Vest

Pereče vprašanje, kaj lahko storimo zato, da podpremo upor v Libiji, kot del širitve in poglobitve revolucije v arabskem svetu, postaja še bolj resno zdaj, ko je Gaddafi začel z zračnimi napadi in znesel smrtonosno maščevanje nad mesta pod nadzorom upornikov. Kaj lahko storimo? Poziv k solidarnosti, ki vsak večer združuje predstavnike libijske skupnosti v Manchestru (največje v Veliki Britaniji) pred stavbami BBC-ja na Oxford Roadu, se zdaj spreminja v obupan klic na pomoč. Nočne demonstracije so protislovne, spolno segregirane, s slogani, ki segajo od obtožb, da je “Gadafi proti bogu” (za nekatere od nas je to točka v njegovo korist) do plakatov, ki zahtevajo njegov odhod in dodajajo: “Ne pozabi vzeti s seboj svojih sinov in trapastih oblek”.

Obstaja dovolj dokazov, da potem nekateri britanski levičarji trdijo (kot to opisuje Morning Star, ki je povezan z ostanki komunistične partije), da se “islamske državice” ustanavljajo na vzhodu države zato oz. da oznanjajo (v časopisu News Line z enim od drobcev Delavske revolucionarne stranke) solidarnost z Gadafijevo “ljudsko revolucijo” proti imperializmu. In zdaj, kot se je to že zgodilo na Kosovu, nekateri uporniki pozivajo k vojaškemu posredovanju v podporo njihovemu boju in svoje upe polagajo na posredovanje ZDA ali EU ali pa obeh. Potem smo mi, levičarji, ki nikoli nismo nasedli lažni levi retoriki Greena Booka, prisiljeni odgovoriti na vprašanje, “kaj lahko storimo”.

Bi lahko zagotovili, da bi bilo to, tako kot je Tony Blair trdil v primeru bombardiranja Srbije, “liberalno posredovanje”? Tako imenovano “prepiranje” v Natu, ko sta ZDA in Nemčija blokirali britanski in francoski poziv k območju prepovedi letenja že kaže drugače. Ta razlika med imperialističnimi silami se ne kaže v tem, kako najbolje pomagati libijskemu narodu, temveč izraža napetost med liberalno demokratično propagando proti tiranom tretjega sveta, ki jih je potrebno disciplinirati (in glede tega imata vsaj Morning Star in News Line prav) in nujo ugotoviti, kdo je naslednji najboljši partner za vodenje režima, ki mu lahko Zahod prepusti nafto. In ta naslednji najboljši partner bi lahko bil celo Gaddafi sam. Direktor ameriške nacionalne obveščevalne službe, James Klapa je že napovedal, da bo “bo režim prevladal” in kot pravi Saif al-Islam Gaddafi, sin številka ena, se njegove sile ne bodo “nikoli predale”, obstaja še možnost, da bo - po bežnem trenutku moralnega ogorčenja Zahoda - režim obnovljen.

Lord Mandelson, nekdanji laburistični poslovni sekretar, je že utemeljil to spremembo z bizarnim hermenevtičnim branjem Saifove izjave, da “se bo boril do zadnje minute, do zadnje krogle” svojemu očetu ob boku, dejansko mislil, da “ne želi, da bi bila država pahnjena v državljansko vojno”; ” površinsko pa daje vtis, kot da bi rekel, veste, borili se bomo do zadnje krogle, govori pa tudi o nastajanju drugačne Libije”. Osebne povezave med Mandelsonom in Saifom so še najmanj pomembne. Nedavni obisk Davida Camerona v Egiptu in zalivskih državah z namenom spodbujanja orožarskih poslov z obstoječimi režimi (od katerih so vsi do sedaj doživeli proteste v slogu Trga Tahrir) je boljši kazalec tega, za kakšne interese gre. Britanija, EU in ZDA zelo skrbno razmišljajo o tem, kaj lahko storijo in se zavarujejo pred neuspehom glede tega, koga bodo podprle. Fiasko s komandosi SAS, ki so jih ujeli na vzhodu Libije, ko so poskušali priti v stik z uporniki, kaže, da Zahod išče nekoga, s komer bi lahko sklenili dogovor in če jim ne uspe najti pripravne prilagodljive gonilne sile, “vodstva”, ki bi ga Zahod lahko cenil, potem bodo upornike zapustili.

Kakršen koli poziv k vojaškemu posredovanju bi zatiranje še poslabšal, ne pa končal. Tisto, kar lahko storimo mi, izven Libije, je da ukinemo kakršno koli gospodarsko in državno podporo kakršni koli sili, ki ji je Zahod naklonjen. To sega od zasedbe Saifovega deset milijonov funtov vrednega dvorca v Hampsteadu s strani skupine ‘Zrušimo tirane (Topple the Tyrants)’ do razširitve necenzuriranih britanskih protestov na glavnih nakupovalnih ulicah proti ultra bogatim. Tisto, kar lahko storimo, je da preprečimo lastni oblasti, da bi posredovala tako, da zagotavlja lastne interese, preprečiti jim, da bi dajali lasten odgovor na mučno liberalno in instrumentalno ekonomsko dvojno vprašanje, kaj lahko storimo.

Ian Parker