirani skladno z enim samim univerzalnim principom, ki je princip hendikepa oziroma odprtosti. Prav tega principa kapitalizem ne more niti misliti.

Princip hendikepa pomeni, da je vsaka identiteta notranje razcepljena in lahko postane nekaj drugega od sebe, sam proces po-stajanja pa imenujemo čiščenje, ki ni le osebno, zasebno, temveč je tudi družbeno, socialno, zgodovinsko, kulturno in civilizacijsko. Taka je tudi sedma teza o hendikepu.

Da bi invalidi izpolnili zgodovinsko nalogo, ki je pred njimi, se morajo očistiti ali prevzgojiti, kot se prevzgajajo mladi v čudovitem filmu, o katerem je tekla beseda, to pa drugače rečeno pomeni, da morajo vstopiti v diskurz, znotraj katerega lahko trmasto ohranjajo svojo razcepljeno identiteto na dolgi rok; diskurz se imenuje marksizem. Vse drugo je sprenevedanje.

Dušan Rutar