Vest

Začel sem razglašati, da zbiram snov za zgodbo o gostilniških debatah, pa so me stalni gostje narahlo opozorili, da me bodo narezali, če o njih ne bom pisal lepo. V pravi gostilni so besede ostre in zašiljene, mačistične kot v kasarni.

Gostilna, v katero zahajam je v posesti družine že štiri generacije. Centralna osebnost je točajka, šefica, ki je po kratkem izračunu v življenju skuhala blizu dva milijona kav.

Privlačna in prikupna, tudi sedaj, ko že uživa zasluženo pokojnino, za vsakega najde pravo besedo, vsakemu se posveti vsaj za trenutek, kot da je on edini in vsi moški, obiskovalci, ki so v večini, so po malem že desetletja zaljubljeni vanjo. Ona se vsem izmika, a vsem dobrika, skrivnost njenega uspeha je, da se nikomur od obiskovalcev v dolgih letih ni vdala telesno, z nikomer ni sopla, vreščala in izmenjevala sokov v postelji. Ostala je čista, nedotaknjena, neomadeževana, skoraj mistično skrivnostna, plen mokrih sanj in poltenih predstav, od vseh tisočkrat in od nikogar zares dotaknjena. Gledam vse te moške, kako se jim razvedri obraz, utrujen od skrbi za družine, težav v službi, izpit od neskončnega popivanja, kako se razveselijo, ko jim nakloni prijazno besedo. Moški, večni otroci do poslednjega vzdihljaja, iščemo mamico, ki nas bo z nežnostjo, pozornostjo, skrbjo in brezpogojno ljubeznijo stisnila k prsim in nas potolažila, nas objela, obljubila, da bo vse še dobro. Ljubezen moških do brhkih točajk je neminljiva in neuničljiva, one nosijo pozabo v steklenicah in dobro voljo. Vse to dobimo v gostilni za nekaj bankovcev, svet se razpre, naša opotekava beseda postane sijoča, pomembna in gibka, po vsakem popitem pivu se zdijo vsakdanji problemi lažji, svet pa blag in usmiljen. Tipi gostov so najbrž enaki po celem svetu.

Bahač je najlepši in najboljši, v življenju je po njegovih besedah uspel, a ker ni popolnoma prepričan vase, veliko časti, preventivno, da ga občudovalci in poslušalci predčasno ne zapustijo. Prepirljivec ima vedno prav, krili z rokami, ima privzdignjen glas in ko naleti na svojo žrtev, se začne dokazovanje, ki se lahko zavleče tudi v jutranje ure, če so dovolj podprte s tekočim gorivom.
Gostilne so največja psihoterapevtska ordinacija na svetu, malce opiti smo sopivcu pripravljeni izdati najbolj gnusne podrobnosti, ko izrečemo travmatično izkušnjo, nam je lažje. Važno je, da se zavedaš, kaj se ti dogaja v glavi. Točajka je dejala, da je pomembno, da si do strank pozitivno naravnan, pacientom, ki se hočejo zdraviti na tebi, pa je potrebno postaviti jasno mejo, do kam smo v igranju psihiatra pripravljeni iti. Učinkovita zaščita pred negativno energijo je pomembna, saj so nekateri brezobzirni, v glavo ti vstavijo dve cevki in ti pijejo esenco življenja kot starodavni vampirji.

Nekaj stalnih gostov ure in ure ždi v kotu, pijejo svoje pivo in molčijo, podobni so zadetim narkomanom. Le kaj se jim dogaja v glavi, molčečim vse te dolge ure?

Stebri družne so jutranjiki, vedno prisotni ob odpiranju gostišča, spijejo svojo jutranjo kavo in začnejo svoj delovni ritem, vsak dan leto za letom. So lepo oblečeni, vljudni in obzirni, brez njih bi družba razpadla v kaos, v pepel in prah poležavanja, vsesplošnega razvrata.

Zlata jama in stalen vir dohodkov so zasvojenci, ki dobršen del pokojnine ali dohodka, če ga imajo, pustijo za šankom. V zadnjem času, ko je kriza brezobzirno zarezala v naš vsakdanjik, so plen točajk tudi vedno bolj številne socialne podpore, steklenice držijo pokonci najšibkejše člene družbe namesto toplega obroka. Zanimivo je, da so najrevnejši, najranljivejši ponavadi tudi najmanj varčni in pogosto se zgodi, da sredi meseca ostanejo brez beliča v žepu in končajo na ulici, kjer si podajajo steklenice poceni vina, kupljenega v bližnjem marketu.

Prestopniki so najbolj nevarni, vseskozi so pritajeno agresivni, iščejo povod, da bodo jezo stresli na nič hudega slutečega gosta. Ponavadi izhajajo iz družin, kjer med staršema ni bilo ljubezni, otroci so bili deležni klofut in raznih oblik nasilja. Če se odprejo in za trenutek pozabijo na neprijetne obrambne mehanizme, lahko postanejo zanimivi sogovorniki, njihove življenjske zgodbe so barvite in razgibane, kronika zaprtih ustanov in zlomljenega hrepenenja po varnosti in sprejetosti.

Pesniki, umetniki so vedno sredi žolčne debate, vročično dokazujejo, da bo prav njihova metafora rešila svet in pomagala prebuditi otopelo zavest posameznikov, izgubljenih v primežu kapitalskih odnosov. Škoda je le, da morajo zaradi pičlih honorarjev kmalu zapustiti gostišče in odtavati v temno, gluho noč vsesplošne brezbrižnosti in vseenosti.

Navijači zasedajo gostinske prostore ponavadi pred pomembnimi tekmami naše nogometne reprezentance, olepšani so s kapami, dresi in ostalimi navijaškimi rekviziti, podprti z vrčki piva. Vzneseno kričijo in razgrajajo, da odmeva daleč naokoli. Če zmagajo naši, se kriki radosti in falusnega razgrajanja zavlečejo do zore.

Stiskači, škrtice prihajajo v gostilne poslovno, ostro pogledujejo, kje bi lahko našli dobro dušo, da bi jim častila pivce za živce. Čeprav imajo solidno napolnjeno denarnico, najedajo in psihično izsiljujejo, da bi ocurili kakšnega nesrečneža, a ko so sami na vrsti za plačilo runde, preusmerjajo pozornost razgovora ali zanikajo vrstni red plačevanja.

Grozoviteži, gostje brez voznega reda, etike in dostojanstva, opiti, primitivni, razčlovečeni primerki so najbednejše kreature na zemlji. Besede, svečenice poezije in mišljenja, uporabljajo za žaljivke, banalnosti, neskončno ponavljanje nepovezanih izbruhov in verbalnih nasilnosti. Poslušajoč te bednosti se zavem, da ta degeneriran rod ne more preživeti, obstati v ravnovesju z normalnimi odnosi, ko pridejo domov, družino neusmiljeno maltretirajo in zlorabljajo, zahtevajo absolutno poslušnost, onstran dobrega in zla ranijo vsakogar, ki se znajde v bližini. Neozdravljivo bolni alkoholiki so nezaceljena travma družbe, normalen razvoj otrok v družini je okrnjen.

V terapevtskem razgovoru mi je študentka pripovedovala o mučnem življenju z očetom alkoholikom. Vedno jo je poniževal, nikoli je ni pohvalil, nikoli ji ni nudil varnosti in ljubezni, vedno so bile v ospredju njegove potrebe. Vseskozi je manipuliral z okolico. Kadar ga je potrebovala, ga hotela prositi za nasvet, ji je prestrašena mama zabičala, da je oče utrujen, oče je komaj vstal, oče je živčen, ker danes ni še ničesar popil, vse se je vrtelo okoli njegovega počutja. Bil je žaljiv, prostaški, venomer je hlepel po pozornosti. V gostilni je vse častil, hvalil se je z denarjem, prisluženim v prevarah, doma pa je bil problem prispevati za osnovne življenjske dobrine. Rane, ki jih je pridobila v primarni družini, jo bodo spremljale vse življenje.

Najbolj jo je strah, da mu v nekaterih lastnostih postaja vedno bolj podobna, da iz koristoljubja igra različne vloge, ni iskrena, nikoli se ne more popolnoma sprostiti.

Vse manj je dobrih gostiln, pojejo kantavtorji, preveč se nam mudi, ne vzamemo si časa, da bi prisluhnili življenju v pajzlih, bifejih, gostilnah. Vsakdanje življenje je bolj zanimivo kot buljenje v ekran, samo prek osebnih stikov, prek mesa in krvi bomo spoznali, kdo smo in …

Igor Bizjan