Vlade na testu stresa
Dne 17. decembra 2010 se je v majhnem tunizijskem mestecu Sidi Bouzid, ulični prodajalec Mohamed Bouazizi zažgal v znak protesta proti okrutnemu ravnanju lokalnih uradnikov. Menda je skušal vložiti pritožbo zoper zaplembo svojega prodajnega vozička, in ko ga lokalni guverner ni hotel sprejeti, je zagrozil, da se bo zažgal.
Bouazizi ni dočakal, da bi videl še večji požar, ki ga je sam zanetil in ki je strmoglavil njegovega predsednika, odstavil dolgoletnega vodjo Egipta in izrinil celo libijskega polkovnika Gadafija iz udobnega objema Zahoda, v katerem je užival zadnja leta.
Avtoritarni voditelji, ki so se samopromovirali kot edina alternativa verski diktaturi, so se izkazali za napačne, klicev po svobodi in državljanskih pravicah pa ni bilo več mogoče preslišati [celo za tiste ne, varno spravljene v letoviščih ali na zasebnih letalih].
Ljudstva Severne Afrike so se znašla pred izjemno priložnostjo, da ponovno razmislijo o svojih institucijah in oblikah vladanja. Ponovno pišejo ustave in organizirajo volitve, sedaj pa so celo medvladja boljša od tistega, kar so nekoč imeli.
Socialne in politične spremembe takih razsežnosti postavijo v ospredje iskanje, kot ga je artikuliral Rousseau pred skoraj tremi stoletji in pol. Iskal je “obliko združenja, ki ščiti in varuje z vso običajno silo osebo in premoženje vsakega člana, in preko katerega se vsak povezuje z vsemi, medtem ko se ravna samo po sebi in ostaja tako svoboden kot prej.” Drugače povedano, kako so lahko posamezniki svobodni, ne da bi ta svoboda vodila v stanje narave in kaosa, kjer le najmočnejši preživi. Rousseau predlaga družbeno pogodbo, v kateri posamezniki ustvarjajo zakone in tako prepoznavajo prednosti in koristi, če se po njih ravnajo.
Iskanje ni aktualno le na Bližnjem vzhodu. Zdaj, ko državni primanjkljaj in varčevanje v gospodarstvu izkoriščata vladne prihranke, sta vprašanji, “čemu imamo vlado” ali pa “kaj lahko še pričakujemo od vlade, ki je zarezala globoko v javne službe” spet zelo primerni. Kaj je družbena pogodba, na kateri temelji vladanje naših različnih vlad?
Lahko je spraševati, težje pa je pokazati, kakšne so možnosti za naprej. Zato bom poskusil prispevati k slednjemu.
Ko je poleti leta 2010 evropski bančni sektor prizadela kriza, zaradi zaskrbljenosti, da ima slabe aktive, so se upravni organi Evropske unije domislili testiranja stresa. Testiranje stresa je tisto, kar nekatere panoge počnejo z izdelki, ki jih dajo v promet, vključuje pa izpostavljanje pritiskom, zato da določijo trenutek, ko izdelek poči. To, na srečo, ni tisto, kar so upravni organi EU naredili z bankami EU. Ali vsaj ne namerno. Štiri mesece po preskusih je Evropska centralna banka morala reševati Irish Life & Permanent plc (ILP) in Bank of Ireland, dve banki, ki sta test “opravili”. Rad bi bil prizanesljiv do upravnih organov EU in jih pohvalil za uspešno določanje točke, na kateri sta se ti dve banki zlomili.
V zadnjem času, po nesreči v elektrarni Fukushima na Japonskem, narašča zaskrbljenost zaradi varnosti jedrskih reaktorjev v Evropi. V Evropi je 143 jedrskih elektrarn, od tega jih je samo v Franciji 58. Ne skrbi zaradi jedrskih odpadkov – ta težava je odpravljena za naslednjih 100.000 let, kar je obdobje, v katerem plutonij in uran ostaneta tako nevarna kot v trenutku, ko zapustita elektrarno –, ampak zaskrbljenost, da ne bi mogli izklopiti reaktorja v primeru, da bi lokalni Homer Simpson slučajno zaspal ob stikalni plošči, je komisarja EU Oettingerja navedla k temu, da je napovedal “test stresa”. Samo upamo lahko, da ne bo namenjen ugotavljanju točke, na kateri bodo jedrski reaktorji počili.
Če se vrnem k vprašanju, s katerim nas soočajo Rousseau in upori na Bližnjem vzhodu, bi želel predlagati test stresa za vlade. Tveganje, s katerim se soočamo, je, če parafraziramo Rousseauja, da združenja, katerih del smo, nič več ne ščitijo in varujejo naše osebe in premoženja, in ne morejo več zagotoviti naše svobode. Tako kot pri drugih izdelkih, bankah in jedrskih elektrarnah, mora tudi pri vladah obstajati neka točka, na kateri vlade ne zmorejo več delovati. Upravni organi lahko preživijo ulične proteste, kot ko sta se dva milijona ljudi obrnila proti vladi v Franciji oktobra 2010. Lahko celo preživijo predstavniški sistem, ki je tako nedoumljiv, da niti doktorat iz prava ne zadostuje, da bi razumeli njegove demokratične odlike [prejšnji teden naj bi vrhu 27 voditeljev držav članic EU sledil vrh 17 voditeljev držav članic EU evrskega območja, a je skoraj spodletel, ker je 10 EU držav neevrskega območja zagrozilo, da bodo zapustili prizorišče; sprašujem se, če oni sami razumejo, kdo koga predstavlja v tej palači ogledal]. A točka, na kateri se te vlade zlomijo, ostaja neznanka.
Test sresa bi lahko pomagal. In upravne organe, ki ne prestanejo testiranja, bi morali zapreti, likvidirati in se jih znebiti. Tako kot smo to storili s slabimi bankami in kot bomo storili z vsemi nevarnimi jedrskimi elektrarnami. Ali naj bi to pomenilo, da se luči res ugasnejo po vsej Evropi? Če je tako, se ne smemo bati, saj je to isti strah muslimanskih bratov, ki je ohranil Muburaka en Ben Alija na oblasti. Test stresa za vlade!