Vest

Zavest, ki bi zgolj pasivno odražala, dinamično zrcalila ali aktivno zastopala eno samo objektivno realnost – ta bi bila kajpak nujno za vse ljudi ista –, ne bi mogla ničesar ustvariti, kar pomeni, da bi bila nemočna in obsojena na večno ponavljanje istega, ko bi se končno s pomočjo notranje motivacije ali discipline, pridnega dela, raziskovanja in študija dokopala do vseobsegajoče podobe realnosti, glede katere bi se kajpak morali vsi ljudje strinjati, potem pa o njej še poenotiti svoja mnenja, s katerimi bi končno pojasnili Vse.

A taka zavest ne bi le pomagala ustvarjati totalitarne družbe, temveč bi bila tudi povsem nemočna, nesvobodna in odvisna. Na žalost je človeška zgodovina polna poskusov, da bi nastala natanko taka zavest, za katero so gospodarji vedno znova močno zainteresirani.

Namesto diktatur, totalitarnosti in najrazličnejših ‘avtoritet’ zagovarjam hendikep kot edino realno podlago človekove ustvarjalnosti, kreativnosti, zmožnosti za drugačnost, vztrajanje v resnici in solidarnost med različnimi ljudmi.

Ustvarja namreč lahko le zavest, ki ravno ne zrcali objektivne realnosti, zato na primer Karl Marx ni pretirano cenil realnosti, kakršna je obstajala v njegovem času, saj ga je bolj zanimala realnost, kakršna bi lahko bila. Njegovo zanimanje je imelo realne koordinate, kajti obstoječe oblike realnosti so največkrat nečloveške, saj ne dovolijo vsem ljudem, da bi razvijali svoje potenciale, kajti namesto kreativnosti se pretirano slavi komercialnost, modo, konformizem in prilagajanje, ponižnost, pokornost in ubogljivost.

Tisti, ki imajo danes mnenja o delu Karla Marxa, so v glavnem žalostni primerki dedičev, ki niso sposobni prepoznati dediščine, zato se obnašajo kot sinovi, ki niso dostojni imen svojih očetov. Bolj ali manj namreč preverjajo nemočne hipoteze, ki so brez miselne širine in globine. Prav zaradi tega nenehno poudarjajo, da imajo pravico do svojih mnenj, a ta niso nič drugega kot dokaz plitkosti in ozkosti duha.

Naloga vsakega mislečega človeka je, da prepozna resnico lastne človečnosti. Če nočemo postati povsem odtujeni beboti na način, ki ga je raziskoval prav Marx, se moramo ukvarjati s pravimi vprašanji, ki pa se ne nanašajo zgolj na psihologijo tega ali onega človeka, temveč predvsem na družbene, kulturne, moralne, etične in univerzalne koordinate človeških življenj, ki terjajo kritično misel, mnenj in čveka pa ne prenašajo prav dobro.

Prav to naredijo filmski ustvarjalci, podpisani pod mojstrovino, katere naslov je tudi naslov mojega pričujočega pisanja. Filmska zgodba Gosford Park po skoraj dveh urah gledanja ustvari neverjetno prepričljiv občutek, da lahko ljudje živijo tudi povsem odtujeno, prazno in absolutno dolgočasno življenje, v katerem se dobesedno ne dogaja nič ali pa se celotno dogajanje razdeli na nekaj poglavij, ki se spletajo ob čudnih atraktorjih, zaradi katerih se vse zgolj bebavo vrti v krogih in ne proizvede ničesar, če odštejemo navidezni red, za katerega vselej skrbi armada bolj ali manj dobro plačanih mezdnih delavcev, ki si skušajo pri tem zagotoviti še nekaj užitka zase, medtem ko se pripadniki elit le sem in tja vprašajo, zakaj toliko patologije, če pa se zdi, da je vse v najlepšem redu.

Občutek je zares prepričljiv, močan in dober za razmislek, zato ni naključje, da se režiser tako dolgo časa in tako skrbno ukvarja z vsem, kar je potrebno, da ga ustvari. Zgodba je zato kompleksna, večdimenzionalna in je ni mogoče povzeti s tremi stavki ali s kakšnim mnenjem oziroma komentarjem, saj je v njej preprosto preveč detajlov, ki jih ne smemo zanemariti, kajti zgodba brez njih sploh ne bi bila mogoča in bi takoj razpadla, tudi če bi se mukoma začela razvijati.

Stopnjevanje sicer praznega dogajanja, ki je – prav zaradi tega – do roba napolnjeno z neskončnim čvekom, z okusno hrano in izbrano pijačo, ki ji ni videti konca, z izbiranjem dragocenega in zlasti dragega nakita, s pomerjanjem lepih, lepših in najlepših oblek, z najrazličnejšimi dolgoveznimi komentarji, igranjem kart, s prižiganjem dišečih cigar, s skrivnimi namigi, z drobnimi prevarami ter neprestanim ugotavljanjem, kdo je kdo in koliko ima pod palcem, je izjemno spretno oziroma velemojstrsko, zato nas hromi, duši in stiska in si skoraj oddahnemo, ko končno slišimo realni krik realne ženske, ki nam takoj sporoči, da se je zgodilo nekaj tragičnega, nekaj, kar zareže v paradoksno praznino nasičenega votlega življenja in odpre, kar je pač treba odpreti. Zares se je zgodilo nekaj odločilnega, saj je sredi prsnega koša zastrupljenega Sira Williama McCordla precej neugleden nož, zaradi katerega se je ustavilo njegovo srce, rane pa preprosto ni več mogoče zaceliti, zato zadeve ne bodo več take, kot so domnevno bile, kajti vse skupaj je dosti več kot nesrečni empirični dogodek ali naključna metafora.

Dogodek za nazaj povsem prešije razpršena simbolna polja in nenadoma se odpre globoko brezno. V njem ne začnemo le na povsem nov način razmišljati o bogatih, močnih, naveličanih in zdolgočasenih aristokratih in načinih, kako uveljavljajo red okoli sebe, ne da bi prepoznali lastno kapricioznost, narcisoidnost, egocentričnost, sebičnost, cinizem in nezadovoljstvo z življenjem, temveč se zamislimo tudi nad gospostvenimi razmerji, ki vladajo med njimi in služinčadjo, ki sicer skuša skrbeti za prisilno ustvarjeni red, a se na koncu vendarle izkaže, da je red ponarejen in neživljenjski, skrb zanj pa zgolj nesmiselno izčrpavanje v imenu nekakšnih vrednot, kar morda pride zelo do izraza takrat, ko spremljamo gospodo na lovu, ki ni nič drugega kot nesmiselno besno streljanje na vse živo in iztrebljanje živali, ki nimajo nobenih možnosti, da se rešijo in preživijo človeško pobesnelost.

Gospostvo se zato kratko malo mora sesuti, saj drugače hitro preraste v despotizem ali kako podobno uveljavljanje moči, oblasti, interesov in vsakršnih oblik vladanja nad ljudmi, ki ne prenesejo drugačnosti oziroma življenjske radosti že po definiciji. Sesuti se mora natanko zaradi tega, ker ima vsak človek zmožnost, da razmišlja o svojih zmožnostih za razmišljanje o realnosti in o tem, kako se ji prilagaja. Človek se namreč ne prilagaja na objektivno zunanjo realnost, temveč na ideje o njej.

Razloček je pomemben zlasti zaradi tega, ker ljudje največkrat nimajo svojih idej, saj jih prevzemajo od drugih. Več kot jih prevzamejo, manj imajo svojih, zato so morda navidez vse bolj prilagojeni okolju, upoštevaje imperativ, ki jih svari pred tem, kar bodo rekli drugi, obenem pa so brez domišljije in nezmožni za ustvarjalno delo, kar zopet pomeni, da sicer trajajo, obstajajo, a ne živijo.

Dušan Rutar