Vest

Obstaja temeljna razlika, s katero opisujemo delovanje človeškega bitja kot subjekta – to je razlika med anksioznostjo ali tesnobo in pogumom. Obstajajo tudi druge razlike, a ta je daleč najpomembnejša.

V vsakdanjem življenju ljudi je veliko več tesnobe ali anksioznosti kakor poguma. Ta je pravzaprav precej redek pojav. Razloček je pomemben predvsem zaradi tega, ker je pogum, potem ko ga razumemo in definiramo, izjemno pomemben za razumevanje ne le posameznika, temveč tudi občestva, v katerem živi.

Pogum je namreč nasprotje od tesnobe. Ta ni nič drugega kot učinek prevelike bližine tega, kar v psihoanalizi imenujemo Realno. Tesnobni ljudje zato težijo k čim večji gotovosti, varnosti, ki pa je ne morejo doseči. Prav nasprotno: varnost, kot nekje pripominja Spinoza, težnja k varnosti pravzaprav oznanja človekovo oziroma subjektovo impotentnost ali nemoč.

V tem je nekaj paradoksnega. Nemočni ljudje navadno najbolj besno razkazujejo okoli sebe navidezno moč, da bi prikrili lastno impotentnost. Niso pogumni, temveč so tesnobni.

Pogum je namreč nasprotje od impotentnosti. Pomeni pa še nekaj. Pomeni, da obrne človeško bitje radikalno odsotnost varnosti – o njej govorimo natanko zaradi hendikepa – sebi v prid. To naredi tako, da ne-varnost sveta spremeni v silo, zato je pogumen človek poseben presežek v vsakem simbolnem polju, kar pomeni, da že s svojo navzočnostjo pri impotentnih ljudeh, ki težijo k varnosti, vzbuja tesnobo, včasih pa celo grozo, zaradi katere se potem zaganjajo vanj in ga skušajo uničiti.

Pogumna dejanja so v današnjem svetu silno redka, saj v njem prevladuje zelo močna težnja k varnosti in h gotovosti. Na srečo obstajajo filmi, ki znajo resno razmišljati o tem ter odpirati nova obzorja in zagovarjati nove ideje. Animirani film Mary in Max je tak film; to je zares izvrsten filmski dosežek.

Max je predebel gospod srednjih let in ima diagnozo, ki sicer ne pomeni prav dosti, toda zaradi nje ne protestira, ampak sebe celo ljubkovalno poimenuje Aspie. Živi čisto sam z zlato ribico in nima nobenega prijatelja. Na drugem koncu sveta, v Avstraliji, živi veliko mlajša Mary. To je deklica, ki tudi nima nobenega prijatelja, čeprav si ga želi. Recimo, da je drugačna od drugih sotrpinov, kar v svetu, v katerem domnevno živijo vsi drugačni in vsi enakopravni ljudje, sploh ne bi smelo biti problem.

Pa je problem, kajti sprejemljiva je zgolj tista oblika drugačnosti, ki je na spisku drugačnosti; druge oblike drugačnosti niso sprejemljive, zato Mary končno poskrbi, da ji odstranijo kožno znamenje s čela, saj verjame, da bo potem bolje. Mary in Max se po srečnem naključju spoznata in si začneta izmenjevati pisma in številne druge dobrine, ki jih imata rada. Vsak od njiju ve, kaj si želi drugi, zato tudi skrbita za želje, saj sta resnična prijatelja. Toda v življenju je tako, da navidezni red vedno znova kaj spremeni v nered. Pojavijo se prvi zapleti, pojavijo se težave in problemi. In ko Max končno prejme knjigo, ki mu jo podari sedaj že odrasla Mary, v pismu, ki je bilo priloženo, pa zapiše, da je to knjiga o njegovi disability, za katero upa, da bo nekega dne ozdravljiva – pač skladno z akademsko logiko pomagajmo-ubogim-invalidom-ki-nas-nujno-potrebujejo –, postane čustveno tako razburjen, da ne more več trezno misliti, zato mahoma napiše Mary pismo, v njem pa našteje vsa divja čustva, ki so ga prevevala, ko je bral njeno knjigo in pismo.

Pismo konča v košu, Mary dobi namesto njega kuverto, v njej pa iztrgano tipka ‘M’ iz pisalnega stroja. Mary to tako prizadene, da se pogrezne v depresijo, pa tudi njena akademska kariera gre po zlu.

Zadeve se obrnejo na bolje v tistem trenutku, ko Max po dolgem času vendarle oprosti Mary, ki se mu opraviči, saj spozna, da z akademskim žargonom res ne gre napadati prijateljev. Napiše ji pismo in ji to tudi sporoči. Pove ji tudi, zakaj ji je oprostil.

Oprostil ji je natanko zaradi tega, ker ni popolna. Z drugimi besedami: ker je hendikepirana. Tudi Max je hendikepiran in vsak človek je tak. Maxova diagnoza postane zaradi tega še manj pomembna, kot je bila.

All humans are imperfect, pišel Max. In tega dejstva ni mogoče odstraniti in takih ljudi ni mogoče pozdraviti, dodajamo. Ko sem bil majhen, sem hotel biti kdorkoli, le jaz ne. Sedaj je povsem drugače. Nečesa v življenju namreč ne moremo izbrati – sebe. Zato pa lahko izbiramo prijatelje – in Max je izbral Mary.

Max je torej brez akademikov natanko vede, kako je z nekaterimi zadevami v življenju. Z Mary sta se izbrala, vendar se nista nikoli srečala, kajti Max umre, potem ko spije zadnjo pločevinko kondenziranega mleka, Mary pa pride prepozno k njemu.

V čem je bistvo predstavljenega filma in njegove izvrstne temeljne ideje? Njegovo bistvo je natanko to, kar imenuje Alain Badiou ne-red simbolnega. Zaradi njega je človeško bitje lahko pogumno in pravično; akademsko znanje ali geni nimajo s tem čisto nobene zveze, položaj zvezd v vesolju pa tudi ne. Seveda je človeško bitje lahko tudi tesnobno in podrejeno nadjazu, ki hoče določen red sveta, podrejen znanstveni ali kaki drugi logiki, ljudje, ki so mu podrejeni, pa plačujejo zaradi njega visoko ceno, saj takega reda ni in ga torej niti ni mogoče ustvariti – pravimo, da je imaginaren.

Tudi Max ugotavlja, da je svet preveč kaotičen in da je v njem premalo reda, vendar zaradi tega ni sadističen in ne zastopa nobene oblasti, da bi bilo reda več. Prav nasprotno: ko pošlje Mary zadnje pismo, je vse zopet v najlepšem redu. Max je zadovoljen, ker ima prijateljico, s katero se dopolni vse, kar se sploh lahko dopolni.

Izvrstnost filma je tudi v tem, da je zelo občutljiv, senzibilen, zato razume, da hendikep posameznika nikoli ni disability, čeprav je lahko tudi to, kajti moč ni v razkazovanju mišic, pač pa v pogumnem delovanju. Ko Mary po popolnem duševnem zlomu prepotuje več kot pol sveta, da pride iz Avstralije v ZDA, z njo pa potuje tudi njeno malo dete, nam je že nekaj časa jasno, da je pripravljena za prijatelja narediti vse, kar je v njeni moči, ta pa je zelo velika. To na svoj način ponazarja tudi napis, ki ga je imel na svoji majici Max: Aspie for freedom. In to je čisto nekaj drugega kot prazna fraza avtističnega človeka, ki ne razume sveta okoli sebe; v radikalnem smislu ga pravzaprav razume natanko tako, kot je treba.

Vzporednica s političnim subjektom in njegovim delovanjem v občestvih je zaradi povedanega produktivna. Zastopniki oblasti, zlasti intelektualci, so namreč vselej varuhi obstoječega, čeprav mislijo drugače in se trudijo ustvariti drugačen vtis, saj verjamejo v vtise. Njihov cilj je zato ohranjanje ponavljanja, kar pomeni, da s svojim delovanjem jamčijo zanj, obenem pa skušajo preprečiti delovanje političnega subjekta, ki deluje natanko tako, da zastopa ne-red simbolnega, ki je – mimogrede – naravno stanje sveta.
Politiki zaradi tega navadno niso subjekti političnega, taki pa niso niti akademiki. Seveda je prav zaradi tega ne-red simbolnega na strani anarhistov oziroma političnih subjektov, ne na strani branilcev obstoječega, ki so tesnobni in prav zaradi tega tako zelo nevarni, kar v zadnji instanci pomeni, da jih je treba nenehno simbolno omejevati, da ne naredijo še več škode.

Dušan Rutar