29. marec, 2011 | Rok Kralj

Čas za ogorčenje

  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS

»Triindevetdeset let. Približujem se zadnjemu dejanju. Konec ne more biti več daleč.«

S temi besedami začne Stephane Hessel svojo 13-stransko knjižico, pamflet z naslovom Čas za ogorčenje (Indignez-vous; ang. Time for Outrage), ki je kmalu po svojem izidu oktobra 2010 v Franciji postala velika uspešnica.

A Stephane Hessel še zdaleč ni patetičen. Tisto, kar želi, je današnjim generacijam, še posebej mladim, predati »ključne principe in vrednote za svobodno Francijo«, ki so jih leta 1944 oblikovali v francoskem odporniškem gibanju. Ti principi in vrednote so: socialna varnost in blaginja za vse državljane, »pokojnine, ki starejšim delavcem omogočajo, da svoja življenja dokončajo dostojanstveno«; nacionalizacija energetskih virov, zavarovalnic in velikih bank; »oblikovanje resnične ekonomske in družbene demokracije, ki odpravlja ekonomijo velikega obsega in finančni fevdalizem,« itd. »Te principe in vrednote danes potrebujemo bolj kot karkoli drugega,« pravi Hessel. In ne samo v Franciji, lahko dodamo.
Stephane Hessel (rojen 1917) dobro ve o čem govori, njegovo bogato »življenje se bere kot roman«, pravi Charles Glass v angleškem prevodu knjige. Stephane Hessel je odraščal v kulturno bogatem okolju Pariza, družinsko hišo so obiskovali tako ugledni gostje, kot je bil filozof Walter Benjamin. Ob izbruhu 2. svetovne vojne se je pridružil francoskemu odporniškemu gibanju, čeprav je bil rojen v Nemčiji in je šele leta 1939 dobil francosko državljanstvo (v Francijo, v Pariz, se je družina preselila leta 1924).

V Londonu se je pridružil skupini generala de Gaulla, voditelja francoskega odpora. Leta 1944 so ga poslali na okupirano francosko ozemlje, da pripravi teren za invazijo zavezniških sil in pomaga organizirati odporniške skupine. Ujeli so ga nacisti in ga zaprli v koncentracijsko taborišče, a mu je uspelo pobegniti in se pridružiti zavezniškim silam. Po vojni je postal diplomat, med drugim je sodeloval pri pripravi Splošne deklaracije človekovih pravic Združenih narodov.

»Mi, veterani odporniškega gibanja in borci za svobodno Francijo, pozivamo mlajše generacije, da oživijo in nadaljujejo tradicijo odpora in njegovih idej. Pravimo vam: prevzemite, nadaljujte, postanite jezni! Tisti, ki so na položajih politične odgovornosti, ekonomske moči in intelektualne avtoritete, dejansko celotna naša družba ne sme obupati ali se podrediti zdajšnji mednarodni diktaturi finančnih trgov, ki predstavlja veliko grožnjo miru in demokraciji. Želim, da ima vsak od vas razlog za ogorčenje. To je dragoceno. Ko ste nad nečim ogorčeni, kot sem bil sam nad nacizmom, postanete bojeviti, močni in aktivni.« Stephane Hessel tudi pravi, da je brezbrižnost (indiferentnost) najslabša človekova drža: »Najslabše je biti brezbrižen oziroma reči ‘Nič ne morem storiti, bom že kako.’«

Kot poseben primer ogorčenja pa Stephane Hessel izpostavlja palestinsko vprašanje. Kljub visoki starosti je med leti 2002 in 2009 kar šestkrat obiskal Gazo in Zahodni breg. Pravi, da moramo brezpogojno prebrati Goldstonovo poročilo iz leta 2009, ki obtožuje izraelsko vojsko »vojnih zločinov in domnevnih zločinov proti človeštvu«.

A vendarle, pravi Hessel, »prihodnost pripada nenasilju, spravi različnih kultur.« Pravi, da se strinja »s Sartrom: da ne smemo opravičevati teroristov, ki mečejo bombe, moramo pa jih razumeti.« Sporočilo nenasilja Nelsona Mandele in Martina Luthra Kinga je v današnjem svetu še vedno več kot pomembno, pravi Stephane Hessel. Da bi bili »zmožni preseči konflikte z medsebojnim razumevanjem in z veliko mero potrpežljivosti«, morajo naše »skupnosti temeljiti na pravicah, katerih kršenje mora izzvati ogorčenje – ne glede na to, kdo jih krši. Te pravice nikakor ne smejo biti predmet kompromisov.«

»Zahodna obsedenost s produktivnostjo je svet pripeljala v krizo, iz katere se lahko izkopljemo samo z radikalnim prelomom z nepremišljeno vnemo za ‘več, vedno več’ na finančnem, prav tako pa tudi na znanstvenem in tehnološkem področju. Zdaj je čas, da prevladajo skrb za etiko, pravičnost in trajnostni razvoj.«

Stephane Hessel svoje izjemno – kratko in jedrnato – delo konča z besedami:
»Vam, ki oblikujete enaindvajseto stoletje, z naklonjenostjo pravimo:
USTVARJATI POMENI UPIRATI SE. UPIRATI SE POMENI USTVARJATI.«
(TO CREATE IS TO RESIST. TO RESIST IS TO CREATE)

Očitno je, da so Hessla resno vzeli v Tuniziji (saj razumejo francosko, mar ne), v Egiptu, v Winsconsinu in še kje. Kaj pa mi? ‘Bomo že kako?’, ko nam bodo zmanjšali ali vzeli vse (težko priborjene) pravice. In to ravno tisti, ki želijo ‘več, vedno več’. Čas za ogorčenje preprosto moramo prebrati. Čas je za ogorčenje. In delovanje. Ne pa za brezbrižnost.

Rok Kralj

 


  • DELICIOUS
  • Google
  • RSS
24 x komentirano