Vest

Natanko pred petimi leti (bilo je 16. marca leta 2006) je imel Arthur Kroker na simpoziju o dediščini Michela Foucaulta predavanje z naslovom Oblast & cinična ideologija. Predavanje je pomembno zlasti zaradi tega, ker v njem avtor izpostavi tisto razsežnost našega vsakdanjega življenja, ki neposredno in ves čas vpliva na vse nas, njeni vplivi pa niso vselej nam v korist, kar preprosto pomeni, da niso dobri, saj je dobro vsaj obče oziroma univerzalno. Katera je ta razsežnost in kako je povezana s kulturo hendikepa?

Najprej povejmo, da je imel spomladi leta 2009 Alan Badiou zelo zanimiv pogovor z voditeljem BBC-jeve oddaje HARDTalk, v kateri je jedrnato in zelo prepričljivo spregovoril o trenutni kapitalistični krizi, recesiji in novi priložnosti za spreminjanje kapitalizma oziroma za njegovo ukinjanje, ki se neposredno navezuje na dediščino Michela Foucaulta, s tem pa tudi na vse nas.
Govorjenje o krizi je danes že tako rekoč modno oziroma žargonsko, zato o krizi in njenih učinkih ne razpravljajo le v parlamentu, ampak tudi v vsaki gostilni, na vsaki veselici, na ulicah in trgih. Na trenutke je celo videti, kot da prinaša določeno mero ugodja in zadovoljstva tem, ki o njej razpredajo, iščejo zanjo krivce in seveda bolj ali manj priljubljene izhodne strategije, povezane z raznimi vlaki.

Badiou pravi, da zadeva ni tako preprosta, kot bi radi politiki, krošnjarji, nosilci mnenj, piarovci, ekonomisti in drugi, kar jih je zainteresiranih za ohranjanje kapitalizma. Kriza ni nujno sama po sebi priložnost za spremembo na bolje. Njene posledice so lahko tudi katastrofalne in povsem nepredvidljive, saj je trenutno v krizi cela vrsta dinamičnih družbenih sistemov, ki so lahko zelo nestabilni, kar prav te dni dobesedno ponazarjajo napol delujoči jedrski reaktorji na Japonskem.

Sedanja kriza je zaradi tega dobra priložnost za razvijanje novih idej. Natanko v tej perspektivi moramo biti pozorni na to, kar pravi Badiou, ko opozarja, da empirične izkušnje komunističnega življenja iz XX. stoletja nikakor ne bi smeli mešati z idejo, s konceptom komunizma.

Osnovna naravnanost ideje komunizma je namreč nova družba. In nihče pri zdravi pameti ne more reči, da so sodobne kapitalistične družbe ultimativna oblika občestvenega življenja, najboljša ali celo popolna, idealna oblika skupnega življenja ljudi, v kateri ni pretiranega izkoriščanja delovne sile, ni neskončnega bogatenja enih na račun velikanske večine drugih, ni uničevanja okolja in podobno.

Ali potemtakem lahko upravičeno upamo, da je sedanja kriza tudi uvod v dokončni zaton kapitalizma? Ali res živimo v času, o katerem govori Žižek v knjigi z naslovom Living in the End Times?
Pravo vprašanje, ki se zastavlja na samem začetku razmišljanja o sedanji krizi kapitalizma in posledicah, je tudi tole: Ali je kapitalizem res kdaj v svoji zgodovini potreboval demokracijo? Res je, da mu je prišla prav, da jo je s pridom izkoriščal, toda potreboval je prav gotovo ni. Ljudje so se morali zanjo krvavo boriti in če se ne bi, bi kapitalizem v svoji brutalnosti mirno deloval naprej.
Kako je s tem danes? Do podobnega problema pridemo, če razmišljamo o teoriji in kulturi hendikepa. Kdo namreč potrebuje kulturo hendikepa? Na prvi pogled je popolnoma jasno, da je ne potrebuje dobesedno nihče. Ne potrebujejo je invalidi, saj jih celo vznemirja in moti v njihovem navideznem miru, ne potrebujejo je politiki, saj se jim zdi čisto dovolj govoriti o inkluziji, družbi blagostanja za vse in kapitalizmu s prijaznim obrazom, ne potrebujejo je akademiki, saj jim zadošča modrovanje o modelih socialnih pomoči, terapevtskih tehnikah in drugem, kar je iz reda psihologiziranja. Ne potrebujejo je niti navadni ljudje, saj ne vedo, kaj naj z njo počnejo, kajti niso invalidi, potihem pa tako ali tako računajo, da se bo kapitalizem izvlekel iz krize in postal še bolj prijazen do njih, medtem ko jih milijarda ljudi, ki živijo na smeteh, v slumih in favelah, tako ali tako ne zanima.

Toda podrobna analiza pokaže, da morda natanko kultura hendikepa edina zares lahko ponudi ljudem novo senzibilnost za trpljenje in bolečine, nepravičnosti, izkoriščanje, nasilje in brutalnosti kapitalizma, nove ideje o tem, kar imamo lahko ljudje med seboj, da bodo naši odnosi bolj solidarni in manj simulirani, da bo odnos do sveta bolj vzdržen in da se bomo navsezadnje biološko obdržali na tem planetu, dokler ne bomo začeli naseljevati drugih.

V čem je torej, čisto preprosto, bistvo kulture hendikepa? Njeno bistvo je, da je, za razliko od kapitalizma, zavezana popolnoma drugačnemu principu, načelu življenja, ki ne terja reproduciranja za vsako ceno, kar počne kapitalizem, ki mora ustvarjati profite, pa če vsi crknemo, ampak s svojim delovanjem obnavlja princip odprtosti, svobode, različnosti in solidarnosti. Kako ji to uspeva? Uspeva ji z usmerjanjem pozornosti na realne razsežnosti vsakdanjega življenja, probleme, stiske in težave ljudi, za katere ne predpisuje zdravil v obliki simulacij in simulakrov, iluzij in ultimativnih zvarkov, terapij, modelov, postopkov in podobnega, temveč predpisuje, ponuja in zastopa sam hendikep. Torej se ne zaganja naprej, temveč v radikalnem smislu vztraja pri istem.
Natanko tu ima ost predavanje, omenjeno čisto na začetku, v katerem Arthur Kroker povsem jasno izpostavi idejo, da je Foucaultova zapuščina, s katero se preprosto moramo ukvarjati, če hočemo preživeti, v tem, da nikakor ne smemo popustiti in usmerjati svoje pozornosti k značilnostim, zmožnostim, sposobnostim in moralnim karakteristikam ljudi, temveč moramo ostati pozorni na to, kako delujejo strukture vsakdanjega življenja, kako delujejo sistemi, kakšne učinke sprožajo, kakšne so njihove posledice, kako se obnavljajo gospostveni odnosi, kako delujejo diskurzi. Če smo preveč pozorni na posameznike in posameznice, začnemo psihologizirati probleme in zanje iskati psihološke rešitve v smislu: če se bodo ljudje spremenili, če bodo postali bolj moralni, če bodo pokazali več dobre volje, če bodo sledili našim nasvetom … se bomo izvlekli in skupaj ustvarili boljši svet.

Tako razmišljanje je prekratko, čeprav je tudi zelo privlačno in enostavno, zato teorija hendikepa poudarja natanko strukturne značilnosti sveta in realnosti, tega, kar imamo ljudje med seboj, med katerimi je daleč najpomembneje, da ne hitimo preveč in ne zapiramo sveta, ki ne more biti zaprt že po naravi, češ da nam je jasno, kaj moramo nemudoma narediti, da ga bomo rešili pred propadom.

Če tako hitimo, se zgolj pridružujemo samemu kapitalizmu, ki tudi že dolgo časa zelo hiti in zagnano rešuje z velikansko naglico vse mogoče probleme, ki jih tudi sproti ustvarja.
Kultura hendikepa torej izhaja iz razcepa med empirično vsakdanjo realnostjo in idejo realnosti, ki edini lahko kreira nove ideje, nove forme, nove oblike, novo senzibilnost, občutljivost za empirijo, ki je ta zaradi svoje ujetosti vase enostavno ne more, pa če se politiki, managerji, zastopniki propagande in dušebrižniki postavijo na glavo.

Dušan Rutar